Piše: Bono Baršek
13. poglavje: EVOLUCIJA
BOŽANSKIH ISKER
Do sedaj smo opisali razvoj trojne enote evolucije in videli boste, da število
tri predstavlja število manifestacij - trije prstani v kozmosu, trije aspekti
vesolja in trije faktorji v enoti zavesti. S stališča atomskih klic in tistih
atomov sedme ravni, ki jo obkrožajo, so enote zavesti neodvisne. Atom-klica
in njegov ovoj ustvarjajo stalni sistem sil in reakcij, ki se medsebojno kompenzirajo.
V svojih medsebojnih reakcijah so vzpostavili ravnotežje, tako da so postali
enota. Enota je skupek interaktivnih sil, ki so dosegle ravnotežje in se stabilizirale
oziroma ustalile.
Takšen ustaljeni skup sil, ki so dosegle nek ritem kompenzacije, enoglasno
deluje na zunanji vpliv, ker pa je nemogoče delovati na kateri koli del kompenzativnega
sistema, ne da bi se to delovanje razširilo na celoto in ustvarilo reakcijo,
lahko rečemo, da takšen skupek deluje kot enota.
Drugače pa deluje, ko govorimo o sledeh, oziroma tirnicah vesolja, ki so dobile
logoidni pečat in jih tudi vnaprej lahko imenujemo božanske slike - refleksije
- iskre kozmičnega ognja ali enostavno "božanske iskre".
Pod drobnogled bomo dali eno božansko iskro, da jo preučimo.
Obstajajo tri skupine vplivov, ki delujejo nanjo:
- izkušnje, ki jih ji prenaša atom-klica
- vplivi drugih božanskih isker
- ona je v odnosu z Logosom, zaveda se ga in Logos se zaveda nje.
Ti vplivi se stalno menjajo v ritmih različnih valovnih dolžin, a božanska
iskra jih skuša ob pomoči kompenzativnih sil uskladiti. Logoidni vplivi se menjajo
z ogromnimi kozmičnimi plimami, toda vplivi atoma-klice so neprimerno hitrejši,
tako da božanske iskre reagirajo neodvisno ena od druge.
Kozmične faze, ki jih reflektira logoidni duh, ustvarjajo prve velike stabilizacijske
vplive, soočene iskre pa se usklajujejo s plimami pozitivnih in negativnih valov.
Postopno se vzpostavljajo odnosi med njimi, sile se prilagajajo in kompenzirajo
in vse božanske iskre prihajajo v medsebojno povezavo, v "dajanje in jemanje"
reakcij. Ko se to zgodi, evolucija prihaja v zenit.
Z abstraktnega aspekta predstavljajo popolno kopijo Logosa v tem stadiju svoje
evolucije; s formalne strani stvari predstavljajo geometrično obliko, narejeno
iz atomov grupiranih okrog jedra atoma-klice, obliko, ki jo pogojujejo linije
sil, tako kot je kristal geometrijska oblika, sestavljena iz delčkov materije,
razporejene po linijah sil. Tako kot je kozmos sestavljen iz treh prstanov,
ki se gibljejo drug okrog drugega, tako je tudi simbol Logosa sfera; in ker
je število prvotne manifestacije tri, je simbol prvega planeta tristrana figura
- tristrana piramida znotraj sfere. Razumeli ste, da je razvita prva planetarna
oblika. S kozmične strani gledanja je velika entiteta prišla v položaj, v katerem
ustvarja svoj satelit.
Velika entiteta je zavestna svojega satelita, njena zavest jo pogojuje in satelit
je zavesten svojega ustvarjalca. Čeprav velika entiteta vpliva na "kolektivno"
zavest satelita in torej obstaja njuna vzajemna reakcija, satelit ne opaža velike
entitete na nivoju kolektivne zavesti, ampak na nivoju množice individualnih
zavesti, njihova kolektivna zavest pa komaj opaža, da so one zavestne, kar je
nekaj čisto drugega.
Zavest velike entitete o satelitu je podobna vidu ljudskega očesa, zavest satelita
o veliki entiteti pa je podobna vidu pajkovega očesa - brezštevilni izrazi,
ki reflektirajo množico slik, ki se morajo fokusirati v možganih - pri čemer
so možgani tisto, kar imenumemo "skupinska zavest".
Ko se vse božanske iskre popolnoma prilagodijo ena drugi in ko popolna recipročnost
reakcij prežame v celoti njihove mase, nastane kolektivna zavest, sposobna za
fokusiranje slik množice izrazov. Tedaj se pojavi recipročna zavest med sateliti
in veliko entiteto, ker so postali enakopravni.
Oblika satelitov je odrejena z idejo, ki jo ima o sebi velika entiteta, neodvisno
od konstruktivnih zavesti njegovih sestavnih enot. Glede na to, da so božanske
iskre, ko so dosegle nivo recipročnosti enot, dobile kolektivno fokusirano zavest,
ta zavest deluje kot enota in je sposobna objektivnega uvida, a edini objekt
na njeni ravni in znotraj njene sfere, je velika entiteta.
Glede na to, da "vidi" zavest svoje entitete, je velika entiteta
zavestna njene vsebine, ki predstavlja celoten skupek izkušenj, ki jih je satelit
preživel v svojem razvoju.
Ker je Logos postal evolucija satelita, je v njegovo zavest vpeljan nov faktor,
ki ga ostale vsebine asimilirajo. Po drugi strani pa, glede na to, da je satelit
stabiliziran, s sprejemanjem pravilnega ritma monotonija stimulansa povzroča
umik pozornosti velike entitete, ki se sedaj prepušča izključno asimilaciji
novega faktorja v svoji zavesti. Tako tudi sam ostaja brez zunanjega stimulansa
in satelit se potopi v podzavest, tako da njegove reakcije postanejo stereotipne.
Velika entiteta se torej prepušča subjektivni zavesti in se aktivno ukvarja
z asimiliacijo novega faktorja, da končno znova vzpostavi sintezo lastne zavesti.
V času tega procesa so vse njene sile obrnjene navznoter in ona ne izžareva
ničesar. Ona v svoji zavesti nima več osončja, svojega vesolja. Vesolje obstaja
samo zahvaljujoč svoji samozavesti, pridobljeni v preteklem obdobju, velika
entiteta pa se ukvarja z asimiliranjem nove ideje.
Vesolje je prepuščano samemu sebi in zato ne napreduje, niti se spreminja,
ampak stalno ponavlja en in isti ritem, ki postane stereotipen.
Ko je velika entiteta v celoti dojela in asimilirala novo idejo, se zbudi iz
svojega stanja introspekcije in se prepusti kontemplaciji vesolja, organizirane
po tem modelu.
Enote zavesti, nastale v satelitu, nenadoma postanejo zavestne novega stimulansa.
Ker so uvidele idejo o akciji in reakciji duha in pripadajočega telesa, s katerim
duh upravlja, nadaljujejo svoj razvoj po tej arhetipski ideji.
Tako se pojavi nova skupina sil, ki ruši ravnotežje, da se enote, ki sestavljajo
skupinski duh satelita, razpršujejo in začenjajo slediti poti potojočih atomov,
isto pa se dogaja tudi z božasnskimi iskrami zavesti in telesom sedme ravni.
Oblika arhetipnega satelita, ki je postal stereotipen v času introspektivne
faze Logosa, obstaja naprej kot arhetip. Lahko si ga zamislite, kako kroži okrog
Logosa, na sedmi ravni.
Ko so na svoji poti k periferiji božanske iskre prispele do šeste ravni, s
svojim rotiranjem zbirajo okrog sebe nova telesa materije s šeste ravni in proces
se nadaljuje v istem toku:
- ponovna sinteza iskre
- ustanovitev kompenzativnih reakcij, ki ustvarjajo skupinsko zavest
- recipročne reakcije skupinske zavesi in logoidne zavesti
- logos se povleče vase, da bi asimiliral nove ideje
- reakcije satelita s stalnim ponavljanjem postanejo stereotipne
Ena razlika pa kljub vsemu obstaja. Ko se je odvijala evolucija prvega satelita,
v osončju ni obstajalo nič drugega kot Logos, sateliti in atomske ravni. V času
evolucije drugega satelita, prvi prehaja skozi naslednjo fazo razvoja, a Logos
pozna možnost vtiskovanja svojega lika v atomih in razmišljajoč na ta način
uresničuje te možnosti.
Atomi sedme, tako kot kot vseh drugih ravni, se neprestano gibljejo gor in
dol, kot plima, pod vplivom pozitivne faze Logosa, ki jih privlači k centru
in negativne faze, ki jih odbija proti periferiji. Ker je pozornost zavesti
usmerjena k Logosu, ko on prehaja skozi pozitivno fazo, oni sprejemajo projekcijo
idejo, ki jo ima Logos o njih in začnejo vibrirati v isti ritmični melodiji
kot tudi prvi atomi v času, ko je Logos postal zavesten njihove zavesti, ali
z drugimi besedami, na koncu svoje evolucije.
Novi atomi torej začenjajo tam, kjer so njihovi predhodniki končali. Arhetipske
sile prvega satelita hitro razvrščajo atome v isto formulacijo kot njihove predhodnike,
katerih razvoj v kratkem rekapitulirajo - podoživijo. Na njih je sedaj samo,
da ustvarijo sintezo reakcije, ki predstavlja kolektivno zavest, da bi postali
zavestni Logosa pa se ponavlja enak proces kot prej.
Prvi roj atomov se poda na pot, ko dokonča svojo evolucijo na prvem satelitu,
da bi prešli skozi tretjo evolucijo na peti ravni.
Drugi roj v prvem satelitu v tem času prevzema pot k šesti ravni, na kateri
ga ujame in organizira že obstoječa skupina arhetipskih sil, ki jih je za sabo
pustil roj. Ko Logos pošlje tretji roj atomov v naselitev prvega satelita, si
te atome predstavlja z dvema luskama ovoja, tako da imajo oni sedaj sposobnost,
da okoli sebe zbirajo materijo z dveh ravni.
Tako se proces nadaljuje, vse dokler prvi roj potojočih atomov, obkrožen z
ovojem materije z vsake ravni, na kateri so se njihove evolucije razvijale,
ne ustvari satelit na prvi ravni. Vsi predhodni sateliti so naseljeni z množico
božanskih isker, od katerih je vsaka obkrožena z ovojem ali nizom ovojev, odvisno
od stopnje dosežene evolucije.
Tako kot prvi roj božanskih isker ob pomoči sil, inherentnih svoji naravi,
ustvarja svoje oblike, tako tudi Logos postaja zavesten tega dejstva in vsakem
naslednjem roju usajuje dosežke prvega roja v obliki arhetipskih idej v njihovi
zavesti. Z drugimi besedami, vsak ritem se kot vibracija prenaša naslednjim
generacijam.
Glejte, kaj pomeni involucija. Evolucija predstavlja izražanje v materiji ravni,
na kateri se odvija. Iz prej razloženega izhaja, da s časom vsi atomi šeste
ravni prehajajo skozi ta proces.
Kot je simbol satelita na sedmi ravni bila sfera s tristrano vrisano figuro
- tristrano piramido, bo na šesti ravni to tristrana figura - kocka - in tako
naprej.
Peta raven ima figuro s pet stranicami, četrta s šest, tretja sedem, druga
osem in prva devetstrano. Ta števila dajo seštevek 10, devet pa je število stranic,
ki ustvarjajo figuro simbola prve ravni. Tri krat tri je popolno število prve
ravni.
Deset je za naše osončje število sil v manifestaciji, toda devet je število
kozmičnih sil, iz katere je osončje nastalo, ko se je ta sila manifestirala
na prvi ravni.
Kozmični nauk - Uvod
|