Iz zasmoljenih ran je odtekal sok življenja.
Bodalo je zarezalo
globoko v meso.
Mlado drevo je zajokalo,
krčilo se je v bolečini in se z njo borilo.
Raslo je v tej bolečini,
živelo je v njej in z njo.
Mlado lubje jo je skušalo skriti.
A rane so bile pregloboke.
Čeprav skrite,
so v rast pulzirale bolečino.
Čakale so nege in pomoči.
Drevo pa je raslo,
se lajšalo z listjem in iskalo Srečo.
Brez sreče.
Dokler ni objelo teh starih ran v sebi.
Dokler ni sprejelo teh starih ran v sebi
in poskrbelo zanje.
Ljubezen je pravo zdravilo.
Ne beg, ne boj, ne zanikanje,
le sprejetje, pozornost, sočuten objem.
Le Ljubezen.
Z njo se je spremenil utrip življenja.
Gibke veje so se otresle bremena.
Sprejele so Sonce, Luno in Roso,
Dan, Noč, Moč Zemlje.
Objem Ljubezni.
V njem se je skrivala Sreča.
Stoletni hrast raste v svoji Modrosti
in vabi na praznovanje Ljubezni.
|
Skrivnost Druidov
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 16. februar 2015 @ 07:11 CET
Moj poklon!
Lepo pozdravljam,
Tatjana