V petek, 8. maja, je v sarajevskem vojnem teatru gostovala slovenska plesna skupina En-Knap Group, katere umetniški direktor je Iztok Kovač, ki prihaja iz Trbovelj, rudarskega mesta, po katerem je skupina tudi dobila ime. Osnovana je bila leta 1993. Od tedaj je ustvarila že veliko predstav, v glavnem pa gostuje izven Slovenije.

Plesna skupina En-Knap je v Sarajevu navdušila obiskovalce z dvema predstavama Cut out (Črtano) in Sky (Nebo). Predstavo Cut out (Črtano) je režiral Bojan Jablanovec z namenom ustvariti komunikacijo gledaliških odnosov med nastopajočimi in občinstvom v istem času in prostoru. Obiskovalce, željne plesa, so nastopajoči navdušili že na samem začetku, saj so predples oziroma predstavo začeli na poseben način.

Gledalcem so se predstavili v svojem materinem jeziku ter pokazali na mednarodni sestav plesne skupine, naposled pa začeli in izvedli predstavo v angleščini. Z druge strani je tovrsten univerzalen jezik tudi ples, s katerim so nadaljevali drugo predstavo z naslovom Sky (Nebo). Režiral jo je Simon Sandroni, prikazuje pa prostranost ter brezmejnost neba, na katerem ljudje iščejo eni druge, da bi se izognili morečemu občutku osamljenosti. Medtem se iščejo, počenjajo grda dejanja, so sumničavi, zavajajoči, vladajoči, bivajo neopredeljeni, kradejo, zavidajo in se borijo. Gledajo navzdol na Zemljo in razmišljajo o izgubljeni sreči.

Predstavi se izvrstno prepletata, saj kažeta na človeške občutke osamljenosti v današnjem času in prostoru. Kot gledalec ju lahko interpretiramo tako, da so nastopajoči skozi besedilo Črtano gledalcem zaupali, da so imeli sprva idejo o posebni scenografiji in kostumih, a so naposled ugotovili, da tega ne potrebujejo, saj bi postali dolgočasni že po petih minutah gledanja, zategadelj so tovrstne pripomočke iz predstave črtali. Prav tako so odvrgli tudi stereotipe o moških plesalcih, ki da so vsi geji, o današnjih damah, ki jim ne zadošča več enakopravnost z nasprotnim spolom.

Poskušajo imeti nadvlado nad svojimi možmi, ki so le trenutno edina dobra stvar, ki jo posedujejo, a so še zmeraj pripravljene na flirt in iskanje nečesa še boljšega od tega, kar imajo. Pri tem so izstopile na dan tudi posebnosti jezika, ki je preprost, vsakdanji, tudi poln kletvic in psovk, ko se je dekle prisiljeno z namenom ugajati in biti lepa preobleči v rdečo glamurozno obleko, obenem kleje in renči, ob tem pa ji fant prepeva najlepše melodije. Plesalka je odvrgla s sebe vsa oblačila, gledalcem pokazala svoje telo in dodala mnenje, da je zelo patetično, zategadelj je ta del iz predstave odstranila. Spet druga je dejala, da je rada v vseh prostorih, a ji je vselej najbolj priljubljen tisti, ki je samo in zgolj njen, kjer se ji ni potrebno na nikogar ozirati in lahko počne, kar hoče in kako hoče. Za trenutek se zazdi, da ji ugaja, a ga naposled prav tako odstrani.

Predstavi zajemata vrsto humorja in ironije, tragikomike. Gledalcu postavita vrsto vprašanj, ki odkrivajo današnji svet, ki je poln licemerstva, ponarejenega prijateljstva in plehkega ugajanja soljudem, nekega splošnega nezadovoljstva pa četudi brez realne osnove, površinske ljubezni, če je temu še sploh mogoče reči ljubezensko čustvo, in sploh o tem, da bi bilo iz tega sveta potrebno marsikaj črtati, da bi bil svetlejši in bolj optimističen, preprosto lep. Zaključimo lahko, da človek želi biti nekaj posebnega, nekaj drugega, kot tisto, kar v resnici je. Ob tem pa nenehno išče izgubljeno srečo, ki se pravzaprav nahaja v njegovi goli eksistenci, preprostosti bivanja, nravnosti, treba se je le obrniti vase in prisluhniti najprej samemu sebi, da bi šele nato lahko videli druge in našli to izgubljeno srečo.