Samo nekaj drobcev slutnje
je imelo močne mišice usode,
ki so poganjale vlak naprej.
Slišal je, kako je vlak brezupno
piskal in kako je kljubovalo
in ga bolelo, ko mu je pred nosom
ušel z železniške postaje.

S kakšnim zmagoslavnim zagonom
in pospešenim utripom je tekel za njim.
In kako je trpel, ko je ostal le siv oblak
dima pred njim. Z očmi je blodil
po železniških tirih in sonce
ga je slepilo med krošnjami,
ko je sameval na kamnitih tleh.

Tiho je srce zaigralo, ko je zagledal
v odsevu stekla njeno podobo.
Tudi ona je zamudila vlak, ker ji je
golob z napušča strehe umazal obleko.
Sunkovito je odprl oči in stegnil roko.
Povesila je glavo in bila videti žalostna.
Zamuda vlaka jima je sesula potovanje.

Zagledala sta drevo in rdeča jabolka
na zelenih terasah bližnjega nasada.
Naključje, da so sadeži dozoreli
in da je vetrc prhutal zelene lističe
nad drhtečo visoko travo, je hotelo,
da se je iz prijateljstva rodila ljubezen.

Vlak je iztiril na naslednji postaji.
Bilo je nekaj mrtvih in ranjenih.
Oba sta se spomnila zamude
njunih prijateljev na letalo Inex Adrie,
ki je strmoglavilo na Korziki 1981. leta
in premlevala ali obstaja usoda,
ali so le srečna naključja.
Vse bolj sta čutila, da se jima
dogaja nekaj nepojmljivega.
Usoda vzeta iz božje skrinjice zvezd.