NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 17-avg
  • Harmony program poletje 2018 na Pašmanu

  • sobota 18-avg
  • Simpozij o staroverstvu in pokristjanjevanju

  • nedelja 19-avg
  • Nedeljske ustvarjalnice: Ladje in barčice

  • ponedeljek 20-avg
  • Znanstveno in domoznansko delo dr. Toma Korošca

  • torek 21-avg
  • Bralnica: Roman na maturi z Borutom Golobom

  • sreda 22-avg
  • Delavnica premagovanja ovir - Parkour

  • četrtek 23-avg
  • Četrtki na Livadi: Kreiranje udobnih prostorov

  • petek 24-avg
  • Intenzivna transformativna vikend delavnica "Aktivacija lastnih zdravilnih moči"
  • Harmony program poletje 2018 na Pašmanu

  • sobota 25-avg
  • 12. Ivanocyjev pohod

  • nedelja 26-avg
  • Komarjeva nedelja

  • petek 31-avg
  • Harmony program poletje 2018 na Pašmanu

  • nedelja 02-sep
  • Čarobni dan v Arboretumu Volčji Potok 2. septembra vabi k obisku!

  • ponedeljek 03-sep
  • Ringu Tulku Rinpoče - Umetnost sreče IV

  • sreda 05-sep
  • Srečanje z Bracom v Zagrebu, krogle v Zavidovićih, bosanske piramide, Sarajevo, program pri dervišu, Jajce in še veliko Bosne

  • sobota 08-sep
  • 17. EKOPRAZNIK: Eko, zdravo, njammm

  • sreda 12-sep
  • Srečanje z Bracom v Rogaški Slatini

  • petek 14-sep
  • Srečanje z Bracom v Opatiji

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Ženska in moška narava. Zakaj drug drugega včasih težko razumemo?   
    sreda, 14. februar 2018 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Sonja Ličof

    SKRIVNOST JE V RAZLIČNI ZGRADBI MOŠKIH IN ŽENSKIH MOŽGANOV
    »Ah, ženske, kdo bi jih razumel«, sem slišala ali prebrala že velikokrat – in tudi obratno »ah ti moški, ne razumem, zakaj so takšni«. Ženske od moških velikokrat pričakujemo vzorce obnašanja, ki so jim tuji in prav tako tudi moški od žensk. Knjiga »Dečke vzgajamo drugače« avtorja Michael-a Gurian-a mi je razkrila marsikaj, česar si prej nisem znala razlagati. Največja skrivnost je v različni zgradbi moških in ženskih možganov.

    Raziskovalca z univerze Hopkins sta preučevala navade 100.000 fantov in deklet, pri čemer so ju pri obeh spolih še posebej zanimali različni pristopi k učenju in življenju. Rezultate svoje raziskave sta objavila v poznih osemdesetih.

    »Po petnajstih letih neuspešnih poskusov, da bi oblikovala fenotipsko razlago«, je takrat povedala raziskovalka, »sem obupala«. Znanstvenica je postala priljubljena gostja kontaktnih oddaj, toda njeni dokazi, da je biološka dedovanost možganov in hormonskih razlik tisti dejavnik, ki v največji meri določa razlike v delovanju moških in žensk, so kljub temu naleteli na odkrit dvom.

    Sredi devetdesetih pa se je njeno mnenje in mnenje ostalih podobno mislečih raziskovalcev večkrat potrdilo. Znanstveniki so odkrili znatne razlike v zgradbi ženskih in moških možganov, raziskovalci na pensilvanski univerzi so s skeniranjem možganov izmerili, katere dele možganov uporabljajo pri različnih dražljajih moški in katere ženske.

    Potrebovali bi precej učinkovite plašnice, če bi hoteli tudi dandanašnji misliti tako, kot sem sam razmišljal na začetku osemdesetih let, pravi autor, namreč da so fantje fantje in dekleta dekleta večinoma zaradi vplivov okolja. Kajti resnici se bolj približamo s trditvijo, da dobršen del tega, kar smo, določajo kemične snovi v telesu, možganske razlike, hormoni in - nenazadnje - napori družbe, da bi skozi socializacijo ohranjala te biološke značilnosti.

    Mati že odraslega sina je izjavila nekaj, s čimer so se lahko poistovetile številne matere: »Ne glede na to, kaj sem napravila, je bil Artie preprosto mnogo agresivnejši od njegove sestre. Ko mu je bilo štiri ali pet let, sem ga skušala navdušiti za igro s punčkami. Že res, da se je igral z njimi, ampak še zdaleč ne tako, kot sem si to želela jaz. Pograbil je največjo, iz nje naredil pištolo in začel streljati ostale!«

    Zaradi prevlade testosterona sta agresivnost in nagnjenost k fizičnemu tveganju v dečke pravzaprav vprogramirana. Toda pomembno je razlikovati med agresivnostjo in nasiljem. Na to razliko je dobro opozoril psiholog Aaron Kipnis: »Dečki niso že po naravi nasilni. Nasilja se vselej naučijo. Toda agresivnost, ta je del njihovega notranjega bistva.

    Oglejmo si, kaj se dogaja v trenutku spočetja. Najprej pride do združitve dedne zasnove iz jajčeca in semenčice, med katero se oblikuje tudi kromosomski par XY, ki določa dečkov spol. V času zgodnje nosečnosti testosteron v valovih preplavlja zarodek in tako povzroči oblikovanje dečkovih spolnih organov. V drugi tretjini nosečnosti testosteron znova preplavlja zarodek in pod njegovim vplivom se oblikuje svojevrstna zgradba moških možganov. Če mati zaradi kakega travmatičnega dogodka med nosečnostjo doživlja stres, to prepreči izločanje testosterona in deček, ki mu je bil s spolnim kromosomskim parom XY sicer že določen spol, se lahko rodi brez moških spolnih organov in/ali brez moških značilnosti možganov. Prav tako se lahko rodi kot homoseksualec in svojo spolno usmerjenost uzavesti šele kasneje v življenju. Skratka, na izločanje testosterona v materinem trebuhu vpliva mnogo zunanjih dejavnikov – stres, droge ali prevelike količine alkohola – a tudi veliko drugih notranjih vzrokov, ki jih nevrobiologi zaenkrat še niso natančno raziskali.


    RAZLIKE V ZGRADBI MOŽGANOV

    Ko bi imeli rentgenska očala in bi lahko pokukali v glave naših otrok, kaj bi opazili? Laurie Allen, raziskovalka možganov z univerzc UCLA, opozarja, da bi najmanj v sedmih primerih lahko zaznali razlike v zgradbi moških in ženskih možganov. Zaznali bi razliko v njihovi velikosti: fantkovi možgani so vsaj za deset odstotkov večji od dekličinih. V manjših dekličinih možganih pa bi zagledali večjo možgansko gredo — to je sveženj živcev, ki povezuje levo in desno hemisfero. Moorova in Frost kot poglavitni vzrok za omenjeno razliko navajata tole:

    "V fetalni dobi, ko možgani in živčni sistem šele nastajajo, se korteks (možganska skorja) prej razvije pri ženskem kot pri moškem plodu. Leva polovica korteksa, za razmišljanje odgovorni del možganov, se razvije nekoliko kasneje od desne polovice, ki je odgovorna za prostorske odnose. Toda zamuda pri moškem plodu je še večja. Ko je desna hemisfera pripravljena na spojitev z levo in začne izločati povezovalna živčna tkiva — tako razlagajo nevrologi — v levi hemisferi pri moškem plodu sploh še ni primerno razvitih celic. Zato se tkiva usmerijo nazaj in namesto tega oblikujejo povezave znotraj desne hemisfere." Rezultat so nenavadno bogate povezave v desni hemisferi.

    Ena od posledic opisane razlike v zgradbi je, da so si moški možgani sposobni jasneje predstavljati prostorske odnose in gibanje po prostoru. Fantki se veliko pogosteje od deklic igrajo s predmeti, denimo s kockami, ker jih zanima, kako bodo z njimi zapolnili prostor.

    Ker se ženski možgani razvijejo hitreje od moških, oblikujejo večjo možgansko gredo (večji sveženj živčevja), kar omogoča boljše sporazumevanje med levo in desno hemisfero kot v fantovskih možganih. Eden od vzrokov za to, da fantje na splošno berejo slabše od deklet, je prav manjša možganska greda. Bolje namreč berejo tisti možgani, ki so sposobni čim intenzivneje uporabljati obe hemisferi naenkrat — kajti to je nujno potrebno za branje. Manjša možganska greda je tudi eden od razlogov, zakaj imajo fantje težave pri natančnem ugotavljanju čustev na obrazu drugega človeka: ta veščina namreč zahteva uporabo večjega možganskega območja.

    Če bi z rentgenom prodrli še globlje v možgane, bi naleteli na serotonin, kemični posrednik v celicah živčevja, ki preprečuje agresivno vedenje in ga je v dekličinih možganih več kot v dečkovih. Serotonin namreč vpliva na delovanje hormonov, ki jih izloča hipotalamus – denimo na testosteron. Fantovi možgani izločajo več testosterona kot dekličini, zato odpošiljajo manj serotonina. Fantje tako postajajo čedalje bolj agresivni, dekleta čedalje manj.

    Ko bi se naše potovanje z rentgenom po možganih nadaljevalo, bi opazili tudi, da se fantje in dekleta razlikujejo po tem, kako uporabljajo levo in desno hemisfero. Rubin Gur je s pomočjo opreme za slikanje možganov izdelal računalniške fotografije delujočih možganov. Fante in dekleta, starejše od šestnajst let, je priključil na aparature in jim dal raznovrstne naloge. Naprava je njihove možgane posnela v različnih barvah, ki kažejo stopnje moči možganskega delovanja. Nastale fotografije so bile na koncu podobne nekakšnim zemljevidom, kjer so vrhovi prikazani vsak v svoji barvi: gore so bile označene drugače kot planote, te drugače kot puščave in slednje drugače od oceanov.

    Kadar ženskam in moškim naložijo kakšno prostorsko nalogo – ugotoviti morajo denimo, kako se predmeta v prostoru prilegata drug drugemu – se pri moških večina desne hemisfere prižge v barvah, ki kažejo različne moči delovanja, v levi hemisferi pa je z živobarvnimi odtenki zapolnjen mnogo manjši del možganov. Pri ženskah so barve in njihova moč bolj ali manj enake na obeh straneh možganov. Naša rentgenska očala so nam torej dala jasno razvidne dokaze, zakaj so moški vseh starosti (razen zelo starih) pri izpolnjevanju prostorskih nalog v povprečju mnogo boljši od žensk: že kot otroci se bolje znajdejo pri kompleksni uporabi kock, kot odrasli pa so boljši risarji in arhitekti. Za razliko od ženskih možganov moški možgani težijo k jasni prostorski predstavi.

    Po drugi strani je Gurova metoda opozorila na to, da moški možgani niso tako zelo usmerjeni k besedni dejavnosti kot ženski. Preizkusi verbalnih sposobnosti so pri moških pokazali mnogo manjšo dejavnost kot pri ženskah, poleg tega je bila pri ženskah dejavnost v levi hemisferi mnogo intenzivnejša kot pri moških.

    Raziskovanje možganov je na splošno pokazalo, da je pri ženskah povečini nenehno dejavnih več možganskih predelov kot pri moških. Razlogi za to so sorazmemo jasni. Naj uporabim analogijo s strojem: moški možgani se vključijo, opravijo neko nalogo in se izključijo, medtem ko ženski možgani delujejo še naprej. Seveda pretiravam, kajti tudi za nekatere dele moških možganov velja, da "ostanejo vključeni". Toda ko Gur oboje možgane primerja v nedejavni fazi, se razlika med "nenehno vključenimi" ženskimi in moškimi možgani, delujočimi po principu "vključeno/izključeno", izkaže za osupljivo.

    Opisana razlika je glavni razlog, zakaj so moški tako zelo nagnjeni k izpolnjevanju nalog in zakaj se izkažejo za manj sposobne od žensk, kadar je treba opraviti celo vrsto različnih nalog hkrati. Razlika v zgradbi moških in ženskih možganov povzroči, da se moški pogosteje kot ženske čutijo ogrožene, kadar neki zunanji dejavnik povzroči prekinitev v njihovem razmišljanju, hkrati pa se zaradi agresivnosti, ki jo sproža testosteron, v takšnem primeru odzovejo bolj napadalno od žensk.

    Fantovski možgani se v zunanjem svetu skušajo sprostiti tako, da si izmišljajo ali pa se udejstvujejo v igrah, kot sta košarka ali nogomet, ki zahtevajo veliko prostora in možgane urijo v spretnem premikanju predmetov skozi prostor. Dekliški možgani pa se skušajo v zunanjem svetu razvedriti tako, da si izmišljajo situacije in igre - življenje doma, življenje punčk ali življenje skupnosti, ki spodbujajo verbalne sposobnosti, od udeležencev zahtevajo veliko sporazumevanja na štiri oči in že na prvi pogled opazno kompleksno čustveno vedenje.

    Že od otroštva naprej fantje opazujejo predmete manj časa, a zato bolj dejavno kot deklice, ki so na izbrani predmet pozorne dlje časa. Oba spola se tako vedeta tudi kasneje v življenju.

    Fantje bolje rešujejo vizualne težave. Zanje velja, da vidne podatke bolje interpretirajo, če jih sprejmejo z levim očesom, ki jih pošilja v desno, bolje razvito in za prostorske odnose izpopolnjeno hemisfero. Po drugi strani je tako, da sprejemanje vidnih podatkov pri dekletih ni odvisno od tega, s katerim očesom so jih zaznale. Celo fantki v zgodnjem otroštvu strmijo v matere manj časa kot punčke. Materam se pogosto dozdeva, da s sinovi ne znajo prav ravnati, ali pa se čutijo neljubljene, ker jih fantki nikoli pozorno ne gledajo dlje časa. Pravi razlog za to, da vas otročič na hitro pogleda in že preusmeri pogled h kateremukoli drugemu predmetu v sobi, se skriva v potrebi po hitrem preskakovanju od predmeta do predmeta, kar mu narekujejo njegovi možgani.

    Televizija, videoigrice in računalniška kultura nasploh so značilen proizvod moških možganov. V največji meri temeljijo na vidnih sredstvih sporazumevanja, saj v njih prevladuje veliko podob in predmetov, ki se naglo premikajo skozi virtualni prostor. Uporaba televizije in računalnikov je seveda lahko pretirana in takrat trpi razvoj ostalih dečkovih čutil. V primerih, ko fant hlastno preklaplja televizijske programe, medtem ko bi se dekle verjetno raje ustavilo le pri enem od njih; in kadar deček daje vtis, da ne obvlada verbalnih veščin, razen kadar je pred svojim računalnikom, se je potrebno zavedati naslednjega: namesto "Spremenimo tega fanta", je bolje reči "Pomagajmo mu, da bo razvil svoje notranje bistvo z razvijanjem veščin, v katerih uživa že zdaj."

    Prav tako ne preseneča, da ženski možgani bolje obdelujejo čustvene podatke.


    SOČUTJE KOT REŠITEV TEŽAVE

    Fantje se sicer znajo vživeti v sočloveka, toda pogosto to počnejo povsem drugače kot dekleta. Že po naravi se na izredne okoliščine odzivajo tako, da skušajo nekaj storiti - če okoliščine seveda niso tako hude, da se namesto tega odzovejo s sočutjem. To lahko opazujete pri igrah okoliških fantov. Glejte jih na primer pri uličnem hokeju: ob sredinskem krogu eden od igralcev s palico zadane drugega: poškodovani deček zakriči, fant, ki mu je uspelo vzeti ploščico, se ozre nazaj, v trenutku se prepriča, v kakšnem stanju je njegov soigralec, in preveri, ali še lahko zada gol ali naj raje pomaga prizadetemu prijatelju. Ko ugotovi, da poškodba ni tako huda, da bi se igra zaradi tega morala prekiniti, plane med branilce in se zapodi proti golu, kar je bil njegov prvotni cilj. Poudarek na nalogi, predvsem na njeni izvršitvi, je bolj kot ne značilen fantovski odziv na majhne težave, ki se dogajajo na ulici, doma ali v šoli.

    Po drugi strani pa se fantje sočutno odzovejo, če nekdo doživi fizični ali čustveni stres, toda le takrat, kadar so prepričani, da bo sočutje pripomoglo k rešitvi težave. Če se igra brez takšnega odziva ne more nadaljevati, se bodo fantje prav gotovo potrudili, da bodo prizadetemu pokazali svoje sočutje. Fant se sam pri sebi pogosto tudi obveže, da bo uresničil nek visoki družbeni ideal - nekoga bo ščitil, mu pomagal, se boril za cilj, ki je po njegovem mnenju pomembnejši od vseh ostalih. Če se mora potem v nekem trenutku odločati med izvršitvijo naloge in tem, da se nalogi odpove zaradi sočutja do nekoga, ki naj bi ga ščitil, mu pomagal ali podpiral njegova stališča, potem bo nalogo oziroma igro opustil in se sočutno posvetil tej drugi osebi.

    Naj to pisanje končam z zgodbo, za katero avtor pravi, da jo pogosto pripoveduje in da se je že večkrat zgodilo, da so se ob njej zasvetlikale solze tudi v najbolj hladnih očeh.

    Nekoč je živel mladi mož, ki je hodil v uk k samim najboljšim učiteljem. Nekega dne se je vrnil v svojo rodno vas, da bi poiskal moža, ki je pred mnogimi leti, takoj po smrti njegovih staršev, skrbel zanj. Našel ga je , ko je na verandi mirno rezljal kos lesa. Pa mu pravi: »Striček, mnogo sem videl, postal sem omikan, oženil sem se in postal oče dveh otrok, toda še vedno bi si srčno želel izvedeti, kaj so nebesa in kaj pekel.«

    Starček se mu je samo posmehnil. »Pha, kakšno neumno vprašanje.« In se je začel hihitati in krohotati, da je mladega moškega ponižal v dno srca in v njem vzbudil silovito jezo. Pa se je mladeniču vendarle uspelo zadržati in mu je ponovno rekel: »Striček, zakaj po vseh teh letih tako grdo ravnaš z mano? Saj sem ti zastavil samo preprosto vprašanje: »Kaj so nebesa in kaj je pekel?« Nanj mi ni znal odgovoriti nihče. Ti pa si bil vseskozi najmodrejši od mojih učiteljev.«

    Starec se je spet začel posmehovati. »Ha. Postavil si mi najneumnejše vprašanje, kar sem jih kdaj slišal. Od tebe sem pričakoval vse kaj boljšega. Če je to vse, kar me znaš vprašati, potem si vsa ta leta, odkar se nisva videla, kradel čas sebi in drugim.«

    In tako se je ponovilo še dvakrat, trikrat, štirikrat. Mladega moškega se je vse bolj loteval bes. Stari pa se je smejal in rezljal, ga poniževal s svojim hehetom, da je v mladeniču kar vrelo. In se je dvignila njegova roka, dlan se je pokrčila v pest, starega bi najraje kar mahnil, udaril bi ga za vsako žalitev, ki mu jo je prizadejal, tolkel bi po njem tako, da bi izživel vso bolečino, ki so mu jo v življenju prizadejali drugi. Predstavljal si je, kako ga grabi za vrat, ga davi, kako iz njega iztiska poslednjo kapljo življenja. A stari se je medtem smejal, kot da ne ve za nevarnost, ki mu je pretila.

    Naenkrat so se demonski prividi razpršili in mlademu moškemu se je po licih udrl plaz solza. Obraz je zakopal v dlani in jokal, kakor da njegove solze vrejo iz globine srca. Tega mesta žalosti se ni še nikoli dotaknil, celo takrat ne, ko so mu umrli starši. Šele takrat se je stari mož prenehal smejati.

    Ko so se mu solze posušile, je mladi moški pogledal svojega učitelja in v njegovem licu ponovno našel modrost in tolažbo, ki je ni kalila več niti senca smeha in poniževalnosti.
    Učitelj mu je dejal: »Ubiti si me hotel.«
    Mladenič mu je odvrnil: »Da, in sramujem se tega.«
    »Nič naj te ne bo sram,« je nadaljeval učitelj.
    »Vprašal si me, kaj je to pekel. In sem ti pokazal.«
    Mladi mož je spoznal, da so njegove besede resnične. Še nikoli v življenju ga ni bilo bolj strah, še nikoli ni v njem divjal tak bes. »Ampak kaj so potem nebesa?« je vprašal.
    Starec je stopil k njemu in mu položil roke na ramena. Objela sta se, kot se nista še nikoli.
    »To,« je rekel stari, »to so nebesa.«

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Sonja Ličof
  • Več s področja * Osebna rast in odnosi

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Ženska in moška narava. Zakaj drug drugega včasih težko razumemo? | 8 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Ženska in moška narava. Zakaj drug drugega včasih težko razumemo?

    Prispeval/a: Nan dne sreda, 14. februar 2018 @ 12:06 CET

    "Zakaj drug drugega včasih težko razumemo?"

    Včasih? Nikoli. Zato je vse skupaj privlačno.
    :)


    Ženska in moška narava. Zakaj drug drugega včasih težko razumemo?

    Prispeval/a: eckhart dne sreda, 11. april 2018 @ 12:15 CEST

    Tudi zgoraj omenjeni znanstveni dokazi o bioloških razlikah med spoloma, tokrat v glavi, sesuvajo primitivno, morbidno prostozidarsko zlorabo družboslovnih znanosti v obliki manipulativne "teorije spola", katero v veliki večini promovirajo predvsem rdeči levičarski plačanci, podobno kot so to počeli njihovi rjavi socialistični kolegi v prvi polovici 20. stoletja s svojo "znanstveno" rasno "teorijo" in na njej temelječo evgeniko.

    Več kot očitno nas zgodovina in sedanjost učita, da je levičarstvo, pa naj si bo še vedno obstoječe rdeče barve, ali pa prepovedane rjave ali črne barve, na "znanosti" utemeljena laž in manipulacija z neverjetno uničujočim destruktivnim vplivom na vse pore družbe in z desetinami milijonov žrtev.

    Seveda se zavedam, da levičarske vernike noben znanstven dokaz ne bo pripravil do soočenja z resničnostjo svojih prepričanj, podobno kot se recimo katoliki, luteranci/evangeličani, pravoslavci še kar imajo za kristjane, torej za privržence miroljubnega nauka Jezusa Kristusa, čeprav je zgodovinsko dokazljivo in dokazano z neštetimi dokumenti, da so s svojim brezkompromisnim naskokom na drugače verujoče povzročili neverjetno količino gorja z milijonskimi žrtvami - podobno kot levičarji. Po brutalnosti in grabežljivosti sicer še posebej izstopajo katoličani, tudi če jih primerjamo z Mongoli Džingiskana, z islamom, ali pa z novodobno rothschildovsko sionistično državno tvorbo po imenu Izrael.

    ---
    Bog ja, cerkev ne!

    Bog daje, cerkev vzame!

    Borislav Kosi, Slovenska Bistrica


    Ženska in moška narava. Zakaj drug drugega včasih težko razumemo?

    Prispeval/a: Fredo dne sreda, 11. april 2018 @ 23:05 CEST

    Pa še malo filozofiranja:
    ( how to juggle between the role of dad and mum? )
    https://youtu.be/7jyK57KaB-A



    Ženska in moška narava. Zakaj drug drugega včasih težko razumemo?

    Prispeval/a: Nan dne četrtek, 12. april 2018 @ 00:06 CEST

    "If a man alone in the woods speaks, and his wife cannot hear him, is he still wrong?"


    Ženska in moška narava. Zakaj drug drugega včasih težko razumemo?

    Prispeval/a: Fredo dne četrtek, 12. april 2018 @ 00:36 CEST
    👍. uɐN
    Tired of shrodingers jokes, BUT this one is cool
    👍


    Ženska in moška narava. Zakaj drug drugega včasih težko razumemo?

    Prispeval/a: stojči dne petek, 13. april 2018 @ 11:52 CEST
    Zakaj drug drugega včasih težko razumemo?
    Samo zaradi sebičnosti in dvoličnosti.

    ---
    stoychi


    Ženska in moška narava. Zakaj drug drugega včasih težko razumemo?

    Prispeval/a: Nan dne petek, 13. april 2018 @ 13:17 CEST

    Oscar Wilde je povedal, da je ženska ustvarjena za ljubezen, ne za razumevanje. Dobro, on je bil gej, mogoče je zato tako dobro razumel žensko "duševnost".
    :)



    Ženska in moška narava. Zakaj drug drugega včasih težko razumemo?

    Prispeval/a: stojči dne petek, 13. april 2018 @ 22:59 CEST
    dobra ;)

    ---
    stoychi



    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2018 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,77 seconds