
Ni želje mi večje, da slišim tvoj glas,
Kot dete, otrok, še bil tvoj korak,
Si jokal proseče, rotil tvoj je jok,
Postite me k njemu, saj sem otrok...
Usodna, beseda, ki imela je moč,
Mi vzela je tebe, odšel sem v noč,
Le tamkaj v daljavi, ti vidim v obraz,
Nič te ne izbriše, ne dnevi, ne čas...
Je tvoja ročica, otroška ti dlan,
Mene iskala, v teman tvoj je dan,
si z jokom iskal me, občutil gorje...
saj stisnil te k sebi bom nekega dne...
Pozabljam, oproščam, zdaj rane več ni,
Le nekaj je v meni, te videt želi,
Veš tisto kar meni osreči srce,
Kar naju veže, izginit ne sme...
Jože Koprivnikar
|
Denis
Prispeval/a: jože.k dne torek, 11. marec 2008 @ 13:48 CET
Denis
Prispeval/a: Desiree dne torek, 11. marec 2008 @ 19:22 CET
Denis
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 11. marec 2008 @ 20:16 CET
Lep pozdrav
Tatjana