Pa kaj če zaželel sem da napišem pesem,
saj besede vrejo kar na plan iz nič v dan,
spremene besede v melodijo v zvok v tišino,
mi odpre notranjost in odžene vso sivino.
Saj pisal bi o ženski ki v duši je kot slepa,
brani očetu da videl vnuka minila so že leta,
je vest tista ne prizna takrat ravnala narobe,
zdaj oprijemlje laži se iz v njej rojene zlobe.
Poznal sem ga imel imel je sina ga preziral,
celo ogibal se ga ko revež bolan je že umiral,
a danes objokan besede njegove trgajo srce,
kaj takrat razmišljal, bil takšen še zdaj ne ve.
Pijan sedel za volan sopotnik bila mu smrt,
v križišču povozil dekleti zdaj ves je strt,
danes čas pomaknil bi nazaj, vse spremenil,
a tistega ne more več da takrat se ga napil.
|