Ozira muza se nazaj,
v somraku brska po pepelu,
redke iskre mrzlično nabira,
mnogo je prostora ob razpelu.
Pogorišče grobno se hladi,
blodi misel za toploto,
muza se preliva v črke,
ljubezen, znova, rodila je siroto.
Govorijo iz spomina,
da je bolečina večna,
da ljubezen ne obstane,
naj nekoč bo muza srečna.
|