Piše: Marina Butala (gozdna vila)

No, pa naj bo moj prispevek v forumu o Zastopanosti žensk v parlamentu tudi predlog tistim, ki bodo to prebrali in ki lahko v zvezi s tem tudi kaj naredijo, da bi se ta ideja zrealizirala. Nekoč sem poslušala človeka, ki je kar nekaj let živel med severnoameriškimi Indijanci. Dobro je poznal njihovo zgodovino in tudi sedanje življenje. Dejal je, da so med Indijanci izvajali demokracijo tako, da je bilo upoštevano mnenje tako moških kot žensk na sledeči način. Imeli so svet poglavarjev (nekaj takega), v katerem so bili samo moški. In imeli so svet žensk, v katerem so bile samo ženske.

Ko se je bilo za odločati o pomembnih zadevah, ki so bile pomembne za oboje (kot na primer: za to ali iti ali ne iti v vojno), se je najprej zbral moški svet in se o tem pogovarjal. Tudi dneve, če je bilo treba. Brez kreganja. Govoril je lahko tisti, ki je imel v rokah govorečo palico. Drugi so morali biti tiho in ga poslušati. Ko je končal s predstavitvijo svojih misli, je predal govorečo palico naslednjemu. Na osnovi razmišljanja vseh sodelujočih, so nekaj sklenili. Ko je moški svet prišel do svoje odločitve, so med njimi izbrali poslanca, ki je stopil do sveta žensk in jim je posredoval moško odločitev. Nato se je sestal svet žensk in je razpravljal o moški odločitvi. Če se je ženski svet strinjal z odločitvijo moškega sveta, so odločitev izpeljali, če se ni strinjal, tega niso izpeljali. Pa četudi se je moški svet odločil za it v vojno. Če je ženski svet odločil, da se v vojno ne gre, v vojno niso šli.

Predpostavljam, da so uporabljali tak način odločanja o pomembnih stvareh zato, ker smo ženske in moški zelo različni. Tako po čutenju kot tudi po razmišljanju. Drugače gledamo na iste stvari in z drugega zornega kota. In predvsem s srcem. Tudi naša govorica ima v mnogih primerih drugačen pomen od moške govorice. Na nek način smo tudi bolj prizemljene od moških in bolj realno vidimo kakšne so lahko posledice nekih odločitev.

Temu kar se je dogajalo med Indijanci bi po moje lahko rekli, da so indijanske ženske imele na nek način Veto na moško odločitev. Lahko so rekle tudi NE. Kar mislim, da tudi je pravica vsake ženske. Tudi dandanes. Vsemu, kar ji moški ponudi ima pravico reči tako JA kot tudi NE. Sprejeti ali odkloniti. Na vseh področjih, tako privatnem kot tudi javnem (v kar spadajo tudi politične odločitve). Na osnovi tistega, kar čuti v svojem srcu. Za to ni potrebno, da ima dar govora, dovolj je da posluša svoje notranje občutke in da pozna ti dve besedi, DA in NE. In če ženska reče NE odločitvi moškega sveta, naj se le ta pač ponovno sestane in razpravlja naprej o tem, kaj pa zdaj narediti.

Mislim, da bi ta način bil zelo smiseln za praktično uporabo tudi v obstoječi politiki. Prepričana sem, da bi le ta pritegnil v svet odločanja o stvareh skupnega pomena na državnem nivoju mnogo več žensk, kot jih tam nastopa danes. Ker dejansko obstajata dva svetova, moški in ženski svet. Ki na isto stvar gledata zelo pogosto zelo drugače. Ni rešitev v tem, da bi več žensk nastopalo v politiki, v sedanji takšni kot je sedaj organizirana. To ne deluje. Ženske se nerade kregamo, ko se gre za pomembne zadeve. In tega ne maramo niti poslušati, sploh če se moški "pobijate" ali ste nesramni eden do drugih, ko se je treba o neki stvari pomeniti. Ženske nerade na dolgo in široko razpravljamo, bolj čutimo. In zato na drugačen način povemo tisto, kar želimo. To je moškim težko obrazložiti z njihovo govorico.

V skladu z našo naravo bi torej bilo bolj smiselno v "politiko" uvesti moški in ženski svet. Tudi v čisto fizičnem pomenu. Tako kot med Indijanci, ki so bili po mojem mnenju zelo visoko razvita bitja z zelo visoko razvito ozaveščenostjo. Ženski svet naj bi dal dovoljenje ali prepoved za izpeljavo predloga moškega sveta. V nasprotnem primeru, tako kot se dogaja zdaj, se stvari vedno zgodijo tako, kot želijo moški. Glede na to, da je moških več in da znajo bolj izsiliti svoje razmišljanje. Ki pa ni vedno nekaj, kar bi bilo dobro za vse. Ženske pa, ki nastopajo pred moškimi, težko s svojim izrazoslovjem in čutenjem dajo točno vedeti kar resnično želijo. Če želijo nastopati med moškimi se morajo preveč prilagajati moškemu načinu razmišljanja in jim zato bistvo tistega, kar bi resnično rade povedale in na svoj način, uide. Zato ne more ena ženska pred moškimi nikoli povedati tistega, kar dejansko čuti in tistega, kar bi dejansko želela. Če pa ji to uspe, največkrat pozabi na to, kar je. Ženska.

Praktično bi naj zadeva izgledala takole. V političnih krogih kjer se odloča, bi bilo treba ločiti moške od žensk. Ne bi smeli biti v istem prostoru, ko se gre za odločanje/razpravljanje o skupnih zadevah. Kot sem že napisala, ženske in moški govorimo dva različna jezika in moškim je največkrat zelo težko razumeti kaj ženske s svojimi besedami želimo dejansko povedati. Povprečen moški nas največkrat težko ali nikakor ne razume. Kako naj torej ena ženska poda pred trumo moških v neki dvorani tisto, kar ona resnično želi?

To je en razlog. Drugi pa je ta, da ko moški razpravljajo, so največkrat tako zaverovani v tisto, kar bi oni sami radi, da težko prisluhnejo nekomu drugemu. Celo drugemu moškemu, ženski toliko bolj.

Po moje so se Indijanci zelo pametno odločili za njihov način reševanja situacij skupnega pomena. Tudi sama se strinjam z njimi. Praktično bi pri odločanju morala obstajati moški in ženski svet ali zbor ali kakorkoli bi to imenovali, ker praktično tudi smo dva različna svetova. Moški svet naj razpravlja (lahko tudi mesece in mesece, če je to potrebno), ženskemu svetu pa naj po zaključku razpravljanja poda svoj predlog.

Ženske, glede na to, da smo tako ali tako zelo zaposlene (z delom za celo družino, z otroci, s službo in nenazadnje tudi same s sabo, če želimo ostati zdrave), nam je to čisto dovolj za reci predlogu DA ali NE. Dolgotrajno razpravljanje je moškim bolj na kožo pisano kot ženskam. Ženske običajno takoj začutimo ali je nekaj za nas ali ne, poleg tega nimamo časa za ga izgubljat za dolgotrajna razpravljanja in za vse ostalo kar pri tem spada zraven, ko se moški lotijo tega "dela". Raje delamo na tem, da so ljudje okoli nas srečni in zadovoljni. Posledično seveda tudi me.

In če bo ženski svet sprejel predlog moškega sveta in bo rekel DA, naj moški predlog postane obojestranska odločitev in naj na osnovi tega moški svet gre v akcijo ter odločitev spravi v življenje. Če pa ženski svet ne bi sprejel predloga moškega sveta, naj se moški pač ponovno dobivajo in sestankujejo, dokler ne pridejo do primernejše odločitve, ki bo ustrezala tudi ženski duši.

To je moj ženski predlog vsem našim politikom.

Vir: www.gibanje.org