Lepo pozdravljeni vsi. V tukajšnjem spletnem prostoru se oglašam prvič z nekim člankom. Pred tem sem objavljala na netlogu, nato se 10. marca preselila v RTVjev blogerski spletni prostor, saj netlog, odkar so zamenjali software, ne daje več poudarka na blogiranju.

Na RTVjev zato, ker se mi je estetsko dopadel in upala sem, da bom tam našla en prijeten kotiček za zapisovanje svojih misli. Nisem raziskovala kam bom prišla, samo butnila sem se in upala v najboljše. Niti dva meseca nista minila, ampak toliko sovraštva koliko sem ga v mnogih tamkajšnjih blogih in komentarjih vidla in zaznala, že dolgo nisem. In zato prišla do sklepa, da je najbolje, da odidem iz tistega sveta, sovraštvo mi ni ljubo.

In sem se premaknila semle v upanju, da mi bo pozitivkin svet, ki omogoča tudi objavljanje člankov, dal mnogo več, predvsem pa bolj prijetno počutje. Že samo ime je dovolj privlačno, poleg tega pa so mi nekateri, ki redno spremljajo ta portal, zagotovili, da mi bo tukajle prav gotovo bolj prijetno.

V mojem prvem članku ne bom začela z nečim prijetnim, saj sem še vedno pod vtisom mnogih misli, katere sem imela možnost spremljati v blogerskem prostoru od katerega sem se pravkar ločila. Morda je tudi bilo prav, da sem vstopila v tisti svet. Da sem sploh vidla kje živim in vidla tudi to, da ni vse rožnato, da v tej deželi, ki je meni tako ljuba, pravzaprav živim v svetu skrajne dvojnosti.

Živim v čudoviti deželi, polna prečudovite narave je, imamo morje, imamo jezera in reke, imamo gozdove, polja, gore in doline, in še marsikaj. In imamo ljudi. Seveda tudi živali, rastline in še marsikaj, ampak v namene tega članka bom ostala pri ljudeh.

Izkušnja, ki ji bom rekla kar RTVjevski blogerski spletni prostor, mi je dala možnost, da sem prišla do zaključka, da je Slovenija v glavnem razdeljena v dve skupini ljudi glede na razmišljanje, v pozitivno naravnane in v negativno naravnane. Tako sem jih sama okvalificirala. No, nekaj je tudi nevtralnih, toda teh je bolj malo.

Ampak če gledam samo tisti dve večji skupini ljudi, bi nekateri, ki jim je blizu politično izrazoslovje, rekli da je Slovenija razdeljena na desne in na leve. Čeprav, če sem čisto iskrena, sama niti vem ne kaj bi ta leva in desna stran po vsebini sploh pomenili. Saj smo vsi samo ljudje ane. Kar vidim, kot posledico take razdelitve je to, da to ne vodi k ničemur, kar bi bilo dobro. Za nikogar od nas, gledano dolgoročno. Razprtije se dogajajo, dogaja se podpihovanje sovraštva, nestrpnosti, ničesar dobrega v glavnem.

Na nek način sem hvaležna življenju, da me je zapeljalo v RTVjevski blogerski spletni prostor, saj mi je dalo možnost videti tudi tisto, kar se dogaja izven mojega malega sveta, ki si želi vse kaj drugega kot razprtije. Ni neumno pogledati tudi izven. Vsaj vidiš pri čem si in se nato lažje odločiš.

V glavnem, mnogim ljudem so še vedno pomembni njihovi mali, za njihova merila pa verjetno veliki, interesi. Zato jim ni pomembno niti to, kaj se kot posledica podpihovanja sovraštva, nezadovoljstva in nestrpnosti lahko rodi.

Leta 1990 smo se kot narod osamosvojili, odločili smo se za svojo državo. Ampak nismo zdržali dolgo v njej, kot samostojen narod mislim. Sprašujem se zakaj? Ali smo premalo samozavestni, da bi to zmogli? Premalo samozavestni kot narod? Karma Slovencev? In zato za vse mogoče rešitve vabimo v svojo sredino ljudi od drugod?

Da nas rešujejo? Iz takšnih in drugačnih situacij, materialnih in duhovnih. Se tako malo spoštujemo, da mislimo, da ne znamo sami? Ali pa je v naši podzavesti še vedno preveč negativnih in omejujočih prepričanj, ki jih bo še dolgo težko izkoreniniti?

Bom bolj prizemljeno povedala. Sprašujem se, glede na to, kar mi nakazuje opažanje, ali se bomo prej ali slej tudi ozemeljsko razdelili. Materializacija sledi mislim ane. In če je kolektivna miselnost razdeljena, razdvojena, se bo to prej ali slej zmanifestiralo, zmateriliziralo v tem našem trodimenzionalnem svetu ane.

Sprašujem se koliko ljudi vidi kaj se dogaja. Ali pa smo preveč zadrogirani z mnogočim, nekateri z materialnimi stvarmi, ki so jih polne trgovine, drugi s programiranji s strani medijev, tretji z duhovno ponudbo, prav tako širokega asortimana?

Sprašujem se ali se zgodovina lahko ponovi? In bo posledično temu sledila tudi usoda našega ozemlja in se bo ozemlje katerega smo si leta 1990 tako evforično zglasovali, razdelilo? Kot posledico naše razdeljene mentalitete. Tako kot včasih, ko je ozemlje, kjer smo živeli tudi Slovenci, bilo uradno razdeljeno med vsaj dve večji oblasti. Tedaj tako, danes pa zaenkrat samo po pogodbah razdeljeno v več malih koščkov, v obliki tujih podjetij na našem ozemlju, ki nas na moderen način osvajajo.

Hmmm …. ampak če se bo to zgodilo, nam morda vsaj pušk ne bo treba v roke vzeti, kot se je to zgodilo na jugu, saj se bodo vse na nivoju EU zmenili. Sem rekla, da se bodo? So se že….

Nisem sigurna v to, ampak jaz tako vidim, da se bodo stvari odvile. Oz. se že. Samo zaradi nesloge, če bo ta nesloga še večja kot že je, oz. če nas ne bo srečala masovna pamet. Sprašujem se kdaj se bomo ljudje spametovali in kdaj bo iz naših src izginil osebni egoizem.

Sicer pa je to na Bogecovem nivoju irilevantno ane, njemu je čisto vseeno katere noge po nekem ozemlju hodijo. Morda pa, bolj kot premišljujem se mi zdi, da je morda tako, da nekdanji ljudje, ki so hoteli osvojit naše ozemlje, na to niso pozabili. Samo so si po uradnem koncu II. sv. vojne čas vzeli in se odločili priti do svojega cilja na malo daljši rok in na bolj prefinjen način, glede na to, da so vidli, da se odkritemu osvajanju ljudje uprejo.

Morda pa je kar prav tako, da bi se to zgodilo, razdelitev ozemlja, če preveč ljudi ne razume, da je edino v slogi moč. Mnogi naši predniki so nas tega učili, bodisi z besedami, bodisi z dejanji, ampak nekateri tega ne želijo niti slišati in niti videti. Ali pa morda nočejo razumeti, ker imajo samo lastne interese v svojih mislih. Dolgoročno pa tudi ne vidijo.

Sicer pa je morda kar prav, da se nekatere stvari zgodijo. Prav zgoditi se morajo ane, da se nekateri ljudje izučijo nekaterih stvari. Mnogim je še vedno premalo, če mu/ji samo rečeš: »Ne tako, ne biti sovražen do ljudi, tudi če drugače mislijo ali čutijo kot ti. Tudi če smo si različni, v slogi je moč, kako ne moreš tega razumeti?«

Hmmm, morda pa se bo vidlo v kaj pripelje nesloga, že na naslednjem referendumu.

Marina Butala