Piše: Jože Vetrovec v novih Misterijih www.misteriji.si

Živila z najvišjo prehransko vrednostjo, pridelana z najmanj dela in brez onesnaževanja

Avstrijski kmet, ki so ga domače oblasti pogosto kaznovale, ker se ni držal pravil kmetovanja, danes plačuje desetkratne davke, ker pri­dela najmanj desetkrat več kot njego­vi sosedje. Kjer sicer raste grmičje in ka­ka smreka, med 1100 in 1500 metri nad­morske višine, goji sadje, zelenjavo in okrasne rastline: tudi marelice, jagode in žito.

Le to kar med smrekami. Sepp Holzer, uporni kmet, je o vsem tem svo­jem početju, ki na glavo obrača sodobno znanost o kmetovanju, napisal knji­go Uporni kmet* in v pogovoru za Miste­rije razkril del svojega početja, katerega »skrivnost« je v permakulturi.

Na kmetijo na Salzburškem, v Kra­me­terhofu, romajo ljudje od vsepovsod, da se na lastne oči prepričajo, kako vse lepo raste v nasprotju s sodobno agro­nomijo, kako je mogoče tam gori gojiti ri­be in čim manj delati in nič onesna­ževati okolja.

In kaj je permakultura, ki vse o omo­goča?
»Nič drugega kot naravna oblika življenja v sozvočju z naravo. Spoštovanje do vseh živih bitij in sosedskih organizmov, s katerimi živimo,« strne ve­denje o trajnostnem etičnem kme­tijst­vu (ki je v bistvu način na­čr­tovanja, primeren za proizvod­njo hrane, izrabo prostora in grad­njo bivališč, ki temelji na povezavi med ekologijo, pokrajino, arhitekturo, organskim in gozdnim kme­tijst­vom ter sloni na opazovanju narave) po vsem svetu znani kmet in razlaga:
»Imel sem možnost, hvala bogu, da sem kot otrok lahko odraščal skupaj z naravo, da sem lahko videl, kako je pomembno, da z njo sodelujem, da z njo komuniciram.

To mi zdaj vedno bolj prihaja do zavesti, ko opazu­jem po vsem svetu, v mnogih projektih, pri katerih sodelujem, kako so se ljudje v svojem razvoju oddaljili od narave. Katastrofalne posledice lahko vidim po vsem svetu, namesto obilja srečujem bedo, ko se ljudje, otroci in odrasli hranijo na smeteh … In se sprašujemo, kaj je pravzaprav potrebno, da bi odpravili to grozno bedo.

V resnici je odgovor na to kaj preprost: v razumevanju narave. Če opazujemo naravo in razumemo, kako posejati, posaditi seme, da se nekaj razvije, da potem nekaj zraste, krogotok naravnega razvoja, doumemo vso umetnost, ki je dostopna vsem, treba pa jo je občutiti in z njo komunicirati. Narava je široko odprta in v njej lahko izvemo vse, kar potrebujemo za življenje …«

Seppa Holzerja vabijo na vse konce sveta, da svetuje, kako na zapuščenih tleh obuditi življenje in pridelati hrano. Ko berejo njegove knjige, se jim odpirajo oči, da je mogoče pridelovati tudi tam, kjer je bilo do sedaj nemogoče …
»Uporni kmet je prva knjiga, ki sem jo napisal, in je zdaj že na razpolago v mnogih jezikih in tudi moje naslednje tri knjige bodo prevedene v druge jezi­ke,« pravi in ne skriva navdušenja, kako njegova enostavna pripoved o spre­mem­bi revne gorske kmetije v raj na zem­lji vzpodbuja k posnemanju tudi v najbolj revnih predelih sveta.

V njej pripoveduje, kako je že kot otrok branil svoje živali in svoje rastline in kako ga je prav opazovanje in razu­mevanje narave vodilo, da je v najhlad­nej­šem delu Avstrije, v avstrijski sibiri­ji, kjer je komaj mogoče preživeti, razši­ril kmetijo z dvajset na petdeset hekta­rov in kako na vsem tem ozemlju, ki je en sam hrib, obdeluje zemljo na višinski razliki 400 metrov tako, da je njegov pridelek v primerjavi z drugimi desetkrat večji; iz neproduktivne zemlje je ustvaril bogato njivo:
»To, kar sem delal, je bilo strogo prepovedano. Bil sem najbolj kaznovani kmet v Avstriji in v mnogih časopisih je bilo mogoče prebrati, kakšen norec sem,« se smehlja in poudarja, da se je vse začelo že tedaj, ko si je kot otrok pri desetih letih izboril svoj lastni vrtiček:

»Tedaj, pri desetih letih, se je začelo. Tedaj še nisem bil uporen, le radoveden otrok sem bil, ki je zgolj opazoval naravo in jo posnemal. Potem sem to razvijal vse do današnjih dni. Moja šola je bil moj vrtiček, pravila za svoje delo sem do­bival in jih še dobivam od rastlin. Mi­mogrede pa sem se naučil tudi trženja. Če nekaj ustvarimo, je pomembno, da od tega tudi nekaj imamo … In da ostajamo neodvisni, brez kake podpore, tako kot so neodvisne vse živali in rastline. Kmet naj živi samostojno brez zu­nanje pomoči. Le tako lahko uspeva; z mojega vidika je to pravilno in po tem bi morali stremeti povsod po svetu …«

Uporni kmet iz avstrijske sibirije ljubi pestrost življenja in zelo rad preizku­ša, kaj vse lahko raste in živi:
»Imam veselje z eksperimentiranjem. V tem ekstremnem predelu sem si prizadeval najrazličnejšim živalim in rastlinam urediti življenjski prostor. Vsako seme, ki sem ga dobil v roke, sem posejal. Potem se vidi, kaj raste in kaj ne uspeva. Velikokrat se posreči; če komuni­ci­ramo z rastlino, izvemo zakaj slabo uspe­va in poskusimo to instinktivno izboljšati.

Izkušnje so tiste, ki nam pove­do, kako bi lahko naredili bolje … tako sem spoznaval, kako pomembni so lahko kamni, sončna lega, zavetrje, kako s pridom uporabimo sonce, kako naredimo tako imenovane sončne pasti, ko uporabimo kamne kot ploščice na peči in čez dan segrete kamnite plošče to to­ploto izžarevajo tudi ponoči. In če se zdru­ži več teh dejavnikov, potem imamo tudi pri nas, v najbolj mrzlem kotič­ku Avstrije, paradiž poln rastlin, ki zelo potrebujejo toploto.

Tu gori so vinogradi, obiramo citruse, ki so polni arome tako kot drugo sadje, ki ga drugje na vi­šini 1500 metrov pač ni. Tu pa je na tiso­če raznih sadnih dreves vsega mogoče­ga sadja. Tudi v ekstremnih legah pridelujem najboljše sadje, do zdaj že tudi več­krat uradno potrjeno. In seveda ra­ste tudi vsa mogoča zelenjava, ki je prav tako odlična kot sadje.«
Vendar tja gor, pod oblake, ni mogo­če kar tako prestaviti rastlin, ki imajo sicer domovanje spodaj:

»Seveda ne gre brez upoštevanja simbioz in vseh mogočih dejavnikov, Gre tudi za postopnost. Drevo, ki je bilo vzga­jano tako, da so ga hranili na določen na­čin, ne moremo kar postaviti nepo­sredno v naravo, da bo zdaj tam preži­velo sámo. Ne moremo od njega priča­ko­vati, da bo kar naenkrat lepo uspevalo. Potrebno je prilaganje, da se tudi ono nauči samostojnega črpanja iz tal …«

Življenja pa brez vode ni …
»Voda je najvažnejša. Največji kapital, gospodarjenje z vodo; to je tisto, kar je prvo,« poudarja naš sogovornik, ki si je na svojih petdesetih hektarih uredil petindvajset kilometrov poti, pa tudi več kot sedemdeset ribnikov. Ko ga vabijo po svetu, da obuja zemljo in ji vrne zmož­nost pridelave hrane – sam meni, da lahko Zemlja brez težav prehrani osem­najst milijard ljudi – vedno najprej spregovori o vodi:

»Ko me vabijo, da bi jim pomagal, je povsod vedno najpomembnejša voda. Voda v ekstremnih legah, pokrajinah, kot so v Španiji, pa na Portugalskem in v mnogih drugih deželah, je najpo­memb­nejša. Ravnanje z vodo lahko prinese ogromne koristi, nepoznavanje njenega obnašanja pa tudi katastrofalne škode.

Vedno jih povzroča človek. Da bi znali ravnati z vodo, ne potrebujemo akademske izobrazbe, dovolj je, da znamo opazovati naravo. Tam je vse in včasih … Ne znam si predstavljati, da strokov­njaki, ki upravljajo z vodo, tako malo vedo o njej. Včasih sumim, da je vzrok katastrof v dejstvu, da se da s katastrofami veliko zaslužiti …«

Jože Vetrovec 
  
* slovenski prevod: www.misteriji.si


Kaj vpraŠujejo Študenti
Kmetijo upornega kmeta vse pogosteje obiskujejo profesorji in študentje, ki jih zanima permakulturni način kmetovanja.

Vprašujejo:

- kako na prvotno neproduktivnem skalnatem, mrzlem južnem pobočju vzgajamo kulturne rastline, od mare­lic, ki imajo rade toploto, do breskev in rekordno velikih buč v »avstrijski sibiriji«, kjer je letna povprečna temperatura le od 4,2 °C in najnižja temperatura do –25 °C,
- kako na biološki način zaščitimo sadna drevesa pred obje­danjem divjih živali, pa kljub temu omogočimo primerno gostoto divjadi, o čemer lahko drugi kraji le sanjajo,
- kdaj posekati macesne, da iz njihovega lesa naredimo vzdržljive skodle in negorljive obloge za kamine,
- kako v boju proti mišim (in celo voluharjem) naselimo male skovike,
- kako na štorih gojimo prave štorovke in gobe šitaki,
- kako z žagovino, gobjimi trosi in zeliščnimi izvlečki vzgo­jimo najboljšo kulturo lisičk,
- kako dosežemo, da so strigalice koristne v sadjarstvu,
- kako lahko tudi na pobočnih poteh gojimo zelenjavo,
- kako iz korenin češnje in encijana pridobimo največ koristnih snovi z žganjekuho in
kako s Holzerjevega pobočja z vrtljivo zajemalko korač­ne­ga bagra presadimo odrasla drevesa za ozelenitev hotelov – izjemna priložnost za kmetovalce, ki mislijo vna­prej, saj pri gradnji turističnih objektov v vrednosti dvaj­set milijonov in več ljudje z veseljem plačajo tisoč, dva tisoč evrov za bujno drevo, da bo že naslednje leto ko­šato, namesto da bi morali čakati desetletja, dokler bi iz navidezno neobetajočega debla končno zrasla košata krošnja ...

KAJ PRAVI SEPP HOLZER:

- O prašičji sreči in o poljedelstvu

» … natrositi moram le malo sladkornega graha, zaradi katerega prašiči rijejo po zemlji, in naslednjega dne je vse preorano. In dva dni kasneje posu­jem še malo graha, tedaj prašiči znova iščejo in obenem branajo. Najprej pogno­jijo, nato orjejo in naposled branajo. To je prav odporna rasa, ki izhaja iz Posavine na Hrvaškem. Tja jih je baje nekoč uvozila Marija Terezija. Prašiči imajo mladiče, lahko jih prodam – meso in slanino. Rešijo me dela, pa tudi za­va­rovanj in dodatnih davkov ne plačujem. In ko so odpisani, me oskrbujejo še z dobro slanino.

Če se žival dobro počuti, so tudi izdelki njenega mesa zdravi. Živali nočem zapirati, ne želim igrati zaporniškega čuvaja in hraniti svojih ujetnikov v svinjaku. V svinjaku krulijo in rjujejo, zunaj pa sije sonce. Koliko živali dandanes nikoli ne vidi sonca! Kaj takega bi morali prepovedati, saj kaže ljudi kot množične mučitelje živali – zločin, ki je danes vsesplošno razširjen. Ampak jamrati znajo. Meni pa ni treba jamrati, saj pustim, da drugi vse naredijo zame.«

- O izogibanju tekmovalnosti

»Tudi divje govedo, npr. jake, bizone, škotsko višavsko govedo, torej odpor­­ne divje živalske vrste in predvsem domače vrste, sem gojil nadvse uspešno. To počnejo sedaj nekateri moji sosedi. In kar počnejo sosedi, tega jaz ne počnem. Nočem jim delati konkurence. Pri kmetovanju je še toliko drugega, kar bi rad počel. Kakor hitro me kdo začne posnemati, začnem s čim drugim.«

- O pokornosti kmetov uradniškim zakonom

»Obžalovanja vredno je, da je kmet tako odvisen in da mora biti poslušen predpisom teoretikov, kako naj gospodari s svojim zemljiščem in zemljo. Ta pokornost uradniškim zakonom je zaskrbljujoča, saj mlade kmete vzgajajo tako, da hodijo v urad s klobukom v roki in delajo to, kar jim rečejo.«

HOLZERJEV POGOVOR Z RASTLINAMI
»Trenutno so rastline, ki spodbujajo rast drugih rastlin, krmni volčji bob, detelja za dušik, grah in sonč­nice. Pustiti moramo, da narava de­la za nas, jo opazovati, govoriti z rastlinami. Te povejo, ali se dobro počutijo, ali se jim dobro godi. Če malo čutimo z njimi in se vanje vži­vimo, potem povsod rastejo. Potem ni več ugodnih ali neugodnih leg, ampak so le bolj ali manj sposobni ljudje, ki z naravo sodelujejo in ne delujejo proti njej.«

PRIJAZNO KMETOVANJE
Permakulturno kmetovanje zelo pozitivno vpliva na favno in floro nerodovitne gorske pokrajine z ekstremno lego.

Povzetek iz diplomske naloge Stefana Rotterja:

Diplomsko delo obravnava permakulturno kmetijo Krameterhof v Lungauu s stališča prijaznosti njene proizvodnje do okolja. V te namene sem izdelal na Krameterhofu ekološko bilanco (materialno in energijsko) za prašičerejo in sadjarstvo na dveh različnih področjih (terasirana in nagnjena področja) in primerjavo s tradicionalno proizvodnjo na podlagi podatkov iz literature.

Podatke sem izračunal za 1.000 kilogramov pridelanega sadja in 100 kilogramov prašičev, pripravljenih za zakol. Stranske produkte sem upošteval, kolikor je bilo mogoče. Rezultati jasno kažejo na večjo zunanjo oskrbo z energijo, večjo emisijsko vrednost in več odpadka pri tradicionalni proizvodnji. Delovna produktivnost je pri sadjarstvu na strmi legi manjša kot na terasiranih površinah in na primerjalni kmetiji.

V dodatku sem s kartiranjem starševskih ptic in posnetki dvoživk ovrednotil kmetijsko površino. Raznolikost starševskih ptic je na Krameterhofu večja kot pri zelo bogatih biotopih Srednje Evrope. Vse dvoživke so zaradi številnih drstišč povprečno zastopane v velikem številu. Iz izsledkov raziskav lahko zaključim, da je način proizvodnje na Krameterhofu v primer­javi s tradicionalnim bolj prijazen okolju.