Sedel je sključen,
njegov pogled je bil odsoten,
toda ne dolgo nazaj je bil zdrav.
Zdaj ve da je tudi ranljiv,
da ni imun na tegobe našega časa.

Skupaj z drugimi je v čakalnici,
čaka na vrsto, morda na preiskave,
ali na končne izvide po preiskavah.
Srep pogled kot da bi bili drugi krivi,
za njegovo zdravje, počutje.

Ne dolgo nazaj je bil med naj tistimi,
govoril, pisal je, zatrjeval da ima prav,
da se drugi motijo, da so nerazumni.
Kakor da bi hotel menjati ljudstvo,
vlada ravna v redu, se ne moti.

Počasi spoznava da nima moči,
da ne more sam vplivati na zdravje,
svoje počutje, sam potrebuje pomoč.
Nič mu ne koristi denar, imetje, položaj.
Usodi ne moremo ubežati, jo izigrati.