»V vasi Kolera nedaleč od Ljubljane so potrdili pojav nevarne in nalezljive virusne bolezni. Pristojne službe so preventivno zaklale vseh 120 vaščanov, vzorce njihove krvi pa poslale na testiranje.«
Če bi bila ta novica o pobitih ljudeh resnična, bi bil to svetovni škandal brez primere. Ker pa podobno poročilo govori o preventivno pobitih kravah, kjer se je pojavil primer parkljevke, je novica večini ljudi normalno sprejemljiva.

Primerjava jasno pokaže, da imamo ljudje čut le zase – za druge pa nam je malo mar. Ta sebičnost se kaže v odnosu človeka do drugih – ljudi, živali, rastlin in zemlje – tako, da je samo po sebi umevno izkoriščanje vsega in vsakogar za svoje namene. Za lastni blagor, dobiček, ugodje in užitek je sprejemljivo skoraj vse.

Ker ima vsak izkoriščevalski način dolgoročno povratne učinke, kot npr. masovna živinoreja, kjer živali živijo in umirajo v neznosnih mukah, lahko upravičeno domnevamo, da ti primeri nevarnih virusov niso zadnji. Najbrž jih bo zmeraj več in prej ko slej bo kakšen usoden tudi za ljudi. Enako tudi klimatski učinki niso kar tako, zaradi preveč CO2 in metana v zraku, ampak so posledica neustreznega odnosa ljudi do sobitij, narave in celega stvarstva: vse le zame in meni.

Ali obstaja alternativa, da se naša civilizacija zaradi posledic izkoriščevalskega načina življenja  ne sesuje? Da, obstaja: življenje po višjih etičnih in moralnih normah.

V našem t.i. krščanskem kulturnem prostoru že 2000 let poznamo Govor  na gori. Njegovo vodilo je: »Kar nočeš, da kdo stori tebi, tega tudi ti drugemu ne stori.«
V civilizaciji, ki bi v svoje življenje sprejela visoko etiko in moralo Govora na gori, med drugim tudi ni prostora za masovno živinorejo ali kakršnokoli obliko izkoriščanja živali. Etični človek tudi ne bo gradil ali ustvarjal zase ničesar, kar bi povzročalo trpljenje drugim – pa naj bo to živalim, drugim ljudem, rastlinam ali planetu.
Že res, da to pomeni morda malo manjši materialni luksuz, vendar takšna ljubezen do drugih prinaša v življenje srečo, zadovoljstvo in izpolnitev življenja, česar ne more nadomestiti še tako velika količina materialnega imetja.

Odnos človeka do ostalega stvarstva je izbira vsakega posameznika Vendar razmislimo: ali ne bi vzeli omenjene bolezni goveda in drugih alarmantnih bolezni živali, ki se pojavljajo v zadnjem času, kot opozorilo, da nekaj ni v redu, ali nas ne opozarja, da se odločimo za življenje po višjih etičnih in moralnih normah tudi do živali?   

Da alternativa izkoriščevalskemu načinu življenja ni utopija, dokazuje projekt Gabrielin sklad, kjer živijo živali in ljudje v sožitju z naravo.  Projekt se razvija na področju Spessarta v južni Nemčiji. Podpira ga že mnogo ljudi na vseh koncih sveta. Vabimo vas, da si nastajajoči projekt ogledate na spletni strani  www.gabriele-stiftung.de .  Nekaj informacij o njem v slovenščini najdete na strani www.univerzalno-zivljenje.si (lahko naročite tudi brezplačno barvno brošuro v slovenščini, kjer je podrobneje predstavljen).