|  Na strani www.mladina.si/tednik/200906/ker_je_cerkev_sveta__ni_nikoli_nic_kriva je bil objavljen intervju s sociologom dr. Srečom Dragošom, ki med drugim pojasnjuje, kako katoliška cerkev v javnosti skuša pokazati podobo, da je sveta in nikoli nič kriva.
Ob branju intervjuja mi je prišla na misel legenda ruskega pisatelja Leva Nikolajeviča Tolstoja z naslovom „Obnova pekla“, kjer opisuje tudi, kako cerkev že dva tisoč let vleče človeštvo za nos. Navajam citat:
„Cerkev pomeni, da se ljudje, ko lažejo in občutijo, da jim drugi ne verjamejo, sklicujejo na Boga z besedami: 'Prisežem pri Bogu, da govorim resnico!' - to pravzaprav je Cerkev, samo s to posebnostjo, da so ljudje prepričani, da s tem, ko sebe razglasijo za Cerkev, postanejo nezmotljivi. Ne glede na to, kakšno neumnost izrečejo, tega ne morejo več zanikati.
Tako se gradi Cerkev: ljudje prepričujejo sebe in druge, da je Bog, njihov učitelj, zato, da ne bi bil po Njem objavljeni Zakon napačno razumljen, izbral določene ljudi in da samo oni ali tisti, ki jim oni predajo to oblast, lahko pravilno razlagajo Zakon. Tako ljudje, ki se imenujejo Cerkev, trdijo, da govorijo resnico, ne zato, ker je tisto, kar pripovedujejo, resnica, temveč zato, ker imajo sebe za edine zakonite naslednike nauka in končno samega Učitelja – Boga.
„Zakaj je Cerkev narobe razlagala nauk v našo korist?“ vpraša Belcebub. „To so naredili zato,” je poročal vrag v ogrinjalu, „ker so ti ljudje s proglasitvijo sebe za edine razlagalce Božjega zakona o tem prepričali tudi druge in postali najvišji sodniki človeške usode ter tako dosegli največjo oblast nad njimi.”
Razglasili so 49 knjig s svetimi razlagami Božjega zakona in v teh knjigah so vsako besedo razglasili za Božje delo in delo Svetega Duha. Oni so na enostavno, razumljivo resnico, nasuli množico izmišljenih svetih resnic, da je postalo nemogoče vse opaziti ali med njimi najti tiste, ki so za ljudi pomembne. To je njihova prva metoda.
Druga metoda, ki jo uspešno uporabljajo več kot tisoč let, pa je, da enostavno pobijejo in zatrejo vse, ki želijo odkriti resnico. Zdaj se je ta metoda prenehala uporabljati, vendar je ne odklanjajo, čeprav ne sežigajo več ljudi, ki želijo odkriti resnico, jih pa zato tako klevetajo in jim zastrupljajo življenje, da se samo zelo redki odločijo razkrinkati jih.
Tretja metoda je, da so se razglasili za eno s Cerkvijo, torej za nezmotljive, in ko je potrebno, poučujejo prav nasprotno od tega, kar je rečeno v Pismu, tako da pustijo svojim učencem, naj se sami izmotajo in izvlečejo iz nesmislov, kakor vedo in znajo. Tako je v Pismu na primer rečeno: Eden je vaš Učitelj, Kristus, in nikogar na Zemlji ne imenujte Oče, kajti samo eden je vaš Oče - tisti, ki je v nebesih. In nikogar ne kličite učitelj, ker je edini Učitelj vaš Kristus.
A oni pravijo: Samo mi smo očetje, samo mi smo učitelji ljudi. Rečeno je: 'Če hočeš moliti, moli sam, v tišini, v svoji notranjosti in Bog te bo uslišal' – oni pa učijo, da morajo moliti v svetiščih, vsi skupaj s pesmijo in glasbo. V Pismu je rečeno: 'Ne prisezite nikomur' – a oni učijo, da je treba prisegati pokornost oblastem, brez pomislekov, kar koli bi te oblasti zahtevale. Rečeno je: 'Ne ubijaj!' – oni pa učijo, da je to mogoče in da je dolžnost ubijati v vojni in po odločitvi sodišča.
Rečeno je tudi: 'Moje učenje je duh in življenje, hranite se z njim kot s kruhom.' A oni učijo, da se takrat, ko se dajo koščki kruha v vino in se nad njimi izgovarjajo določene besede, kruh spreminja v telo in vino v kri in da je jesti ta kruh in piti to vino koristno za rešitev duše. Ljudje verjamejo v to in goreče jedo to juho, potem pa pridejo k nam in se čudijo, da jim ta juha ni pomagala,” dokonča vrag v ogrinjalu, pripre oči in spači usta vse do ušes.
Irena Mišić, Maribor
|
NE ZAMUDITE
Je katoliška cerkev res sveta in nezmotljiva?
Prispeval/a: eckhart dne petek, 20. marec 2009 @ 23:47 CET
Katoliški poganski kult je zloraba resničnega nauka Jezusa Kristusa
Če morebiti koga zanima dopolnitev zgornjega članka z nekaj zgodovinskimi dejstvi, katere ne najdete v "uradnih", "šolskih" učbenikih, jih je precej na spletni strani Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve (D.z.u.ž.c.): http://www.zrtve-cerkve.org/
Kult relikvij
V starih misterijskih kultih so kosti "bogov" zakopavali na različnih "svetih mestih". Egipt je bil posejan s takimi grobišči, kjer so častili kosti svojega "ubitega boga". Že zdavnaj je zgodovinsko dokazano, da je kultno rabo predmetov, delov telesa in delov oblačil tako imenovanih svetih že davno pred nastankom kristjanstva prakticirala primitivna, na telesnost usmerjena religioznost, ki jo je pozneje prevzela cerkev. Katoliški kult relikvij, pri katerem častijo kosti umrlih, da, celo uveljavljajo jih za "čudežne ozdravitve", dokazuje nadaljevanje poganske magije. Celo v vsakem oltarju mora biti drobec kosti kakega svetnika, da lahko na njem slavijo "sveto mašno daritev", ki se opravi kot simbolična ponovitev "Jezusove krvne daritve".
Kanibalizem pri oltarju
Kdor hoče resno vzeti cerkveno vero, mora verjeti, da duhovnik pri oltarju z določenimi besedami (hoc est enim corpus meum", od koder je prišel izraz "hokus pokus), hostijo in mašno vino realno spemeni v Kristusovo meso in kri. Ostane samo zunanji videz, medtem ko "resnično, zares in substančno vsebuje telo in kri celega Kristusa" (katekizem). Kdor v to ne veruje, je večno preklet od koncila v Trientu leta 1551 naprej. Prav tako, kdor ne veruje, da pri vsaki mašni daritvi Kristus po duhovniku ponavlja svojo žrtev na križu - dan za dnem, leto za letom, stoletje za stoletjem, čeprav je vendar tudi po verovanju te cerkve že zdavnaj vstal.
Tudi to ritualno ponavljanje Jezusovega žrtvovanja življenja nima nič opraviti s Kristusom, ampak se navezuje na zgodnje kulte žrtvovanja, pri katerih so žrtvovali živali in ljudi, da bi pomirili domnevno jezno božanstvo. Pavel je to pogansko miselno dediščino vcepil nastajajočemu kristjanstvu: Jezus iz Nazareta naj bi opravil krvno daritev, da bi ljudi očistil njihovih grehov. Ta okrutna predstava, da bog uporabi svojega sina kot klavno daritev, da se človeštvo osvobodi grehov, je bila od davnine skupna skoraj vsem misterijskim religijam.
Višek misterijskega kulta poganskega obeležja sestavlja obhajilo, pri katerem duhovnik in vernik jesta in pijeta Kristusovo meso in kri, nič drugače, kot je to bilo v navadi pri kultu Mitre in Ozirisa. V Egiptu so duhovniki posvetili pogačo in jo tako spremenili v Ozirisovo meso. Nato so pogačo pojedli in zraven pili vino kot del obreda. Predstava o uživanju mesa nekega boga ima kanibalski izvor. Poganski duhovniki so zaužili en del mesa od vseh žrtev, tudi človeško meso, pri čemer beseda kanibal izhaja iz besede cahna-bal, t.p. "Balov duhovnik".
Tudi mistika krvi velikega petka je prav tako v sorodstvu s kultom Ozirisa kot tudi s kultom Attis. Kajti tudi tam so imeli "krvni dan", ko so sliko umrlega boga pritrdili na kol in nosili okrog. V cerkvenem krščanstvu so ta kult ovekovečili s truplom na križu. Ljudje so se tako navadili na to, da se zdaj le malokomu posveti, da z mrtvim možem na križu zasmehujejo vstalega Kristusa.
Rimski cesarji so diktirali katoliški nazor
To se je začelo že na koncilu v Nikeji (325), ki ga je sklical cesar Konstantin, da bi rešil neki teološki spor: Eni (pristaši Athanazija) so bili mnenja, da je bil Jezus, Kristus, sam Bog ( "po naravi eno z Bogom"), medtem ko so drugi (pristaši Arija) Jezusa videli kot Božjega Sina ("po naravi sličen Bogu"). V kultu Mitre je prav tako bil božji sin; od njega so se duhovniki učili, da je on sam Bog. To verovanje je ustrezalo tudi rimskim predstavam. Konstantin, politični taktik, ki je potreboval krščanstvo kot svetovnonazorski temelj za svojo državno oblast, je hotel zaustaviti konflikt in je zbral sebi prijetne škofe na koncilu, ki ga je sam vodil, in na katerem je z državnim zakonom ukazal, kaj je prava vera: Kristus je "po naravi eno z Bogom". Ta cesarska formula je še danes v katoliški veroizpovedi. Do pike ustreza grškim misterijskim religijam.
Tudi trojstvo Boga Očeta, Sina in Svetega Duha kot tudi stališče "edine zveličavne cerkve" je z dekretom razglasil rimski cesar, Teodozij I. na koncilu v Konstantinoplu (381). On je sklical koncil in eden njegovih juristov, ki so ga še hitro krstili in ga povišali v metropolita, je prevzel vodenje zbora, da bi formulo dogme o trojstvu pravno brezhibno spravil na papir. Istočasno so cerkev razglasili za "sveto" in "apostolsko" in deklarirali njena "sredstva milosti" (krst, odpuščanje grehov) kot odrešilne instrumente nove državne religije. Kar sta sprejela Teodozij in njegov jurist Nektarij, je do danes sestavni del nazora vseh "krščanskih" konfesij.
Na koncilu v Chalzedonu (451) je rimski cesar določil, kar katoliki še danes molijo. Koncil je sklical Marcion, vojaški cesar, toda režirala je njegova žena Pulheria, nekdanja nuna, ki je zdaj krojila politiko. Koncil so vodili visoki državni uradniki. Sklenili so, da je Kristus obenem "resnični Bog in resnični človek". Tudi ta formula je še danes v veroizpovedi rimsko-katoliške cerkve.
Večno prekletstvo
Trajen vpliv na cerkveni nauk je dosegel Justinijan na koncilu v Konstantinoplu (553). Vzhodnorimski cesar je sicer na zunaj postal kristjan, ampak ostal je rimski politik moči. Verske spore so ne glede na njihovo vsebino v kali zatrli. Če se je tukaj kdo skliceval na zgodnjekristjanskega učitelja Origena in oznanjal nauk o ponovnem rojstvu ali odrešitvi vseh duš in ljudi po Kristusu, ni bil le drugorazreden, ampak v razmerju do državnih interesov popolnoma nepomemben. Zato cesar ni dolgo cincal in je zboru predložil devet anatem. Dve izmed njih sta se glasili: Kdor se oklepa tega, da je človekova duša že živela pred njeno telesno inkarnacijo, naj bo preklet. Kdor veruje, da se bodo na koncu vseh časov vse duše in vsi ljudje vrnili k Bogu, naj bo preklet.
Tu se je rimska državna cerkev dokončno poslovila od centralnih vsebin nauka Jezusa iz Nazareta: Od Njegovega sporočila o ljubečem Očetu-Bogu, ki nikogar ne prekolne, ampak bo vse duše in ljudi, celotno padlo stvarstvo povedel nazaj v večno domovino - s pomočjo Kristusove odrešilne moči in tako, da sledimo Njegovim naukom, h katerim spada tudi vedenje o obstoju duše pred rojstvom in možnost ponovnih utelesitev. Odtlej ima cerkev v roki eno najostrejših orožij: pretnjo z večnim prekletstvom, ki jo je učinkovito uporabila v naslednjem tisočletju in pol. Bila je tudi duhovna podlaga inkviziciji in križarskim vojnam, ki so terjale življenje milijonov ljudi.
"Po njihovih sadovih jih boste prepoznali!"
Zlagana morala te institucije, ki je človeštvu prinesla toliko krvi in solza, danes vedno močneje prodira skozi krščanski plašček. Jezus iz Nazareta je apeliral na našo moč razločevanja: "Po njihovih sadovih jih boste prepoznali." Cerkveni zločinci vseh odtenkov - od srednjeveških inkvizitorjev prek genocidov na Hrvaškem do posiljevalcev otrok in njihovih velikodušnih cerkvenih predstojnikov danes se lahko imenujejo katoliški ali luteranski - samo, prosimo, ne "kristjanski".
Vsem tistim, ki se z zločinskimi odnosi te cerkve in z zlorabo imena Jezus, Kristus nočejo solidarizirati, ostane edina možnost, da izstopijo.
---
Bog da, cerkev ne!
Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru