Kako premagati meduzo?

Zdi se, kot da je v človekovi naravi nekaj, kar je vzrok , da vedno znova dela enake napake. Obstaja nekaj, kar kljub vsem prizadevanjem in izboljševanju preprosto spregledamo; nekaj, kar bi se moralo spremeniti v osnovi če hoče človek zares najti pozitiven odgovor na vse večji pritisk po samouresničitvi.

Kaj je v nam razlog za iskanje vedno novih dražljajev? Je to nezadovoljstvo z obstoječim položajem? Ali je to dolgčas, saj je rezultat prizadevanja vedno enak? Ali je to, kar ogroža človeštvo, zunanji vpliv? V znanstvenih, ezoteričnih in filozofskih krogih je znano, da se kozmične razmere spreminjajo in s tem tudi polje žarčenje našega planeta. Na življenjsko polje človeštva deluje novo žarčenje, ki je tudi rezultat prehoda iz obdobja rib v obdobje vodnarja.

Človeštvo se mora temu prilagoditi. Pravila, ki so veljala za nekatere celo življenje, lahko danes enostavno le zavržemo. Vodnar s svojimi novimi zahtevami povsod poskrbi za veliko zmešnjavo. Reševati je treba vedno več nepreglednih problemov. Vsi do sedaj običajni postopki pri tem odpovedo. Prinesejo kvečjemu zelo kratkotranje rezultate, ki pa jih kmalu nadomestijo novi priblemi. Polniti z novim vinom stare mehove ni ravno rešitev, ki bi nam prineslo rešitev. Naša doba zahteva strukturno in temeljno spremembo, ki s emora prilagoditi novim kozmičnim in interkozmičnim vrstam žarčenja.

Vprašanja, ki pridejo do vsakega, se glasijo:” Kakšne so pravzaprav te nove razmere? Kako se moram in kako se lahko nanje odzovem? Kako lahko odkrijem, kaj moram storiti, ne da bi sledil starim potem in avtoritetam? Kako naj se uprem uničevalnim vplivom in dosežem nov, pozitiven rezultat?“

Tu gre predvsem za nezmožnost samospoznanja. Pomanjkanje resničnega, od znotraj prihajajočega odgovora, lahko v nas prikliče občutek, da se pogrezamo v sivino oz. živi pesek. Kaj lahko doseže posameznik proti boju za oblast, vojni, osamljenosti, bedi, in podobnem? Ljudje izgledajo, kot da se v popolnem mraku slepi spotikajo po svetu in upajo, da politiki in vodstvo vedo bolje, kot oni sami.

Kdor začne odkrivati lastno slepoto, hkrati spozna, da je ta umetno vzdrževana. Sile notranji napor zahteva, da prodremo do tega, da pogledamo resnici v oči, temu ustrezno delujemo in seveda vztrajamo.
Pogosto lahko opazimo, da razumevanje tega, kar človeka zares zaposluje, le preveč hitro izpodrinejo vsakdanje stvari. Zdi se, kot da obstaja nasprotna sila, ki nam skorajda prepreči odkritje, kako stvari dejanjsko delujejo. Videti je, kot da bi skupinska slepa pega ljudem onemogočila, da bi odkrili lastno bistvo, kaj šele da bi ga nepristransko dojeli. Tako je, kot da niti zavest posameznika niti skupinska zavest ne želita spoznati lastnega položaja. Toda kdo ali kaj ima interes, da drži človeštvo vc njegovi zmoti? Zakaj obrabljene prevare vedno znova nadomestijo nove in se ljudje tako ne naučijo spoznati svoje prave podobe?

Tako mi na meduzo naletimo v naše najgloblji notranjosti. Kdor se potopi v svoje lastno bitje, bo nedvomno odkril, da v njem obstajajo vidiki, ki so preveč mučni in neprijetni, da bi jih hotel jasno in razločno pogledati. Stari Grki, ki so poskušali vse ponazoriti z epi, so primerjali to notranje videnje s pogledom meduze. Meduza je bila strah vzbujajoče, krilato dekle, ki je prebivalo na koncu zemlje. Njeno kožo so pokrivale zmajeve luske in namesto las so jo obdajale žive kače. Imela je velike podočnike kot divji prešič, jeklene roke in zlate peruti. Kdor jo je pogledal v obraz, je okamenel.

Soočenje z globino človekovega bitja lahko prikliče tako očitno grozo, da popolnoma onemogoči življenjsko moč. Človek okamni. Nevoščljivost, pohlep, zavist in kritične misli sestavljajo oklep iz zmajevih ljusk, ki odbija vse nežne in fine energije. Glavo obvladujejo sile starih kač, ki s dvigajo iz zavesti trebuha, ki misli usmerja le na samopotrjevanje in samovoljo. S slepo, besno jezo divjega prašiča, ki se s čekani potrjuje v astralni umazaniji, „ naj stane kar hoče“, se človek bori za vedno več „ pomij“.

S tem mehanskim ravnanjem postane življenje neskončno ponavlajoče se početje, ki grozi, da bo z jeklenim prijemom zadušilo vso prvobitnost in spontanost. Ko dodamo še zlate peruti, s katerimi si osebek lasti iluzijo luciferske moči in navidezne božanskosti, je popolna podoba človeškega botja, ki ga ni mogoče prenesti. Pošasti v sebi človek ni dorasel. Odgovora na ta strašni vidik svojega bitja ne pozna.

Običajno se nezmožnost kaže kot upor. Posledica človekove nezmožnosti je, da se obda z utrdbami vseh vrst, ki jih sam zgradi in se skrije za njimi. Tako blodi naokrog, ne da bi sploh kdaj našel izhod. Kako naj tudi bi? Da se reši te pošasti, jo mora premagati, ne da bi jo neposredno pogledal v strašno obličje. Toda kako se lahko to zgodi?

Človekova osebnost ni brez smisla, nekoristna in slučajno nastala. Gotovo ima smisel in namen in razpolaga z zmožnostmi, da reši probleme. Zato mora obstajati rešitev za te skrite negativne vidike. Vendar pa rešitev ni v neposrednem napadu. S tem bi se moč pošasti le še povečala. Jo moramo preprosto prezreti, da se samodejno razblini? Ne, tako enostavno pa spet ni. Moč meduze lahko zlomimo le s pomočjo “ Božjega sina”. Ta božji vidik predstavlja v grški mitologiji Perzej, sin Zevsa in Danaje.

Le nadčloveško, torej to, kar presega omejitve človeške zavesti, je sposobno nevtralizirati in uničiti ogrožanje Meduze. Zemeljski človek lahko le v sodelovanju s svojo Božjo dušo, doseže cilj, za katerega je v resnici ustvarjen. Do tega sodelovanja pride šele, ko človek dojame, da je napol božanski in napol človeški.

Velikega pomena je, da iskalec resnice spozna: za vsem zunanjim, za vsem oklepanjem zaradi poistovetenja, za predstavami in projekcijami, za vsem oprijemanjem vsega, kar mu prazprav ne pripada, za vsemi ločitvami, zlomi in nepopolnostjo, je v njem nekaj, “absolutna popolnost”.

Če bi bil človek le naravno, živalsko bitje, ne bi bilo problemov. Potem bi se brez trenja prilagodil naravi in deloval v skladu z njo. Ker ne daje zatočišča le Meduzi, ampak je tudi polbog in torej delujeta v njem dva nasprotna elementa , ga to sili, da se bori. Ko je Meduza obgljavljena, švigne iz trupa slap krvi, iz katere se rodi Pegaz, leteči konj. Ko je božji element premagal pošast zemeljske narave, se osvobodi dinamična energija, ki dvigne človeka v njegovo resnično , božje stanje. Da bi dosegli resnično samospoznanje, je torej potreben predvsem Perzej. Le on, Božji sin, lahko premaga Meduzo.

V današnjem obdobju, ko je notranji konflikt postal nerešljiv je potrebno iskalcu resnice, da osvobodi, doživi in razvname, božji element v sebi. Točka dotika tega božjega elementa je v srcu. Kot semensko zrno čaka tam na svetlobo Boga, da bi se razvilo in bi lahko doseglo polno rast.

Kdor v določenem trenutku spozna, da prihaja vse prišepetavanje razuma od Meduzinih kač, od glasu preteklosti, iluzije ega in slepila, odkrije, da iz vsega tega ne more nastati nič dobrega. Tako uvidi in iskusi, da svoje Meduze ne more premagati z lastno močjo. Pomaga samo Božanska moč. Vsa prizadevanja osebnosti (ego) , da bi iz svojega bitja pregnala zlo, vodijo končno le do neuspeha in smrti.

Naša osebnost ima pri tem predvsem nalogo, da se za to dogajanje odpre, ga dopusti, zaupa Bogu in sodeluje. Ko enkrat človek naredim prostor za Drugega, doživi, da sodeluje. To je lahko za našo osebnost neprijetna izkušnja, saj hoče Jaz v svojem kraljestvu sam vladati. Prav gotovo se bo upiral, saj čuti, da je ogrožen njegov obstoj. Občuti strah. Sedaj pride do tega, da je treba vztrajati in ne pobegniti pred praznino, ki lahko nastane v tej tišini. Jaz se nagiba k temu, da hoče napolniti to praznino. Kdor vseeno tvega in zaupa Božjemu pomočniku, bo zaslišal v svojem umirjenem in tihem srcu, glas izvira-začetka.

Zaradi vpliva vodnarja se bo zmota razblinila in tok ljubezni bo širil moč vzvišene, več dimenzionalne resničnosti preko celega sveta. Človeštvo bo pripravljeno za nogv razvoj, katerega osrednja točka bo jasno, nova duša. Da bi se dvignila in šla kot Perzej po poti k Bogu ljubezni!

Konec

Miran Zupančič