Gibanje (gibalnost, gibalna sposobnost) je ena od najosnovnejših človekovih danosti, potreb in pogojev. Tako zelo elementarna je, da si brez nje ne moremo zamišljati človeka kot biološke vrste, in obenem tako nujna, da brez nje ni in ne more biti človekove ustvarjalnosti.

Otrok se prične gibalno razvijati že v predporodni dobi. Ludvik Horvat in Lidija Magajna v svojem delu Razvojna psihologija pravita, da je gibalni (motorični) razvoj najbolj izrazita oblika psihofizičnega razvoja. Prične se že v predporodni dobi in se v nadaljnjem razvoju stalno izpopolnjuje. To prvo stopnjo predstavljajo refleksni gibi fetusa in novorojenčka. Skozi razvoj se stalno izpopolnjujejo in tako posameznik z zorenjem napreduje k višji stopnji delovanja.

Vsako obdobje v otrokovem razvoju mu omogoča pridobivanje novih izkušenj, do katerih pride preko interakcije z okoljem. Osnovo zanjo pa predstavljajo senzorični in motorični procesi. Otrok se hkrati, ko z gibalno aktivnostjo raziskuje okolico, uči razlagati senzorične informacije. Sčasoma je sposoben ločiti sebe od drugih, odkriva prostorske odnose, pridobiva teoretične pojme in znanja, z motorično dejavnostjo pa je močno povezan tudi razvoj govora.

Razvojno zaporedje je vrojeno v senzorični sistem. Ob rojstvu so dozoreli trije senzorični sistemi: ravnotežje (vestibularni), dotik (taktilni) in globinsko občutenje (proprioceptivni). Vidni (vizualni) in slušni (avditivni) sistem še ni dozorel in kot tak posledično še ne more sprejeti izzivov za funkcijo.

Posebej izrazit je človekov razvoj v prvih treh letih življenja. V prvih dveh letih namreč otrok doseže take gibalne zmožnosti, ki jih nobeno drugo živo bitje ni sposobno-pokončna hoja. Od nemočnega novorojenčka preide otrok do stopnje, ko lahko sam s svojo voljo obvladuje razdalje v prostoru in po svoji volji ravna s predmeti.

RAZVOJNA OBDOBJA:

1. Prenatalno obdobje - pred rojstvom
2. Novorojenček
3. Dojenček
4. Zgodnje otroštvo - od 1 do 3 let
5. Predšolsko obdobje – od 3 do 6 let
6. Srednje otroštvo – od 6/7 do 10/11 let
7. Obdobje pred puberteto – od 11/12 do 13/14 let
8. Puberteta

MIŠLJENJE IN GIBANJE
S pomočjo mišljenja stvari razumevamo, prepoznavamo v njihovi edinstvenosti. Lahko torej rečemo, da mišljenje razumeva, inteligenca pa razrešuje.
So pa otroci, ki so že sami po sebi bolj samozavestni in domotožja ne bodo občutili. Če vas otrokovo domotožje posebno skrbi, lahko to omilite na nekaj načinov. Tu govorimo seveda o stacionarnih taborih, kamor otrok odide za več dni skupaj.

Zgodnji gibalni razvoj je predvidoma dobra ocena za napoved tempa celotnega duševnega razvoja. Predvsem v prvih dveh letih življenja ima motorični razvoj odločilno vlogo za razvoj prvih oblik intelektualnih sposobnosti. Otrok, ki se hitro gibalno razvija, ima večje možnosti za manipuliranje in komuniciranje z okoljem, kar je temelj za njegov nadaljnji uspešni duševni razvoj. Tako si je prej zgradil osnove za uspešen čustveni in socialni razvoj, zaupa vase in je uspešen pri obvladovanju okolice. Gibalne izkušnje sodelujejo pri integraciji fizičnega in emocionalnega ter tako usposabljajo otroka ali odraslega za ustrezno odzivanje na okolje.

Med motorična dejanja sodi tudi govor. Že sam govor je motorična aktivnost (artikulacija-oblikovanja glasu). Tudi sicer je besedna komunikacija-govor, tesno povezana z gibi telesa ali okončinami. Znano je, da z različnimi gibalnimi oblikami vplivamo na bralne sposobnosti in razvoj jezika. Mnogi psihologi poudarjajo, da obstaja tesna povezava med uporabo telesa in razvijanjem drugih spoznavnih zmožnosti.

Vpliv gibalnih aktivnosti na posameznikov intelektualni razvoj je posreden in neposreden: neposredno s tem, ker se primarne intelektualne aktivnosti oblikujejo iz osnovnih gibalnih akcij, posredno pa preko razvijanja predstave o samem sebi. Otroci, ki so motorično uspešnejši, tako prično prevladovati tudi v drugih duševnih zmožnostih, saj so radovednejši in pridejo prej do večjega števila informacij.

Gibanje je eden pomembnih dejavnikov, predvsem v šolskem in predšolskem obdobju, ki prispeva k oblikovanju pojmovanja samega sebe, saj otroci zelo visoko vrednotijo gibalne spretnosti. Od njih je namreč precej odvisno sprejemanje posameznika v skupini in njegov položaj v njej; to velja še posebej za dečke.

Če starši otroku kar naprej ponavljajo, kako je neroden ali pa se iz njega celo norčujejo, se lahko zgodi, da se otrok z njihovim mnenjem sprijazni in ima samega sebe za nerodo. Skladno s to predstavo o sebi tudi živi. Sprijaznjen s svojo usodo, si sploh ne prizadeva, da bi na gibalnem področju kaj dosegel. Kot tak se ne vključuje v igre z vrstniki, ker ve, da bo neuspešen. Tako ne prihaja do lastnega potrjevanja in spoznavanja samega sebe v ožjem in širšem družbenem okolju. Samopotrjevanje pa je gibalo, ki usmerja otroke k novim dejavnostim, ki mu omogočajo razvoj gibalnih in zaznavnih sposobnosti, mentalnih sposobnosti, ustvarjalnosti, delovnih navad, interesov.

»Razumeti jezik igre pomeni razumeti misli in srce otroka«
(L. K. Franck)

… ZATOREJ IGRAJMO SE!!

Vir: http://www.bambino.si/