Ponudi čokoladico, ona nič.
Pa potem še drugič in tretjič... in stotič.
Se razplamti, zagori in zagrabi. V prazno dlan.

Kaj ti pa je? Saj ničesar tu ne ponuja se...
Bil je le privid nekega soparnega dne...
Novih moči v nov dan se hiti,
vse v življenju je krasno,
imamo daleč naokrog najlepšo fasado, jasno.
Kaj hočeš še več?

Zlorabe se vrste...

Kdo pa sploh hoče resnico?
Kaj bi sploh z njo,
glavno da se maske nosijo!

Naj ne pride do kakega nesporazuma,
ker ni dobro okrog hoditi brez uma.

Živijo, oj, živijo na svet
za naslednjih tisoč let.

Zbogom, my dear!