Ko se pred svetom zaprem in skrijem,
na papirja list čustva svoja vsa izlijem.
Že od rojstva zaznamovan sem, drugačen,
ne vroč, ne mrzel, ampak čisto mlačen.
Spominjam se, ko sem bil še rosno mlad,
ko v moji duši cvetela prava je pomlad.
Celotno vesolje videl v njenih sem očeh,
ko sprehajala sva se v poznih urah, nočeh.
Sedaj pa v mojem življenju prebiva jesen ...
Zakaj sem samo jaz le človek mesen?
Kolikšno število sedaj neprespanih je noči,
ko zarosijo moje žalostne se, črne oči?
Kolikokrat potrošil vse svoje sem moči,
ko pa sem vedel, da ni mi več pomoči?
Brez besed nekega dne od mene je odšla
in nazaj v objem nikoli k meni ni več prišla.