NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 07-jun
  • Mesto bere ... zgodbe iz Avstralije in Oceanije (2019-2020)

  • ponedeljek 08-jun
  • E-knjige Biblos za vse!

  • torek 09-jun
  • Likovna delavnica z naslovom DREVO

  • sreda 10-jun
  • 30.000 brezplačnih filmov na MKLJ Kanopy

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Obstaja cel svet v nas samih   
    četrtek, 19. julij 2018 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Predstavljajte si, da ste v hiši. To je običajna hiša, ki ima dnevno sobo, kuhinjo, kopalnico, spalnico in tu običajno živite. Nekega dne pa odkrijete, da so tukaj še ena vrata in ta vrata vodijo navzdol v klet. In tam, v kleti, je veliko stvari. Precej temno je, zato ne vidite dobro, veste pa, da so tam verjetno kakšne strašljive živali, kot so podgane in netopirji. Ob šibki svetlobi vidite, da so tam tudi neke stvari, precej stvari; mogoče so tam stara pisma, dnevniki, igrače našega otroštva, nekaj hrane in vina. 

    Pozabili ste, da je to klet in zdaj ste jo spet našli. Seveda veste, o čem govorim. Govorim o nekem odkritju, ki se je zgodilo nekaj sto kilometrov proč od tukaj, na Dunaju - o psihoanalizi. Odkritje dejstva, da obstaja cel svet v nas samih, o katerem vemo zelo malo. In če začnemo raziskovati ta svet, bomo izvedeli dosti več o sebi, o tem, kako delujemo in kakšna oseba smo.

    Roberto Assagioli, utemeljitelj psihosinteze, je bil Freudov učenec. Psihoanalizo je vpeljal v Italijo v začetku prejšnjega stoletja in vedno je verjel, da je ideja kleti ideja podzavesti - to je v svojem sistemu psihosinteze imenoval nižje nezavedno. V podzavesti hranimo stvari, s katerimi se v resnici ne želimo soočiti; naše rane ali to, kako vidimo sebe in nam ob tem ni prijetno, mogoče našo agresivnost, našo seksualnost. Vse to ohranjamo tam spodaj v temi. Kar se tega tiče, je psihosinteza zelo podobna psihoanalizi. Zelo pomembno je, da gremo v klet in pogledamo, kaj je tam. Če se ne soočimo s svojimi ranami, če se ne soočimo s svojimi zadevami iz otroštva, nas bodo nadzorovale. To je zelo pomembno delo, saj ne spremeni samo načina, na katerega vidimo sami sebe, temveč spremeni tudi način, na katerega se odzivamo.

    O tem govori tudi naslednja zenovska zgodba. Učenec cel dan meditira na svojem prostoru v majhni celici. Potem gre k svojem učitelju in reče: "Vse je bilo v redu, ampak potem sem začutil, da je tam pajek. In zmotil je mojo meditacijo." Učitelj mu reče: "Pojdi nazaj in nadaljuj z meditacijo." Učenec gre in spet meditira. Potem se vrne in reče: "Ampak čutil sem, da je tisti pajek precej velik. Začutil sem, da je precej močan. Kaj naj naredim?" Učitelj mu pravi: "Vrni se in še malo meditiraj." Naslednjega dne se učenec vrne in pravi: "Pajek je postal ogromen, postal je cela pošast, ki me je napadla. In ne samo med meditacijo, celo noč sem se boril z njim. Hotel me je požreti. Kaj naj naredim?" In učitelj pravi: "Naredi majhen križ na njegovem trebuhu." Naslednjega dne je učenec prišel in rekel: "Oh, čudovit nasvet si mi dal! Naslikal sem križ na trebuh pajka in ta je izginil." Tedaj mu učitelj reče: "Pokaži mi svoj trebuh." In učence je imel križ naslikan na svojem trebuhu! Pošast je bila on, bila je v njem samem.

    Ko začnemo s takšnim samoraziskovanjem, ne moremo več reči, da je to, kar se nam dogaja, krivda nekoga drugega. Ko pridejo ljudje na psihoterapijo pravijo, da je za vse kriva žena ali mož. Dolgočasi me do solza. Ali pa moji otroci, moj šef, vedno je kriv nekdo drug. Namesto tega začnemo gledati svoje lastne pošasti. V tem pogledu sta si psihosinteza in psihoanaliza dokaj podobni. Čeprav se psihosinteza ukvarja s tem dosti manj časa. Ne petkrat na teden, sedem let ali kaj podobnega. Le toliko, da pogleda, kaj je tam. Pa tudi z malo drugačnim odnosom. Vse naše šibke točke, vse, zaradi česar se počutimo neprijetno, naše rane, stvari, ki jih v resnici ne želimo pokazati drugim, vse to je pravzaprav lahko naša moč. Če zares pogledamo te stvari in delamo z njimi, se lahko izkaže, da so to naši darovi in naša lepota.

    Rad bi vam povedal še eno zgodbo. Zdaj ste verjetno že ugotovili, da rad pripovedujem zgodbe. To je indijska zgodba in govori o moškem, ki mora vsak dan nositi vodo. Ima dve vazi z ročaji, tako da vzame palico in na vsako stran palice obesi po eno vazo in ju nese. Vazi sta polni vode in z njima gre vsak dan po hribu navzgor. Ena vaza je zelo lepa, nova in dobro drži vodo. Vodo da v vazo in potem, ko jo prinese na vrh hriba, je voda še vedno v njej. Ta vaza se zelo dobro počuti in ima zelo dobro mnenje o sebi.

    Druga vaza pa je za razliko od prve malo počena. To je stara vaza in voda ves čas po malem odteka iz nje. Do takrat, ko je moški na vrhu hriba, je v vazi samo polovica vode. Vaza se smili sama sebi. Danes bi rekli, da ima šibko samopodobo in se počuti krivo. Misli si: "Poglej, ta človek mora delati zaradi mene, nositi mora vso to vodo, na vrh pa prinese samo polovico." Dan za dnem se vaza smili sama sebi in dan za dnem odteka voda iz nje na pot.

    Ampak moški je slišal, kaj si je ta vaza mislila sama pri sebi. In nekega dne ji je rekel:  "Poglej zemljo ob poti in povej, kaj vidiš!" Vaza pravi: "Cvetje." Vzdolž cele poti na njeni strani je raslo cvetje. Voda, za katero je mislila, da je izgubljena, je hranila cvetje, ustvarjale je lepoto. Enako je z nami. Mislimo, da so naše šibke točke in težke situacije slabe. Mogoče pa niso tako zelo slabe. Če bi se soočili z njimi in jih dobro pogledali, bi lahko bili presenečeni. Morda bi ugotovili, da je tam veliko srca, da je tam veliko bogastva. To je osnovna ideja psihosinteze. Ničesar ne želimo vreči stran, vse je lahko nekaj zelo dragocenega.

    To je vse, kar sem želel povedati o nižjem nezavednem. Obstaja pa še ena stvar, ki je pomemben Assagioglijev prispevek in to je jaz. Vse v nas se spreminja, naša čustva, ideje, naše telo. Poglejmo se v ogledalo in videli bomo, da je to res. Vendar je nekaj v nas, kar se ne spreminja in to je jaz. Jaz je naš center.  Je kraj v nas samih, ki je miren, tih, zdrav in močan. In lahko se naučimo vstopati vanj. Podobno, kot ko se naučimo voziti kolo, se lahko naučimo vračati v to notranje svetišče. Podoben je očesu ciklona. V ciklonu so lahko strehe in hiše, avtomobili in ljudje, ki jih meče na vse strani. V sredini ciklona pa je oko, tam je zrak miren. Če lahko najdemo ta prostor v nas, nam bo to zelo pomagalo.

    Običajno pravimo "jaz sem depresiven" ali "jaz sem jezen" ali "strah me je". Če bi bili sposobni vzpostaviti majhno distanco med nami in strahom, med nami in depresivnostjo, potem bi odkrili središče, jaz znotraj sebe, ki je vedno enak in v katerem se vedno počutimo dobro. Zelo prijetno je imeti kraj, kamor se lahko umaknemo, kjer lahko dihamo, kjer nas ne nadzirata depresivnost in strah, kjer se lahko počutimo svobodni. Tam lahko izbiramo. Dosti enostavneje je izbirati, če na nas ne pritiskajo naša čustva ali drugi ljudje. Pogosto smo kot majhen košček lesa, ki ga voda nosi sem ter tja in to ni prijeten občutek. Takrat se zelo težko odločamo in uporabljamo svojo voljo. Občutek imamo, da nimamo nadzora. Če bi lahko stopili nazaj v središče, bi  lažje izbirali.

    Pred časom je prišel k meni človek, ki se je poročil. Ampak pred poroko je pravzaprav začutil, da se ne želi poročiti. Vedel je, da mora iti tja in reči da, vendar je v resnici želel reči ne. Ampak vsi ljudje, družina, prijatelji so mu govorili: moraš se poročiti, zdaj ne moreš odnehati, prepozno je. Potem je pri sebi razmišljal: ampak mogoče lahko zadnji trenutek rečem ne in še dan pred poroko je razmišljal, poklical bom svojo bodočo ženo in rekel ne. Ampak pritisk je bil premočan in tega ni naredil. Izgubil je svojo voljo. In potem je prišel dan poroke in mislil si je "mogoče sploh ne bom šel tja, morda bom napisal samo listek." Veliko ljudi razmišlja na podoben način, ampak ta mož ni bil dovolj močan. Šel je tja in potem je prišel tisti trenutek in je rekel da, čeprav je v sebi čutil ne. In žal moram reči, da zakon ni bil dober. Mislim, da se je 10 let zatem ločil. Nekaj časa je potreboval, da je to spoznal. To je skrajni primer, ampak gre za to, da ni imel volje, moči. Našo moč lahko odkrijemo samo, če odkrijemo naš jaz, naš pravi jaz. Seveda obstajajo tehnike, vaje in malo po malo lahko občutek jaza raste. To je res čudovit občutek.

    Zdaj pa se vrnimo v hišo, kjer smo začeli. Mogoče ste nekateri med vami, ko sem začel govoriti o hiši, pomislili, je to vse? Ni nič drugega, povezanega s hišo? Da, še veliko drugega je. Nenadoma odkrijete še ena vrata, na katera ste iz nekega razloga pozabili. Odprete jih in greste gor. Tam so sobe in terasa. S terase lahko vidite pokrajino, ki je prelepa. Vidite oblake, gore v daljavi, mavrico, sonce, luno, jezera in reke, morje. Mogoče sploh niste vedeli, da je vse to tam. Ponoči vidite zvezde, morda si kupite teleskop in z njim vidite galaksije z milijoni drugih zvezd in sončnih sistemov. Vsi ste že kdaj doživeli take vrhunske izkušnje, ko ste začutili, da je življenje vredno življenja. Mogoče je bilo to v trenutku, ko se vam je rodil otrok ali ob poslušanju glasbe. Ali pa je bilo to, ko ste videli lepoto narave, ali ko ste prepoznali prijateljstvo, res globoko prijateljstvo. Ali ko ste imeli vpogled, uvid. Nenadoma ste razumeli nekaj, česar prej sploh niste mogli razumeti. Mogoče ste postali kreativni, lahko ste ustvarili čudovito sliko ali ste skuhali dobro večerjo.

    Vsi imamo takšne trenutke, nekateri jih imajo več, drugi manj.  To so trenutki, ko gremo gor in pogledamo tisto čudovito pokrajino. Assagioli je spoznal, da je to nekaj zelo pomembnega. Ne moremo se pretvarjati, da tega ni tam. Vse to je tam in to je naše bogastvo.

    Rad bi vam povedal nekaj stvari v zvezi s tem. Eden najbolj preprostih načinov, da to razumemo, je povezan z našim življenjskim načrtom. Mnogi med vami, ni nujno, da vsi, ste se lahko kdaj počutili, kot da imate neke vrste cilj, kar se tiče življenja: želim imeti otroke, želim biti dobra mama, želim biti ustvarjalen pri svojem delu, želim biti dober učitelj, dober kuhar, rad bi postal velik nogometaš ... Vse to je nekaj, ob čemer se počutimo dobro, daje nam energijo in prebuja v nas upanje. Zelo pomembno je  imeti vizijo, ampak včasih jo tudi izgubimo. To je lahko hudo, ker takrat ne vidimo prihodnosti in postanemo depresivni.

    Obstaja zgodba Oscarja Wilda, v kateri  hud kriminalec umre. Bog pogleda njegovo življenje in to je grozno. Pravi mu: "Grešil si celo življenje, en zločin za drugim. Iti moraš v pekel." Kriminalec pa pravi: "Ne, ne moreš me poslati v pekel." Bog ga vpraša: "Zakaj?" Kriminalec pravi: "Zato, ker sem bil tam celo življenje." Bog o tem nekaj trenutkov razmišlja in potem pravi: "Prav, te bom pa poslal v nebesa." Kriminalec zopet pravi: "Ne, ne moreš me poslati v nebesa!" Bog vpraša: "Zakaj?" Kriminalec reče: "Zato, ker si nikoli v svojem življenju tega nisem mogel niti predstavljati." Nikoli si ni mogel predstavljati nebes, zato vanje ni imel vstopa.

    Na nas je, ne samo, da pogledamo globlje, v nižje nezavedno, v to, o čemer govori psihoanaliza, ampak da poskušamo obiskati tudi ustvarjalno nadzavedno. Nadzavedno je vir vseh naših vpogledov, uvidov. Tam je izvir vseh velikih občutkov: občutka hvaležnosti, čustev ljubezni, svobode, radosti, je izvir občutka lepote ter uvida različnih vrst, filozofskega in matematičnega. To je zelo obsežno področje in vse to je naše, vaše, tukaj, da ga obiščite. Pomislite, kakšna fantastična dogodivščina. To je tisto, kar nas zdravi. Veliko raziskav je na to temo. Če smo v stiku s prijetnimi čustvi, smo nesebični, zaupamo, smo ustvarjalni, smo v stiku s humorjem, potem smo bolj zdravi in bolj srečni. Torej je zelo smiselno, da pridemo v stik s temi kvalitetami nadzavednega.

    Za primer bom navedel eno od teh raziskav. Gre za nekaj zelo praktičnega, kar lahko vsakdo naredi. Vzeli so eno skupino študentov in jim rekli, da se enkrat na teden usedejo za pet minut in mislijo na pet stvari, za katere se počutijo vesele in hvaležne. To je lahko, ko pojeste dober sladoled, nekaj zelo osnovnega. Lahko, da ste se popoldne dobili s prijateljem, lahko je kaj globljega. Lahko pomislite na koncert, karkoli, le da je pet stvari, za katere ste hvaležni, da so se vam zgodile. Samo enkrat na teden pet minut. Potem so izbrali drugo skupino študentov in jim rekli enako, ampak naj pomislijo na kakšne trenutke, ko so doživeli frustracijo. To je bolj preprosto. Pomislite na pet trenutkov oziroma doživetij, ko ste se počutili frustrirane. Po neki drugi raziskavi so ugotovili, da smo v povprečju zafrustrirani 2 do 3-krat na dan. Torej ta druga skupina se je morala enkrat na teden spomniti na pet stvari, ki so jih zafrustrirale v tistem tednu. To so počeli šest mesecev. Enkrat na teden za pet minut. Ves čas so delali meritve in teste na teh študentih. Tisti, ki so se spominjali srečnih trenutkov, so bili srečnejši, bolj zdravi, manjšo potrebo so imeli, da bi hodili na psihoterapijo, bili so bolj učinkoviti in celo naredili so več. In to samo zaradi petih minut na teden. Ni slabo.

    To je samo začetek tega, da se odpremo temu področju, ki je pravzaprav izredno veliko. Veliki geniji, ki gredo tja, v področje, ki ga imenujemo nadzavedno ali superzavedno, najdejo tam ogromno stvari;  najdejo cele simfonije in filozofske sisteme. Tudi mi imamo lahko dostop do tega. Obstaja veliko različnih poti in načinov, da uresničimo sami sebe: meditacija, pot molitve, pot delovanja, da delamo stvari, da služimo drugim. Obstaja pot lepote, da samo uživamo v njej ali jo ustvarjamo. Obstaja pot plesa. Ples je neverjetna pot, da gremo tja skozi svoje telo. Obstaja pot znanosti, misli, razmišljanja, refleksije. Mogoče se vam bo zdelo neverjetno, ampak obstaja tudi pot tveganja. Ljudje, ki tvegajo svoja življenja ali delajo nekaj nevarnega, tako da morajo biti zelo pozorni, na primer hribolazci, alpinisti, astronavti, potapljači - vsi ti so imeli veliko vrhunskih doživetij. To je pot avantur. Torej obstaja veliko različnih poti in mi moramo odkriti svojo lastno pot ali lastne poti.

    Nadzavedno je čudovito področje naše biti in v trenutku, ko pridemo tja ali v trenutku, ko ga vsaj uzremo, začnemo razmišljati zelo drugače. Lahko dobimo zelo drugačen občutek časa. Se vam je kadarkoli zazdelo, da se je čas ustavil? Mogoče je bil to za vas začetek superzavestnega. Tam je dosti manj konflikta, dosti več enosti. Stvari,  ki se nam zdijo tukaj v nasprotju, so tam eno. To se zgodi mnogim ustvarjalnim ljudem. Obstaja anekdota iz Mozartovega življenja. To je resnična zgodba o tem, kako je Mozart šel na večerjo s prijatelji. Na koncu večera, mu je prijatelj rekel: "Daj napiši nekaj zato, da bomo proslavili ta večer!" Predstavljate si, da mu je to lahko rekel! Ampak Mozart  je rekel: "Ne, utrujen sem, rad bi šel spat." Prijatelji so vztrajali, zato je sedel in napisal dva kanona, dva kanona za tri glasove. En kanon je bil zelo vesel, drugi kanon je bil za razliko zelo žalosten. Veselje tega, da so bili skupaj, žalost tega, da si bodo rekli adijo. Nato je Mozart odšel in izginil v noč. Prijatelji pa so gledali te kanone in jih poskušali zaigrati. Ugotovili so, da je to en kanon s šestimi glasovi, oboje hkrati, žalosten in vesel. Taka je večina Mozartove glasbe, vsaj tako jo jaz čutim, vsebuje obe nasprotji hkrati.

    In kaj naj povem za konec? Vse se začne z nami. Vse se začne samo z majhno spremembo. Majhna sprememba zornega kota lahko naredi veliko spremembo. Povedal vam bom zgodbo tudi o tem. To je židovska zgodba, ki govori o moškemu, ki je živel s svojo družino in ti so z njim ravnali grdo. Otroci ga niso spoštovali in ubogali, njegova žena je vedno nergala, ga dajala v nič in se vedno pritoževala in tega ni mogel več prenašati. Nekega dne se je zbudil in rekel: "Tega imam dovolj in hočem iti v nebeški Jeruzalem." Šel je k rabinu in rekel: "Hočem iti v nebeški Jeruzalem, pokaži mi pot." Rabin mu reče: "Pojdi po tej ulici in hodi samo naprej in hodi, hodi in boš nekega dne prišel tja." Tako se človek odpravi na pot in hodi, hodi, začenja se nočiti in mož postane utrujen. Odloči se, da bo šel v gostilno, kjer bo prespal. Ko gre spat je zelo natančen, sezuje si čevlje in si reče: "Čevlje želim dati v smeri nebeškega Jeruzalema,  tako da me bo to, ko se bom zjutraj zbudil, spomnilo, da grem tja." Gre spat in medtem ko spi,  pride mali, zlobni hudiček. Vzame njegove čevlje in jih obrne v drugo smer. Zjutraj, ko se mož zbudi,  pogleda čevlje in si reče: "Kako to, mislil sem, da so bili obrnjeni v drugo smer, nasprotno smer! Ah, mogoče se pa ne spomnim dobro." Obuje se in začne hoditi, ampak seveda hodi nazaj, v obratno smer, se pravi hodi nazaj proti domu. Bolj ko hodi, bolj so mu stvari znane in pravi:  "Poglej vse to, znane stvari. Nebeški Jeruzalem je tako domač. To je lepo." Tako hodi in pride nazaj v svojo vas in reče: "To je neverjetno! V nebesih je še ena vas, taka kot moja! Samo prepričan sem, da je ta vas dosti boljša." In tako hodi in pride do svoje hiše. Pravi: "Neverjetno, moja hiša in vrata so odprta, moji otroci, moja žena!" Reče si: "Pa to je neverjetno, to so iste stvari, samo toliko boljše!"

    Od tistega dne naprej živi v nebesih, ker je napravil eno majhno spremembo, eno majhno spremembo ...

    20. oktobra 2006 je na povabilo Akademije za psihosintezo v Ljubljani gostoval svetovno priznani italijanski psihoanalitik Piero Ferrucci. Ob tej priložnosti je imel v veliki dvorani Slovenske filharmonije zanimivo predavanje, magnetogram pa je zapisan v zgornjem članku.

    Pripravili: Klementina Marinčič in Barbara Novak Škarja
    www.cdk.si/soutripanje

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.cdk.si/soutripanje
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Obstaja cel svet v nas samih | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Obstaja cel svet v nas samih

    Prispeval/a: Nan dne četrtek, 19. julij 2018 @ 10:14 CEST

    "Enkrat se je Gogolj preoblekel v Puškina, odšel je Puškinu in pozvonil.
    Puškin je odprl vrata in vzkliknil:
    - Arina Rodionovna, jaz sem prišel! "


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,53 seconds