TEŽKO JE REČI V SLOVENIJI LAČEN SEM

Četrtkov večer me je totalno presenetil. Malce slabe vesti imam, ker nisem utegnil spoznati vseh gostov. Slabo vest imam, ker sem Bachusu obljubil dobiček, potem pa so prodali malo pijače. Saj niso ljudje mogli niti vstat, kaj šele, da bi si šli iskat sadni sok! Prišlo je več kot 500 ljudi in so se v Bachusu tiščali kot sardelice!

Večer se je začel z igranjem na gong in improvizacijskim plesom. Malo preden sem šel na oder so me obslepili z žarometi in z mano posneli reportažo za POP TV nato pa sem ljudem začel govoriti svojo zgodbo. Najprej sem rekel, da me je bilo včasih na smrt strah govoriti pred ljudmi in sploh, da sem povsod s sabo nosil polne vreče strahov in dvomov, ki so jih prej ali slej občutili vsi, ki so bili ob meni. Povedal sem, da sem se počutil osamljenega in da mi je na neki točki postalo življenje čisto brezvezno. Potem sem šel na pot, iskat srečo in tekom poti sem jo našel tam, kjer bi najmanj pričakoval - znotraj samega sebe. Zgodbo o poti so spremljali vrhunski plesalci - mehiška salsa, orientalski plesi in indijski tempeljski ples. Ko sem zaključil, ja na oder prišla skupina z afriškimi bobni. Precej ljudi se je podalo v afriške ritme in plesali so kot za stavo!

Nato nas je učitelj Dhiraj presenetil z zelo zabavno meditacijo. Rekel je, da radi izražamo pozitivna občutja do drugih. Kaj pa negativna? Tako smo 10 minut morali hoditi do ljudi, jih butniti in reči: "Sovražim te!". Nato smo se 10 minut objemali in si zagotavljali kako se imamo radi. Na koncu je sledil ples, s katerim smo naključne partnerje morali zapeljati. ODTRGANO! Na koncu je bila v prostoru takšna ljubeča energija, da so mi šli po telesu prijetni mravljinci. Na koncu smo ljudi povabili naj se nam pridružijo naslednji četrtek na štajerskem. Pojma nisem imel, kje bomo naslednjo zabavo organizirali.

Kaj so rekli ljudje? Recimo...

-----
Essi, res lahko potrdim, da je bila zabava v Bachusu SVETOVNA...predvsem zato, ker je bila energija v prostoru super, ravno zato, ker ni bilo alkohola, drog in cigaret...odlično!sama sem kadilka, a me ni držalo, da bi kadila :) še več takih žurov!

Super ste!

Breda

----

DAN 1

Naslednje jutro sem šel na pot. Govoril sem nekaj zbranim na festivalu SAMOREGGAESTAN. Najavljen sem bil kot "OKOLI SVETA S 100 EVRI" in eden od udeleženih je mislil, da predstavljam kako dobrodelno turistično agencijo. Na poti na festival, sem vozniku avta razlagal kako je bilo včeraj in prekinil me je:
"Ok, naslednji četrtek pa naredimo v klubu Patriot v Slovenskih Konjicah žur v čistem zraku in ob sadnih sokovih."
Pozanimal sem se in izvedel, da je to velik klub, mladinski center, kamor gre lahko več kot 700 ljudi. Prišel sem nazaj do njega in ga vprašal, če lahko govorim še z managerjem kluba, da preverim, če imajo res prosto in...
"Ne skrbi. Jaz sem direktor."

Večer sem preživel na seniku, nekje v Slovenskih Konjicah, skupaj z dvema nizozemskima prijateljema, ki sta se mi pridružila.

DAN 2

Zjutraj sem se zbudil in končno začutil: "Hmm, danes mi ni pa treba početi popolnoma nič!". Igral sem se s sončnimi žarki, poslušal glasbo na malem mp3 predvajalniku in ko sem šel mimo prve hiše ob cesti, sem jih vprašal če se lahko pri njih stuširam. Dovolili so mi in me še pošteno nahranili z domačimi hruškami in breskvami. Vprašali so me, če še kaj rabim in rekel sem, da rabim čiste spodnjice.
"Kut nalašč si prišo! Muj sn ima prevlko rit in j zdej kup gat, ki jih ne rabi! Pridi, ti jih bum dala par!"

Do večera sem prispel v Logarsko dolino in zvečer iskal prenočišče. Pričakoval sem, da bom spal na tleh ali na kakem starem kavču pokrit z deko ali zgolj svojim modrim anorakom, a čim sem prispel in potrkal na vrata neke domačije, so me brez besed pospremili do moderno opremljene sobe s kopalnico, ki jo oddajajo turistom, zjutraj me pa dobro nahranili.

Jim lahko dam karkoli v zameno, sem razmišljal. Koliko je bila vredna postelja utrujenemu popotniku in hrana lačnemu želodcu? Kako jim lahko poplačam njihovo skrb? Naj jim dam tisto, kar zahtevajo po tržni ceni? Naj jim plačam stroške? Ali naj jim nekoč pošljem 10 milijonov tolarjev, ko jih bom imel. Ker njihova skrb zame se mi je zdela neprecenljiva! Če jih ne bi bilo, bi zunaj v Logarski dolini zmrznil!

Ob zajtrku sem jim povedal košček svoje zgodbe. Vesel sem bil, ker zame niso še slišali, tako da smo lahko odnos vzpostavljali brez kakršnihkoli predsodkov, ki jih lahko imajo ljudje, ko nekoga že vidijo po televiziji. Pogovarjal sem se z njunima sinovoma in ju vprašal kaj si želita. En bi potoval v Kanado, drugi pa na Škotsko. Napisal sem jima na bel papir letalsko karto, določili smo datum in jima rekel, naj listek ohranita. Na neverjeten način bodo prišla sredstva in ljudje, ki jim bodo pomagali, da se bodo njujne sanje uresničile. Takšen listek sem napisal tudi staršema - rada bi šla na dopust v Barcelono.

V njih očeh sem videl iskrice, ki jih prej ni bilo. Naenkrat so otroci imeli sanje, čisto konkretne sanje. Te sanje bodo morda svetile kot lučka v mračnih trenutkih naslednjega leta v šoli. Kako lahko oni meni to povrnejo? Naj mi plačajo stroške papirja, ki sem ga iztrgal iz beležke? Strošek črnila v svinčniku? Lahko bi računal storitev:
PRIŽIGANJE LUČK V SRCIH LJUDI - 15 minut - 6700 SIT + DDV


DAN 3

Prvič v življenju sem videl slap Rinko - UAU! Kako lepo! Popoldan sem prispel v Celje in dolgo časa se mencal, prestopal in zbiral pogum, da sem vprašal prvega človeka: "Oprostite. Lačen sem, pa nimam denarja. Me lahko morda povabite nekaj pojest z vami?"
Veliko lažje je bilo po svetu reči: "I am hungry, but I have no money"...

Taval sem po ulicah Celja in se počutil kot klošar iz ulice. Nekateri so verjetno mislili, da sem narkoman in da iščem denar za fiks. Nakar po nekajurnem iskanju ugledam oči, ki so se sunkovito obrnile in obstale na meni. Bila je deklica, ki je bila včeraj na mojem predavanju na Samoreggaestanu. Bilo je prisotnih le nekaj ljudi in začudil sem se, kako da jo srečam tukaj. Skoraj zajokala je od presenečenja: "Ojoj, o tebi razlagam že cel dan prijateljici! Ojoj... ojoj... in ti se pojaviš tukaj."
"Res? Kaj te je pa tako navdihnilo," sem ji rekel z utrujenim glasom. "Oh joj, ti živiš moje sanje! Tudi jaz bi si želela biti svobodna!"

Njena prijateljica mi je prinesla robidnice in kmalu se je okrog nas zbrala zajetna skupina mladih. Šli smo v dom enega od njih, si pripravili večerjo in med njimi sem se počutil kot, da se poznamo že leta.


DAN 4 - 28.avg

Danes sem bil na obisku pri županu in napotil me je k super prijazni direktorici občine. Pozdravil sem jih in jih vprašal kaj potrebujejo. Ura je 7 zvečer in lastnik nekega internet kafeja v Celju mi je dal na razpolago Internet kolikor dolgo hočem. Navdušen sem! Zdaj grem spet na pot. Spet se bom postavil na neko križišče in se vsedel v avto tistega, ki me bo vanj prvi povabil. Spet me bo vprašal "kam grem" in spet bom rekel "ne vem". Voznik se bo verjetno zasmejal in mi povedal kam gre on. Jaz bom pa spet rekel: "aha, saj jaz tudi tja!"

Srečen sem! Srečen sem tudi zato, ker sem pred odhodom vse svoje premoženje razdal ljudem, ki so prišli na Svetovno zabavo in drugim prijateljem in nimam več ničesar. Moj um je prazen in edina stvar, ki jo potrebujem je zrak, ki ga vdihujem. Občasno, ko sem lačen, vprašam za hrano (če mi jo prej že ne ponudijo ljudje sami). Vsak večer rabim prenočišče. To je pa tudi vse.

Prej sem karikiral ekonomski sistem v katerem živimo. Ljudje postavimo stvarem (in sebi) ceno in potem te stvari in storitve menjavamo. A ta menjava nas pusti prazne. Ustvarjamo centre za dehumanizacijo, ki jim damo ime CITY PARK in ljudi spreminjamo v ekonomske subjekte. Govorimo o redkih dobrinah, ki dobijo svojo ceno v denarju, ki si jih ljudje tako zelo želimo in iščemo v njih srečo...

Ampak tudi tako je prav. Naj si vsak izbere svojo pot. Če bi pa vsi živeli na cesti tako kot Peacehiker, pa tudi jaz ne bi dobil danes prenočišča in hrane!

Rad vas imam,

Matej - Peacehiker
peacehiker@gmail.com - moj osebni mail, prej ali slej preberem vso pošto
www.peacehiker.com


* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *


Pravkar se mi je zgodilo nekaj nepopisno lepega. Iskal sem prenocisce in dva fanta sta me pripeljala v Patriota v Slovenskih Konjicah. Tam me je srecal bivsi sosolec in vprasal sem ga, ce mi lahko nudi prenocisce, pravi, da ne, mi bo pa nekoga zrihtal.

Javi se mi ena mlada zelo prikupna punca. Ostanek vecera, ki sva ga prezivela skupaj v baru nisva spregovorila niti pet stavkov. Saj me poznate, jaz nisem najbolj vesc glasne klubske scene. Komaj sem dihal v cigaretnem dimu in obenem gledal se eno kriminalko na POP TVju, kjer je bil nek obsedeni morilec... ob katerem sem se zacel sprasevat o temni strani ljudi...

Dolgo casa sem cakal in vdihoval vase celo zbirko strupenih plinov. Ravno danes sem na TV Celje videl plakat o tem, kaj vse dihamo vase pasivni kadilci s cigaretnim dimom (enih 15 hudo strupenih snovi) in ko sem se dusil, so mi pred ocmi stale podobe vseh teh substanc, ki polnijo moja pljuca.

Nato odideva. Obcutek sem imel, da je mene sprejela pac kot obveznost, ces "naj mi bo" in nisem si niti predstavljal da jo zanima to o cemer se jaz znam pogovarjat. Nato mi ze po nekaj minutah pogovora zacne razlagat, da je studirala teologijo, da ji je Bog zelo blizu in zajadrala sva v spontan pogovor in kar cutil sem kako postajava prijatelja.

Prisla sva k njej domov, postlala mi je posteljo v eni izmed sob, mi ponudila racunalnik ce rabim in mi prizgala svecke na mizi. Rekla mi je, naj jo jutri spomnim, da ima nekaj zame. Dala mi je svezo brisaco in me vprasala, ce mi lahko se kaj prinese.

Se pred uro in pol nisem imel pojma, kje bom spal danes. Sploh ne dojemam vec...


* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *


SVETOVNA ZABAVA v Slovenskih Konjicah
Objavil peacehiker Sre, 30 Avg 2006

Pozdravljeni,

vabljeni na SVETOVNO ZABAVO v Slovenskih Konjicah v MC Patriot jutri, v četrtek, 31.avg. ob 20h.

Okrog sveta vas bom še enkrat popeljal s svojo zgodbo, dodal bom še nekaj sočnih zgodbic iz Slovenskih krajev… nato pa vas prepustil užitkom ob gledanju plesnih gibov, skupaj bomo plesali ob ritmih afriških bobnov in se prepustili odštekani meditaciji + presenečenja.

Kakor v Bachusu, tako bo tudi tukaj žur brez alkohola in cigaretnega dima, obljubimo pa vam pestro ponudbo sadnih sokov.

VSTOPNICE SO, A JIH DOBITE ZASTONJ, ČE SE POJAVITE Z NASMEHOM :)

Namrgodenim resnim obrazom zaračunamo vrtoglavo vstopnino :))

Če ste v Ljubljani, vas od MC Patriota loči samo 100 kilometrov. Iz Maribora pa 36 km.

Peljete se proti Mariboru (ali iz MB proti Ljubljani) in greste ven na izstopni postaji Tepanje za Slovenske Konjice. Na prvem križišču zavijete desno proti Slovenskim Konjicam. Čez 100 metrov boste videli bencinsko črpalko OMV in v tem križišču zavijete Levo (za Celje) in vozite približno 3 km. Po tabli Slovenske Konjice prevozite prvo semaforizirano križišče in v drugem zavijete levo proti cerkvi. Vozite naravnost do cerkve in v križišču tik ob cerkvi zavijete levo. Obvozite cerkev in župnjišče, ki je na vaši desni in peljete po glavni cesti v blagi levi ovinek (ne greste naravnost proti parku). Takoj po ovinku je na vaši desni gasilski dom in za njim tabla MC PATRIOT, kjer je tudi veliko parkirnega prostora.

Jutri pravijo, da bo lepo vreme.

Komaj vas čakam!

Matej – Peacehiker