Ma vse je tako turobno. Neke stvari, ki nimajo posebnega učinka, se mi zdijo nemogoče. Tlačijo me, ukinjajo me in ubijajo polet. Videl sem jo. Spet. Svojo, globoko sebi. Ljubim jo. Njo. Še vedno,. Kljub vsemu zanikanju tega, kljub prepričanju, da ne gre, jo ljubim. In ona mene. Tudi. Ne zanika, le sprejema svoj del poslanstva, ko hoče svojo svobodo. Beži, pa ne ubeži. Trpi, pa ne iztrpi. Bežim, a ne uidem. Njene oči povedo več, kot ona hoče.

Ljubim jo kot ljubim sebe. In drugače kot njo, zdajšnjo. Je, verjetno ljubezen, ki bo, ki je in je večna v svoji preprostosti. A ona je del mene. To ve, čeprav bežim. Bežim od sebe, svojih dejanj, nedejanj in svoje bojazljivosti. Nisem bil moški, ki ga je hotela, ki ga je čutila. In ona - neizpolnjena v svojih preprostih zahtevah. Po moškem, ki je tlel, a ni gorel. Ker se je bal. Ker se je bal sebe, nje in svojih preteklih dejanj.

Ljubim jo. Njo. In ona ljubi mene. Beži. Boli, ker vem da beži in ljubi, ljubi nekoga. Mene. Brez mene. In jo boli. Ker ona bi. Vem da bi... A ni, ker čuti, da beži, da trpi. Ob meni trpi svojo laž, svojo besedo. Nikoli več ne bo, kot je bilo. Bolečina izgube me tare. Solze. Končno jok. Težko jokam, ne jočem. In čakam odpustitev, pozabljenje. Nje, ki je ne bom pozabil. Njenih besed, oči, dotikov.

In to ve, kot ve. da ne gre. Ljubezen. Leta, postelja. Prepiri in ljubljenja. Bolečina, ki je, ki je bila in ki bo. Med nama. Izrečena, pokazana, neizživeta. Ljubezen. Zamere. In kljub temu - ljubim jo. Kot žensko. Žensko svojega življenja, kot osebo spoštovanje. Nikoli nisem razumel sebe, zakaj ne. Zakaj ja. Zakaj???!!!!

Bolečina izgube, strahu in ugodja. Beg. Pred soočenjem, pred soočenjem svojih strahov, poti in stranpoti. Ljubezen brez ljubezni. Kot kamen, ki ne potone, ampak plava po reki navzdol. Srce. Brez pljuč. Ne gre, ne čutim tega, kar naj bi. In nekaj zame, kar mislim, da bi naj bilo: bog je in jaz ga vidim, slutim in doživljam. gleda me. Ljubim, pojem in se igram. Kot otrok. Vedno.