NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sreda 24-jul
  • Krojilnica igrač - Gibljive lutke

  • četrtek 25-jul
  • Zipline Planica

  • petek 26-jul
  • Harmony program poletje 2019 na Pašmanu

  • sobota 27-jul
  • Kmečka ohcet

  • nedelja 28-jul
  • Vodstvo po razstavi Lucien Herve: Geometrija luči

  • ponedeljek 29-jul
  • Magic the gathering s kartologi

  • torek 30-jul
  • Vandotova malha

  • sreda 31-jul
  • Kosobrinova malica s Pehtinim čajem

  • četrtek 01-avg
  • Prisankova sova

  • petek 02-avg
  • Harmony program poletje 2019 na Pašmanu

  • sobota 03-avg
  • Sobotne ustvarjalnice: Morske pošasti

  • nedelja 04-avg
  • Rojstni dan našega Ivice
  • Po poteh Poletnega lutkovnega pristana

  • ponedeljek 05-avg
  • Magic the gathering s kartologi

  • torek 06-avg
  • Mladi zmaji plešejo (do 12 let)

  • sreda 07-avg
  • Javni poziv izvajalkam_cem za prijavo

  • četrtek 08-avg
  • Igranje namiznih iger

  • petek 09-avg
  • Harmony program poletje 2019 na Pašmanu

  • sobota 10-avg
  • Sobotne ustvarjalnice: Magični nakit

  • nedelja 11-avg
  • Magični nakit

  • ponedeljek 12-avg
  • Magic the gathering s kartologi

  • torek 13-avg
  • Kdo je Anja Panja?

  • sreda 14-avg
  • TrNOVfest, 14.08, Soul Fingers & SaGaDuDaB

  • četrtek 15-avg
  • Modelarski miting

  • petek 16-avg
  • Harmony program poletje 2019 na Pašmanu
  • Ringu Tulku Rinpoče umetnost sreče “V”, 16.-18. avgusta 2019

  • sobota 17-avg
  • Sobotne ustvarjalnice: Žuželke

  • nedelja 18-avg
  • Rokov sejem v Dravljah

  • ponedeljek 19-avg
  • Prepusti, izroči, zaupaj! - Jacques Philippe

  • torek 20-avg
  • TrNOVfest, 20.08, Torul & Bombyx Lori

  • sreda 21-avg
  • Skupinski plesi z Vrtnico

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Eksistencializem!   
    sobota, 11. maj 2019 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Piše: Miran Zupančič

    Od obdobja italijanske renesanse do ravoja mišljenja sredi dvajsetega stoletja je pet stoletij razvoja evropske kulture. Eksistencialisti pedesetih let, med njimi tudi Jean Paul Sartre, Albert Camus in Luis Ortega, so gledali pojav človeka drugače. Jean Paul Sartre je pripisoval človeku predvsem občutek dostojanstva in potrebo po opredelitvi.

    Po njegovem mnenju je človek povsem sam, brez božanskega vodstva, obsojen na svojo svobodo. Smisel človekovega obstoja vidi v tej svobodi: življenje je samo tisto ali vse tisto, kar človek naredi iz njega. Albert Camus je menil, da posamznik lahko napreduje šele potem, ko se neposredno sooči z nesmislom, a v svojem prizadevanju v vsem vztraja.

    ALI NI BOŽANSKI PRINCIP DANOST, NA KATERO BI LAHKO ČLOVEK RAČUNAL?
    Oba omenjena velika misleca pa tudi drugi, so zavrgli duhovno – metafizično-nadčutno. Menila sta, da pojma »nadnaravno« in »božansko«modernemu človeku ne predstavljata ničesar, saj se z njima ne bi dalo delati. S tem pa se vsak pravi iskalec resnice na duhovni poti življenja ne more strinjati. Kot prvič, ker se je naučil gledati na kraj, kjer se bori na življenje in smrt in, ki drži vsakega človeka ujetega, kot na začasni zasilni dom, ki je nastal iz enega univerzalnega življenja zato, da bi človeštvo po njegovem padcu nudil oporo in pomoč. Drugič, ker lahko iz lastne izkušnje potrdi, da obstaja Božansko življenje. In tretjič, ker je prišel do spoznanja, da je zanikanje Božanskega prej ko ne bolezen, ki ogroža in uničuje osnovo njegovega življenja ali bivanja.

    Ekssistencialisti si niso mogli predstavljati, da bi bil v človeku Božanski jaz-princip, iskra, ki se lahko poveže s Izvirom življenja. Po mnenju nemškega ekonomista in sociologa Karla Marxa ( 1818 -1883) je človek postal sredstvo proizvodnje, namesto da bi postal njen cilj. Frederich Nietzsche (1844 – 1900) je hotel človeka spraviti z njegovo usodo. V našo zahodno mišljenje je uvedel pojem«amor fati«:«ljubi svojo usodo«. Sprejmi svojo usodo kot najboljše, kar je: kot najboljšo možnost, ki jo sprejmeš. Hkrati pa je kot rezultat svojega notranjega iskanja spoznal, da je krščanski bog«mrtev bog«: bog, ki je omejil človekove odločitve in njegovo osebnost na poslušno čredno žival.

    Ko je bil Nietzsche star dvajset let in je stopil na pot notranjega iskanja, je zapisal:«Hočem te spoznati, nepoznano, k si seglo globoko v mojo dušo, zabučalo kot vihar v mojem življenju, ti nedoumljivo, meni sorodno. Hočem te spoznati, hočem ti služiti.« Njegovo življenje je bilo najprej težnja po spoznanju Boga, ki pa jo je opustil leta 1872 z ugotovitvijo, da se mu je nepoznani notranji Bog izmuznil... Ta pogled je prevladoval v njegovih poznejših letih.

    Za eksistencialiste je bil vsak bog mrtev bog, ne glede na to ali je to krščanski bog ali pa visok ideal katerekoli ideologije. Moderni človek obstaja in se opredeluje z izbiro, za katero se odloči. Pred drugo svetovno vojno sta bila Sartre in Camus vplivna novinarja. V času velikega konflikta med zavezniki in osi zla sta pripadala levemu odporniškemu gibanju. Po letu 1945 sta se pojavila s svojimi sprva nepriljubljenimi stališči v javnosti. V pedesetih letih sta poskrbela za mnoge polemike. Država, cerkev in boržuazija so se pogosto silovito upirali njunemu pojmovanju in ugotovitvah, kolikor so jih spregledali ali jih sploh lahko razumeli Tudi znotraj eksistencializma sta povzročala silovite spopade. Študentska gibanja v šestedesih letih 20. stoletja pa so z navdušenjem prevzela njune ideje. Z izrazom«nujnost opredelitve« je postal Satre vodilna osebnost intelektualizma (smer, ki preterano poudarja moč razuma in podcenjuje pomen izkušnje), ki se je vedno bolj širil.

    Danski filozof Soren Kierkegoard, ki je živel v 19. stoletju, se je imel za eksistencialista. V svoj dnevnik je zapisal: »Najti moram resnico, ki velja zame...idejo, za katero lahko živim ali umrem.« Eksistencializem izhaja iz tega, da mora človek izbrati med zunanjo moralo in notranjo resnico. Lstna izkušnja in spoznanje sta pomembnejša kot privzeto in predpisano znanje. Ne verjame, da sta razum in znanost sposobna dati odgovor na najpomembnejša življenjska vprašanja. Da se človek lahko odloči, mora imeti dovolj možnosti za svobodno izbiro.

    Po Sartru je eksistenca pred esenco. Zato je človek prisiljen izbrati. Za svojo izbiro in njene posledice je odgovoren. Če se ne odloči, je to tudi izbira. Kjer se Soren orientira še duhovno, je Sartre že ateist. Eksistencializem se je končno obrnil proti ustaljeni teologoji.

    Pomembna imena v tem spopadu so:
    Martin Buber, Karl Jaspers, Paul Tillich in Rudolf Bulman (Nemčija), Gabriel Marcel (Francija), Nikolaj Berdjajev ( Rusija). Vplivni predstavniki v literaturi so tudi: Fjodor Dostojevski, Franc Kafka, Andre Malraux in Albert Camus. Samuel Beckett in Eugene Ionesco sta svoje ideje izrazila v igrah.

    Izhodišče eksistencialistov je videti diametralno nasprotno pozivu Giovannija Picco della Mirandole. Mirandola je trdil, da kdor verjame v svoje možnosti, lahko z upoštevanjem svojih prirojenih ali pridobljenih talentov vzame v svoje roke razvoj »vseobsegajočega življenja.« Ideal«univerzalni človek«, to je bil obet, ki je lahko vsakega pritegnil. Dejansko je Mirandola postavil zelo obetaven razvojni program. Po njegovem mnenju za realizacijo programa ni bilo ovir. »Kdor se v popolni predanosti usmerja k temu idealu, prejme vse možnosti, da si pridobi svobodo in jo tudi doživi.« Eksistencialisti pa so ta aspekt zanikali. Njihov ideal je prazaprav nikakrkršen ideal. Preprosto delovati po najboljših sposobnostih in se kar se da pravilno odločiti glede na dane okoliščine. To pa je nedvomno pogled, ki se še kako ujema s sodobnim mišljenjem. Pravilno in točno mnenje, bi se lahko reklo. Posledica tega pa je bilo vse kaj drugega kot notranja svoboda. Sodobna moderna doba nam kaže, da pomeni svobodna izbira prav nasprotno!

    V zgodnji renesansi je bilo prav gotovo drugače. Mnogi so sledili poti, ki je bila pokazana v delu »O dostojanstvu človeka.« V relativno kratkem času se je pojavilo veliko število mislecev, pesnikov, pisateljev, sikarjev, kiparjev, gradbenikov, ki jih je navdihnilo miselno bogastvo Mirandole. V obdobju naslednjih sto let se je srednjeveška Evropa spremenila v mlado, živahno družbo mestnih držav. Nastajal je temelj za kulturni razvoj celotne Evrope. Prebujaječi se evropski človek se je spoznal s hermetičnimi nauki, ki so na različne načine prihajali v Evropo, predvsem iz grščine in arabščine. Hermesov besede so brali po vsej Evropi.

    Po poročilih kulturnih zgodovinarjev so se hermetični nauki razširili v obdobju renesanse in tudi po njej. Močno so vplivali na poznejše evropske tokove Vendar pa niso nikjer prišli do izraza nepotvorjeni in čisti. Vedno so jih spreminjali, popačili in z njimi manipulirali. Šlo je za zanikanje prenoviteljskih idej in manupulacijo z njimi.

    Kje so bili razlogi za to? Večinoma gre za nerazumevanje, Velikokrat pa je do izkrivljenja prišlo povsem zavestno in zaradi interesov moči. Cerkev in država sta hermetične ideje na silo spremenili:«Delaj kolikor najboljše moreš in se podrejaj obstoječemu redu, potem boš deležen svobode v nebeškem kraljestvu in večne blaženosti.« To pa nima nič skupnega s pravim hermetičnem miselnim izročilu. Mnoge manjše skupine ali posamzniki so vedno znova poskušali izkrivljeno hermetično miselno izročilo odrešiti iz spleta sodobne misli. Pogosto so delovali v okviru cerkve v upanju, da bi jo obnovili. V primeru, da to ni bilo mogoče, so delovali zunaj te mogočne institucije, kar pa se je dostikrat končalo katastrofalno, uničevalno.

    Celotno zgodovina Evrope kot rdečo nit prepredajo bolj ali manj čiste hermetične misli. Šele sredi prejšnega stoletja so se pokazale prve razpoke tega razvoja. Povsem jasno je postalo, da ni mogoče delati s konkretnimi utopičnimi predstavami. Evropa se je soočila z Avguštinovo Božjo državo. Thomas Moore je napisal svojo Utopijo, Kalvin je videl rešitev v ustanovitvi mestne države Ženeve. Johan Valentin Andrae si je potem, ko je Campanella objavil svojo Sončno državo, zamisli načrt za Kristanopolis. Francis Bacon je v delu Nova Atlantida predstavil svojo idealno družbo. Nekateri so ustanavljali komune, da bi se zaprli pred svetom, da bi tako lahko hodili po svoji poti. Pojavljali so se vedno novi idealisti z novimi pravili in mnogi so jim sledili.

    Lahko si predstavljamo, da bi naša zemlja morala postati po tolikšnih naporih in prizadevanjih postati pravi raj s številnimi idealnimi družbenimi ureditvami. Resničnost nam je znana in drugačna. Kakšni so idelai kot taki, niti ni pomembno.  Zakonitost sveta pripelje sčasoma ideale drugega za drugim do absurda.

    Po izidu Platonovega dela Zakon, so se mnogi takratni veliki duhovi zavzemali za človeštvo in uresničenje idealne družbene ureditve. Toda vztrajnost naše materije je njihovo idejo vedno znova zavrgla in jo naredila za neuporabno. Vedno ideal dobi ob prizadevanju skupine pionirjev neko obliko. Prvi rezultati vedno veliko obljubljajo, vendar pa zemeljske narave človeka niso upoštevali. V obdobju renesanse je prišlo do hitrejšega razvoja mišljenja, potem pa se je ustavil, kar je trajalo vse do 19. stoletja. Veliki misleci so se vračali k osnovni ideji idealne države. In človek naj bi bil srečen, ker bi živel v skladu s principi take družbe ureditve. Vendar pa moč človeške narave je to že v kali zatrla sadove tovrstnega truda.

    Obstajajo dejavniki, ki jih pionirji niso upoštevali. Bogati meščani, mnogi učenjaki ter duhovščina so se obnašali cinično in odklonilno. Nato je postala v Evropi vodilna trgovina in nato še vojska. Evropa je trpela in še vedno trpi. Vedno znova je grmenje orožja pretrgalo harmonično soglasje zahodnega sveta . Idealna ureditev države se lahko uresniči, le med enako mislečimi!

    Vedno, ko je že videti, da bo razumno skupno življenje mogoče, manjša skupina in drugače misleči odpovedo. In tako nastanejo nova izhodišča. V vmesnem obdobju je prebivalstvo Evrope eksplozivno naraščalo. In vsi so hoteli možnost sreče, ki je bila na razpolago. Toda pesem se vedno enako konča. Idealne družbene ureditve ni. Trajnejša notranja svoboda znotraj te narave ni možna. Do resničnega Spoznanja ni mogoče priti niti z glasbo, niti z razumom.

    Ni rasvetljenja brez Božanskega sonca. Tako kot človek brez svetlobe sonca ne bi poznal dnevne svetlobe, tudi naš človeški duh ne more brez luči božansega sonca postati rasvetljen. Do notranje rasvetlitve se ne pride z razvojem razuma. Pesem eksistencialistov, kot so Camus in Sartre, ni nova. Z močjo svojih argumentov so opozorili na nespremenjen refren:«Razum ne more rasvetliti človeka.« S tem so soglašali.  Zakaj po mnenju eksistencialistov razsvetlitev ni možna?

    Po mnenju Camusa lahko človek na to vprašanje odgovori šele, ko uvidi absurdnost svojega lastnega stanja. V človeku živi trdovratno, razjedajoče in neizbrisno hrepenenje po izgubljenem domu. Svet to zavrača. Človek se ozira naokrog, poskuša najti odnos do sveta in doživlja zemljo kot neplodno, sovražno področje. Kakšna absurdna situacija. Kaj pravzaprav človek dela na tej zemlji?
    To spoznanje je bilo za Camusa odločilnega pomena. Občutek nevzdržnosti, ki nastane zaradi spoznanja absurda, se lahko človeka poloti nenadoma, nepričakovano. In to je v resnici edinstven trenutek v človekovem življenju, ko odpade občutek vsakdanje varnosti, trenutek, ko zavest v trenutku spozna, kako tuj in sovražen je ta svet.

    Albert Camus je bil izredno strasten iskalec resnice, ki je tako kot mnogi njegovi tovarišo, prodrl meja jaza. Vsi, ki so raziskovali zmožnosti in kvalitete in pokazali, da naša zemeljska osebnost niti v tostranstvu niti v onostranstvu ne more pričakovati večnega zveličanja. Velika zasluga ekistencialistov je mnogo večja, kot  če bi postavili novo religijo, oz. nauk o odrešitvi. Kdor išče resnico, naj si prebere Camusova dela. Njegovo iskanje in rezultati nas v dno duše prevzamejo. Vendar, tiste, ki hočejo resnico zares najti in jo tudi doživeti, čaka neka druga razsežnost. Ta svet ni naša prava domovina.

    To je spoznanje, da zemeljski obstoj ni vse, za kar smo ustvarjeni. Obstaja nek drug svet, nepoznana polovica sveta, katere del smo tudi ljudje. Kliče nas! Ta nepoznana polovica sveta je tako zunaj nas kot tudi znotraj nas. To je vesolje, ki nas obdaja. V nepoznanem, ne čisto obstoječem delu dvojnega bitja človeka, miruje, celo spi, leži kot v smrtnem spanju, ta Drugi. To je del, ki ga nismo spoznali zaradi lastne odločitve. Nastane pa nova zavest, kateri dolgujemo silno energijo, ki se v trenutku odreši in pošlje svojo prvo, močnejšo vzpodbudo Drugega. Od tega trenutka dalje pride človek do spoznanja v vzrok lastnega obstoja v tem zemeljskem svetu in nova vera nas poveže z drugim svetom, v nov razvoj.

    Nov razvoj je doživetje enosti z izvorom vseh stvari, z Bogom. Da bi lahko mi ljudje med seboj harmonično sodelovali, se moramo srečavati na osnovi Božanske ljubezni, kio prebiva v nas samih. Svojega bližnjega lahko ljubimo šele tekrat, ko ga ljubimo v samem sebi. Najprej se moramo ponovno povezati z Božansko silo drugega kraljestva, saj je le – ta temelj našega življenja. Povezanost z Božansko silo nam nato omogoči resnično povezanost s soljudmi Če se torej povežemo s svojo pravo naravo, lahko izkusimo enost, nastalo na osnovi notranjega doživljanja in božanske ljubezni. Naša odprtost lastnega srca za tišino in milost prikliče Božansko delovanje, ki se dotika tudi drugih src.

    Miran Zupančič

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Eksistencializem! | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2019 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 2,60 seconds