Kozmični nauk - 13. poglavje

nedelja, 6. avgust 2006 @ 05:00 CEST

Piše: Bono Baršek

13. poglavje: EVOLUCIJA BOŽANSKIH ISKER

Do sedaj smo opisali razvoj trojne enote evolucije in videli boste, da število tri predstavlja število manifestacij - trije prstani v kozmosu, trije aspekti vesolja in trije faktorji v enoti zavesti. S stališča atomskih klic in tistih atomov sedme ravni, ki jo obkrožajo, so enote zavesti neodvisne. Atom-klica in njegov ovoj ustvarjajo stalni sistem sil in reakcij, ki se medsebojno kompenzirajo. V svojih medsebojnih reakcijah so vzpostavili ravnotežje, tako da so postali enota. Enota je skupek interaktivnih sil, ki so dosegle ravnotežje in se stabilizirale oziroma ustalile.

Takšen ustaljeni skup sil, ki so dosegle nek ritem kompenzacije, enoglasno deluje na zunanji vpliv, ker pa je nemogoče delovati na kateri koli del kompenzativnega sistema, ne da bi se to delovanje razširilo na celoto in ustvarilo reakcijo, lahko rečemo, da takšen skupek deluje kot enota.

Drugače pa deluje, ko govorimo o sledeh, oziroma tirnicah vesolja, ki so dobile logoidni pečat in jih tudi vnaprej lahko imenujemo božanske slike - refleksije - iskre kozmičnega ognja ali enostavno "božanske iskre".

Pod drobnogled bomo dali eno božansko iskro, da jo preučimo.

Obstajajo tri skupine vplivov, ki delujejo nanjo:
- izkušnje, ki jih ji prenaša atom-klica
- vplivi drugih božanskih isker
- ona je v odnosu z Logosom, zaveda se ga in Logos se zaveda nje.

Ti vplivi se stalno menjajo v ritmih različnih valovnih dolžin, a božanska iskra jih skuša ob pomoči kompenzativnih sil uskladiti. Logoidni vplivi se menjajo z ogromnimi kozmičnimi plimami, toda vplivi atoma-klice so neprimerno hitrejši, tako da božanske iskre reagirajo neodvisno ena od druge.

Kozmične faze, ki jih reflektira logoidni duh, ustvarjajo prve velike stabilizacijske vplive, soočene iskre pa se usklajujejo s plimami pozitivnih in negativnih valov. Postopno se vzpostavljajo odnosi med njimi, sile se prilagajajo in kompenzirajo in vse božanske iskre prihajajo v medsebojno povezavo, v "dajanje in jemanje" reakcij. Ko se to zgodi, evolucija prihaja v zenit.

Z abstraktnega aspekta predstavljajo popolno kopijo Logosa v tem stadiju svoje evolucije; s formalne strani stvari predstavljajo geometrično obliko, narejeno iz atomov grupiranih okrog jedra atoma-klice, obliko, ki jo pogojujejo linije sil, tako kot je kristal geometrijska oblika, sestavljena iz delčkov materije, razporejene po linijah sil. Tako kot je kozmos sestavljen iz treh prstanov, ki se gibljejo drug okrog drugega, tako je tudi simbol Logosa sfera; in ker je število prvotne manifestacije tri, je simbol prvega planeta tristrana figura - tristrana piramida znotraj sfere. Razumeli ste, da je razvita prva planetarna oblika. S kozmične strani gledanja je velika entiteta prišla v položaj, v katerem ustvarja svoj satelit.

Velika entiteta je zavestna svojega satelita, njena zavest jo pogojuje in satelit je zavesten svojega ustvarjalca. Čeprav velika entiteta vpliva na "kolektivno" zavest satelita in torej obstaja njuna vzajemna reakcija, satelit ne opaža velike entitete na nivoju kolektivne zavesti, ampak na nivoju množice individualnih zavesti, njihova kolektivna zavest pa komaj opaža, da so one zavestne, kar je nekaj čisto drugega.
Zavest velike entitete o satelitu je podobna vidu ljudskega očesa, zavest satelita o veliki entiteti pa je podobna vidu pajkovega očesa - brezštevilni izrazi, ki reflektirajo množico slik, ki se morajo fokusirati v možganih - pri čemer so možgani tisto, kar imenumemo "skupinska zavest".

Ko se vse božanske iskre popolnoma prilagodijo ena drugi in ko popolna recipročnost reakcij prežame v celoti njihove mase, nastane kolektivna zavest, sposobna za fokusiranje slik množice izrazov. Tedaj se pojavi recipročna zavest med sateliti in veliko entiteto, ker so postali enakopravni.

Oblika satelitov je odrejena z idejo, ki jo ima o sebi velika entiteta, neodvisno od konstruktivnih zavesti njegovih sestavnih enot. Glede na to, da so božanske iskre, ko so dosegle nivo recipročnosti enot, dobile kolektivno fokusirano zavest, ta zavest deluje kot enota in je sposobna objektivnega uvida, a edini objekt na njeni ravni in znotraj njene sfere, je velika entiteta.

Glede na to, da "vidi" zavest svoje entitete, je velika entiteta zavestna njene vsebine, ki predstavlja celoten skupek izkušenj, ki jih je satelit preživel v svojem razvoju.

Ker je Logos postal evolucija satelita, je v njegovo zavest vpeljan nov faktor, ki ga ostale vsebine asimilirajo. Po drugi strani pa, glede na to, da je satelit stabiliziran, s sprejemanjem pravilnega ritma monotonija stimulansa povzroča umik pozornosti velike entitete, ki se sedaj prepušča izključno asimilaciji novega faktorja v svoji zavesti. Tako tudi sam ostaja brez zunanjega stimulansa in satelit se potopi v podzavest, tako da njegove reakcije postanejo stereotipne.

Velika entiteta se torej prepušča subjektivni zavesti in se aktivno ukvarja z asimiliacijo novega faktorja, da končno znova vzpostavi sintezo lastne zavesti. V času tega procesa so vse njene sile obrnjene navznoter in ona ne izžareva ničesar. Ona v svoji zavesti nima več osončja, svojega vesolja. Vesolje obstaja samo zahvaljujoč svoji samozavesti, pridobljeni v preteklem obdobju, velika entiteta pa se ukvarja z asimiliranjem nove ideje.

Vesolje je prepuščano samemu sebi in zato ne napreduje, niti se spreminja, ampak stalno ponavlja en in isti ritem, ki postane stereotipen.

Ko je velika entiteta v celoti dojela in asimilirala novo idejo, se zbudi iz svojega stanja introspekcije in se prepusti kontemplaciji vesolja, organizirane po tem modelu.

Enote zavesti, nastale v satelitu, nenadoma postanejo zavestne novega stimulansa. Ker so uvidele idejo o akciji in reakciji duha in pripadajočega telesa, s katerim duh upravlja, nadaljujejo svoj razvoj po tej arhetipski ideji.

Tako se pojavi nova skupina sil, ki ruši ravnotežje, da se enote, ki sestavljajo skupinski duh satelita, razpršujejo in začenjajo slediti poti potojočih atomov, isto pa se dogaja tudi z božasnskimi iskrami zavesti in telesom sedme ravni.

Oblika arhetipnega satelita, ki je postal stereotipen v času introspektivne faze Logosa, obstaja naprej kot arhetip. Lahko si ga zamislite, kako kroži okrog Logosa, na sedmi ravni.

Ko so na svoji poti k periferiji božanske iskre prispele do šeste ravni, s svojim rotiranjem zbirajo okrog sebe nova telesa materije s šeste ravni in proces se nadaljuje v istem toku:
- ponovna sinteza iskre
- ustanovitev kompenzativnih reakcij, ki ustvarjajo skupinsko zavest
- recipročne reakcije skupinske zavesi in logoidne zavesti
- logos se povleče vase, da bi asimiliral nove ideje
- reakcije satelita s stalnim ponavljanjem postanejo stereotipne

Ena razlika pa kljub vsemu obstaja. Ko se je odvijala evolucija prvega satelita, v osončju ni obstajalo nič drugega kot Logos, sateliti in atomske ravni. V času evolucije drugega satelita, prvi prehaja skozi naslednjo fazo razvoja, a Logos pozna možnost vtiskovanja svojega lika v atomih in razmišljajoč na ta način uresničuje te možnosti.

Atomi sedme, tako kot kot vseh drugih ravni, se neprestano gibljejo gor in dol, kot plima, pod vplivom pozitivne faze Logosa, ki jih privlači k centru in negativne faze, ki jih odbija proti periferiji. Ker je pozornost zavesti usmerjena k Logosu, ko on prehaja skozi pozitivno fazo, oni sprejemajo projekcijo idejo, ki jo ima Logos o njih in začnejo vibrirati v isti ritmični melodiji kot tudi prvi atomi v času, ko je Logos postal zavesten njihove zavesti, ali z drugimi besedami, na koncu svoje evolucije.

Novi atomi torej začenjajo tam, kjer so njihovi predhodniki končali. Arhetipske sile prvega satelita hitro razvrščajo atome v isto formulacijo kot njihove predhodnike, katerih razvoj v kratkem rekapitulirajo - podoživijo. Na njih je sedaj samo, da ustvarijo sintezo reakcije, ki predstavlja kolektivno zavest, da bi postali zavestni Logosa pa se ponavlja enak proces kot prej.

Prvi roj atomov se poda na pot, ko dokonča svojo evolucijo na prvem satelitu, da bi prešli skozi tretjo evolucijo na peti ravni.

Drugi roj v prvem satelitu v tem času prevzema pot k šesti ravni, na kateri ga ujame in organizira že obstoječa skupina arhetipskih sil, ki jih je za sabo pustil roj. Ko Logos pošlje tretji roj atomov v naselitev prvega satelita, si te atome predstavlja z dvema luskama ovoja, tako da imajo oni sedaj sposobnost, da okoli sebe zbirajo materijo z dveh ravni.

Tako se proces nadaljuje, vse dokler prvi roj potojočih atomov, obkrožen z ovojem materije z vsake ravni, na kateri so se njihove evolucije razvijale, ne ustvari satelit na prvi ravni. Vsi predhodni sateliti so naseljeni z množico božanskih isker, od katerih je vsaka obkrožena z ovojem ali nizom ovojev, odvisno od stopnje dosežene evolucije.

Tako kot prvi roj božanskih isker ob pomoči sil, inherentnih svoji naravi, ustvarja svoje oblike, tako tudi Logos postaja zavesten tega dejstva in vsakem naslednjem roju usajuje dosežke prvega roja v obliki arhetipskih idej v njihovi zavesti. Z drugimi besedami, vsak ritem se kot vibracija prenaša naslednjim generacijam.

Glejte, kaj pomeni involucija. Evolucija predstavlja izražanje v materiji ravni, na kateri se odvija. Iz prej razloženega izhaja, da s časom vsi atomi šeste ravni prehajajo skozi ta proces.
Kot je simbol satelita na sedmi ravni bila sfera s tristrano vrisano figuro - tristrano piramido, bo na šesti ravni to tristrana figura - kocka - in tako naprej.

Peta raven ima figuro s pet stranicami, četrta s šest, tretja sedem, druga osem in prva devetstrano. Ta števila dajo seštevek 10, devet pa je število stranic, ki ustvarjajo figuro simbola prve ravni. Tri krat tri je popolno število prve ravni.

Deset je za naše osončje število sil v manifestaciji, toda devet je število kozmičnih sil, iz katere je osončje nastalo, ko se je ta sila manifestirala na prvi ravni.

Kozmični nauk - Uvod

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Kozmicni_Nauk_Evolucija_Bog_Iskra