|  Kot nežne ročice se zvončki budijo,
Ob zvokih trobentic spet
spregovorjo,
Še mačice nežne tu laske dodajo,
Ob rožah na trati se vsem nam smehljajo..
Saj vsako se leto ponovno rojeva,
Vigred, pomlad je, okoli odmeva,
Kakor da dete je, nežno predrami,
Vidimo, občutimo spet je med nami...
Začutimo v sebi prijetno toplino,
Odgnala je hladno starko nam zimo,
Potem ko začuti se pesem srca,
Pesem ljubezni ki vsak jo pozna...
Toplina nas polni, je leta otrok,
Nežnost prevzema, obdaja povsod,
Ko jo preraste, rojeva nov dan,
Že bo poletje, odhaja drugam.
Jožef Koprivnikar
|
Rubrike
Rojstvo pomladi
Prispeval/a: jože.k dne sobota, 8. marec 2008 @ 18:57 CET
Rojstvo pomladi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 8. marec 2008 @ 20:45 CET
VRAČANJA
Vigred prihaja. O, čas norosti!
Radosti polna, obetov in moči,
s kočijo bogato razkošne mladosti
vrača se zvesto med čakajoče ljudi.
Hrepeneča po dežju v svojih semenih
dotika se sonca, oblakov in ros.
Iz prsti gorijo zdaj grmi v plamenih
za otroka, ki stekel po trati je bos.
Že dišijo vrtovi v cvetočih vonjavah,
veje napenjajo popke na starih drevesih,
vračanje lastovk domov žgoli v višavah,
vse je zaživelo kakor v nebesih.
Stopinje šumijo, vetrič deklic nemir,
slapovi prebujajo deviškost oblakov,
v napetih znamenjih prazničnih oblačil
so v razcvetju krošnje mavričnih lokov.
Na spočetje iz korenin z dotiki obljub
po dolgih dneh spanja ni pozabila,
v spolnitvi sle, vstaja telo ji iz muk,
v razodetju večnosti se je izpolnila.
Goloto je sramežljivo z obleko prekrila
z bremeni zelenega okrasja svoje rasti,
z razodetjem vrnitve je sebe razkrila,
nadela si krono, ki si jo vsakdo želi.
V uteho spočete rasti je vtkano zorenje,
žitje, z rastjo deba in odpiranjem vej,
trepetlikanje listov in prebujenje,
obnavljanje vračanja od vekej v vekej.
Tatjana
Rojstvo pomladi
Prispeval/a: jože.k dne sobota, 8. marec 2008 @ 23:19 CET