Nikamor ne grem več, nikamor,
za to nimam nič več moči.
Bolj sama, kot v zemlji je bramor,
sem srečna, če kdaj se zgodi,

da v svoji temi si privoščim
grizljanje ljubezenskih sanj;
če svoje zobe kdaj si loščim
z grizljanjem utvar, ki od ran

so varno odmaknjene vse
in v njih le sladkost se pretaka…
Sem včasih verjela, da čaka
ta Zemlja, da zastor odstre

z obraza ji dlan mojih rok,
da vsa kakor zvezda zasije.
Zdaj vem… Pa vendar iluzije
še srkam kdaj medasti sok. –

Nikamor ne grem več, nikamor,
za to nimam nič več moči.
Bolj same, kot v zemlji je bramor,
le kakšen me hip ne boli.

Bogdana Namestnik