|  Iz leta v leto opažamo domnevno izkazovanje hvaležnosti nedolžnemu človeku - ki je bil pred skoraj dva tisoč leti zasramovan, obsojen, bičan in križan – le s prisotnostjo pri slovesnih obredih, z razkošnim zajtrkom ali obedom, nekateri tudi s streljanjem vznemirjajo ljudi in živali.
Morda pa je prezrto najpomembnejše. Način življenja kaže, ali smo dobrosrčni in spoštljivi do vsakogar in vseh bitij na planetu. Vse drugo, kar ohranjamo kot tradicijo, pa duši človeka bolj malo koristi. Je le ohranjanje simbolov, zapovedanih od ljudi in ne od Boga. To še ni recept za nebesa v nas!
Morda začudeni poslušamo o bičanju sebe do krvi ali pribijanju na križ po svetu v spomin na davno dogajanje zaradi hujskanja množice s strani takratne judovske duhovščine v strahu pred izgubo privilegijev, za kar je dobila podporo oblasti. Vzajemno delovanje obojih marsikje drži ene in druge na položajih. S tem se ne tlakuje pot v nebesa!
Zgroženi beremo ali celo gledamo posnetke javnega obglavljanja ali sežiga humanitarcev druge vere, prav nič izvzetih iz skoraj tisočletnega srda zaradi grozodejstev, ki jih je Bližnji vzhod doživljal ob pustošenju križarjev, ki se je začelo že nad zemunskimi kristjani in doseglo vrh, ko so evropski konji bredli v krvi nič krivih drugovercev, ki so se zatekli v svoje svetišče. Najhuje pa je, da je najvplivnejši samozvani zastopnik Boga drhali, udeleženi v pohodih, obljubljal odpuščanje in prostor v nebesih! Koliko zahodnjakov, ki danes trpijo ob zlu, ki si namerava z okrutnostjo prisvojiti menda še vsaj pol Evrope in si že seje strah in grozo na severu Afrike, pomisli, da je bil sam morda v nekem prejšnjem življenju nasilni pripadnik evropskih roparjev, posiljevalcev in klavcev? Koliko ljudi pa ve za Jezusove besede: »Ne dvigni roke nad drugega niti v svojo obrambo«?
V teh dneh slišimo za usodo nesrečnice iz azijske države, do smrti pretepene in vržene v reko, ker jo je nekdo lažno obtožil sežiga molitvenika. Daleč od srca prisotnih zijal, tudi policistov. Nič od tega ni pot vrnitve k Bogu! Strah nas lahko omrtviči, če nismo dovolj pozitivni.
Imamo za nepotrebne samo dogodke iz tujih logov, ne prepoznamo pa nobenega domačega? Iz radijskih sprejemnikov dobivamo predvsem recepte za praznične jedi in ob njih tudi vzklik: »To je bilo nekaj svetovnega!« Da, bil je predpraznični svetovni pokol živali za naše mesne jedi. To je zanikanje, da je Jezus prišel na Zemljo zato, da bi se prenehalo prelivanje krvi ljudi in tudi živali. To ni priprava na nebesa, pa naj bo še tako olepšano z besedo »tradicija«! Namesto pretiranega zunanjega praznovanja bi si morali vsi bolj prizadevati živeti po življenjskem pravilu, danem po Jezusu, ki je preprečil boleč razkroj vsega stvarstva: »Kar želiš, da ti napravi drugi, stori najprej ti sam! Česar nočeš, da ti stori drugi, tega ti ne povzroči drugemu!«
Piše se leto 2015. Med nami in po svetu se ena nesreča preliva v drugo, pohlep, nasilje, brezbrižnost in okrutnost se stopnjujejo. Opažamo splošno otopelost, večina prezre resna sporočila in svarila narave. Mnogi politiki so v službi bogatih in nočejo videti, da se vojne ne omeji z vojno, čeprav ji kdo najvplivnejših doda besedo »pravična«. Povsod se krepi maščevalnost, ker je pretkano zamolčan zakon setve in žetve. Pravdo pogosto dobijo tisti, ki znajo lepše predstaviti svoj prav ali pomembnost. Saj zato pa so narekovali državne zakone, da jih sami zlahka obidejo! Mnogi so že pred 30-imi leti slišali napoved, da bo srednji sloj kmalu izginil in da se razkroj družbe začne z revščino od spodaj. Smo že tam! Se bo mreža za davčno pravičnost vendarle okrepila s podporo nas vseh? Prikrivanje podatkov o delovanju in zaslužkih ni v podporo poštenju in pravičnosti ter tudi ne nebeška smer!
V dolgih 2000 letih bi se bilo človeštvo že lahko dodobra popravilo. Se ni, ker se bolj trudimo spreminjati druge namesto sebe. Zaradi plev namesto ponudbe zrnja je res težko dojeti smisel življenja in z ljubeznijo slediti Božjemu prizadevanju za postopno vračanje vseh nazaj v nebesa. Postavljanje nad ljudi in s tem Boga je ovira sebi in drugim na poti v nebesa.
|
NE ZAMUDITE
Dva tisoč let napredovanja ali nazadovanja?
Prispeval/a: budabreztruda dne ponedeljek, 6. april 2015 @ 07:25 CEST
Razumevanje sveta kot nazadovanje ali napredovanje je
popolnoma zgrešeno.
.
Dva tisoč let napredovanja ali nazadovanja?
Prispeval/a: stojči dne torek, 7. april 2015 @ 13:02 CEST
ampak je v notranji izpolnjenosti, ali notranji praznini.
Notranje izpolnjeni so tisti,
ki ne živijo niti v spominih,
niti ne sanjajo o prihodnosti,
ampak znajo uživati v sedanjosti.
---
stoychi
Dva tisoč let napredovanja ali nazadovanja?
Prispeval/a: Mirjan Mesiček dne torek, 14. april 2015 @ 03:12 CEST
Dva tisoč let napredovanja ali nazadovanja?
Prispeval/a: Mirjan Mesiček dne torek, 14. april 2015 @ 03:15 CEST
To pa ne zaradi tega, da bi se ob tem tolažili in si ob tem rekli
človek ne more drugače, ampak da bi spoznali, da je človek po
resnični biti brezpogojne ljubezni kot resnična bit poklican za
popolnoma drugačno življenje.
Dobrota te narave se lahko primerja s tem.
Lev poje gazelo in za njega je to dobro.
Če pogledamo iz vidika gazele, je pa to za njo grozno in slabo.
On pa drugače niti ne more.
Lev, ki je po izvornem ustvarjen za popolnoma drugačne moči, je
postal neizprosni ubijalec.
Gazela mu tega povedati ne more in če tudi mu bi lahko, on tega ne
razume.
To simbolizira človeka brez dobrote, kateri komaj skozi težke
izkušnje mora spoznati, da je takšno življenje napačno, ter s tem
postane dovzeten za resnico brezpogojne ljubezni in jo je
pripravljen sprejeti.
Ko je v človeku ustvari dovoljšna mera dobrote, se zgodi odločitev.
To se lahko zgodi zelo nenadoma in zelo dobro opiše ta sufijska
zgodba:
Ibrahim ibn Adhan se je podal na lov.
Preganjal je gazelo in se popolnoma ločil od svojih sopotnikov.
Njegov konj se je že kopal v krvi in znoju a vendar Ibrahim ibn
Adhan, temu ni posvečal nikakršne pozornosti, ker je bil tako
obvzet z lovsko vročico in željo da ubije gazelo.
Ko je končno pregnal gazelo v kot, tako da ni mogla več pobegniti,
se mu je naenkrat ta plemenita in simpatična žival obrnila z
duhovnim jezikom srca:
»O Ibrahim! -(Gazela simbolizira celotno nedolžnost v vsej resnici)-
To ni to, za kaj si ustvarjen! Ali te je Božanski ljubljeni ustvaril iz
ničesar da bi me preganjal?
Četudi me ubiješ, kaj ti bo to koristilo? Kaj boš imel od tega razen
to, da si enemu življenju naredil konec«.
Te besede je Ibrahim ibn Adhan slišal v globini svojega srca. In je
nadaljevalo ;človek na poti k resnici ne posluša z zunanjim ušesom
ampak notranjim, da bi lahko slišal govor srca v popolni tišini.
Edino takrat je sposoben pravega ravnanja.
Ker vse stvari govorijo z jezikom svojega stanja, pa tudi ta gazela.
Ko je Ibrahim ibn Adhan slišal te besede je njegovo srce vzplamtelo
s tolikšnim žarom, da je v istem trenutku kot mrtev padel s konja.
Saj je v njem v istem trenutku, vse kaj je bilo padle narave umrlo.
Kdor nima v sebi temelja ki je zmožno dobrote ne sliši tega glasu,
kdor pa to ima je zmožen narediti odločitev takšno kot je prav in s
tem v istem trenutku v temelju spremeniti svoje življenje.
Vse dokler obstajajo taki ljudje, je še kako primerno govoriti o
dobrem.
V hermetičnem smislu dober, pomeni takrat, kadar človek to v
brezpogojni ljubezni je, iz tega živi in tudi to popolnoma izvaja.
Zakaj je dobro, da človek to postane.
Ker resnična dobrota nebo nikoli zašla.
Delna dobrota, pa zmeraj dela le obžalovanja vredne kompromise in
je ves njen sijaj lažen, zato je tudi končna in zaide.
Ker ne gre se za to, da človek le vidi zmožnost življenja na drugačni
osnovi brezpogojne ljubezni, ali da to le ve, ampak da življenje na
tej novi osnovi v celoti sprejme in izvaja.
V tej resnični osnovi ima vse kar potrebuje in kar je prav, uspe pa
le, če te resnične osnove, ne skuša kakorkoli in zaradi česarkoli
prilagajati sebi.
Edino s tem življenje kot celota postane harmonično.
Edino s tem postane človek, človek v pravem pomenu besede.