Ne zmerjaj jo tako prisrčno,
kajti če pokuka vate,
bo naredila dva sprejema –
enega zate, enega zanjo.
Edina stvar, ki je ne more vedeti je,
ali te dolgočasi, ko slišiš let pikapolonice
okrog cvetlice človeške velikosti,
s tisto melodijo, ki ti ne pusti oditi.
Ona mora uporabiti milino krila,
če te hoče ljubkovati, božati s svojimi očmi,
s katerimi ne more razvozlati tvojih z lučjo svetilke.
Tako neposlušna čustva pisanih barv kažeš,
da zares ne ve kako bi te prosila,
da pridi skozi veter suha trave
s parfumom rož, ki so nekoč cvetele
med vlažnimi kamni, z nagibom navzdol
ob pobeljeni uri, ko si cingeljček ogleduje
svoje ležišče, ko je s poljubom prišel do njenih
stopal in se ji s svojim cvetličnim obrazom nasmejal.
Tako brezmejno lepo se počuti, ko plesoče kinka,
ko se ti ozaljša nasmeh, da ti pride volja tja, kjer te vsega
napolnjuje z njenim hrepenenjem in vrenjem naravnih sil.
Ona občuti, da prihaja pomlad cin, cin, tra-la-la, tra-la-la....
|