Na sipini me je čakala hišica iz peska,
ob njej so ležale razigrane sanje.
Podaljšek jutra je segal do obzorja.
Ujeta roka v njegov dremotni mir
je nastavljala dlan pomladanskemu soncu.

Bil je čisto nori mediteranski dopoldan,
ko me je obiskala neka nerazložljiva
priložnost, da bi se na novo rodila.
Nek razgibani dialog z morjem
mi je omogočil, da sem videla
številne odtenke sebe v njem.

Aluzijo, da potujem skozi kamen,
ki me je čakal pred peščeno hišico,
mi je prinesel veter z juga in me nagovoril,
da sem z njim obtežila papirnato ladjico,
ki je plula v pristan z zlomljenim jamborom.