Eh Dysan, kot si pravilno ugotovil, sem iz drugačnega testa kot je Tatjana, pa kljub temu zelo dobro shajam z njo, ker ji pač dopuščam njeno mnenje, kakršnokoli že je, in je ne obsojam, kajti mnenja sem, da ima Tatjana pač pravico do svojega lastnega mnenja, ki ga lahko izraža kakor pač sama želi, glavno da s tem nikomur ne škoduje. Če bi mi hotela vsiliti svoje mnenje (kar pa se ne dogaja!), bi ji to dopustila, vseeno pa jaz svojega mnenja ne bi spremenila njej na ljubo, ampak bi ga poskusila imeti nekako vzporedno z njenim. Ker resnica sicer je ena sama, a vsakdo gleda nanjo s svojega zornega kota. Če si spodaj, vidiš resnico v rit, če si zgoraj, pa v avreolo okoli glave. Kaj je zdaj bolj resnično - rit ali avreola? Pa vendar je oboje sestavni del ene in iste resnice.
Sploh pa ni pomembno, kdo ima prav, pomembno je le prijateljstvo, pomembni so dobri odnosi med ljudmi, teh se pa s prepiranjem, z roganjem, s cinizmom in s sovraštvom ne da izzvati oz. zgraditi! Ravno nasprotno - s takimi postopki se odnosi med ljudmi samo ohlajajo in rušijo!
In Tatjana mi je preveč dragocena prijateljica, da bi tvegala izgubo njenega prijateljstva zaradi tako banalnih stvari kot sta najini različni mnenji. Naj živi v miru ona, naj živim v miru jaz, prijateljici sva pa lahko kljub najinim različnim mnenjem in prepričanjem.
In to je pravzaprav bistvo vsakega pravega prijateljstva - dopustiti drugemu človeku, da je takšen kakršen pač je, takega sprejeti, takega spoštovati, takega ljubiti, ne pa mu vsiljevati svojega mnenja, mu dokazovati svoj prav, se vzvišeno rogati njegovim prepričanjem, ga poskušati spremeniti... Če nima prav, bo že sam enkrat prišel do tega, kajti moral se bo (boleče) učiti na lastnih napakah. Dopustimo torej drugemu človeku, da nima prav, kajti tudi mi velikokrat nimamo prav, pa nas resnica slejkoprej enkrat boleče trešči po glavi. In takrat nam je roganje sočloveka v veliko škodo, namesto da bi nam bilo v pomoč. Sicer pa - je roganje sploh kdaj lahko komu v pomoč?! Je sploh lahko konstruktivno?!

Kar pa se tiče obsojanja Vatikana in njegovih zločinov, bi pa rekla le to, da ne obsojajmo, da ne bomo obsojeni. "Naj tisti, ki je brez greha, prvi vrže kamen name!" - je znan stavek iz Sv. pisma. Namesto obsojanja, se pravi lajanja belega psička na črnega, bi bilo bolje pomagati iskati rešitve, pokazati strpnost in razumevanje, predlagati, svetovati, vzpodbujati..., nikakor pa obsojati, kazati s prstom, izražati ogorčenje, gnus, sovraštvo..., ker vse to še bolj vodi stran od ustvarjalnega razreševanja bolečih, zapletenih odnosov med cerkvijo in civilno družbo. Če nečemu posvečamo pozornost, se le-to še poveča, zraste, se razširi do nepredvidljivih dimenzij..., zakaj torej posvečati pozornost sovraštvu namesto strpnosti oz. želji po čim mirnejšem in konstruktivnejšem razreševanju medsebojnih odnosov!? Če zakličeš v goro "Sovražim te!", ti gora odgovori "Sovražim te!", če pa ji zakličeš "Ljubim te!", ti pa odgovori "Ljubim te!". To je osnovni Vesoljni zakon odboja, ki ga pa človeštvo žal vse premalo upošteva!
No, to je moje skromno mnenje, ki ga lahko sprejmeš ali pa tudi ne, izbira je tvoja.

Še naprej lep večer ti želim
Ljuba

[ Odgovori na to | # ]