Pesem odžeja vsako željo,
umiva besede z našmeškom tvojih ust.
Je rojstvo jutranjega čudeža.
Zlata luč razprši črke navdiha.
Svetloba gleda na svoje prazno ležišče,
ustvari hrepenenje in nenasitno zadostitev.
Čuti se spreminjajo v jato lastovk,
ki se umaknejo v gnezdo tvoje osamelosti.
Pesem v svojem nežnem zapestju
nosi dišave, raziskuje, tipa, oskrbi rane
in odnaša ljubezni iz svetišča v svetišče.
Predstavlja se s svojo postavo večne mladosti,
ko sanjsko kroži po tvojem notranjem svetu
in s svojo čarobno palico vselej preseneti.

Vpisuje se z dotiki. Prebrska zamolčane
misli in te s svojo preobčutljivostjo
zavije v okrasni grm, ki ti šepeta cvetenje.
Iz njega sije tvoj obraz, govori tvoj glas
in raste gib z lastnostmi tvoje duše.