NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

torek 19-nov
  • Knjiga spregovori: Potopljeni svet

  • sreda 20-nov
  • Okusi Radol'ce

  • četrtek 21-nov
  • Okusi Radol'ce

  • petek 22-nov
  • Živa glasba in ples v restavraciji Via Bona

  • sobota 23-nov
  • Z avtobusom v Zagreb na rojtni dan našega Braca

  • nedelja 24-nov
  • Seminar Silva metode, tehnike kontrole in razvoja uma

  • ponedeljek 25-nov
  • Ddr. Igor Grdina: Od presenečenj ob koncu tedna

  • torek 26-nov
  • 35. Slovenski knjižni sejem

  • sreda 27-nov
  • Srečanje z Bracom v Rogaški Slatini

  • četrtek 28-nov
  • 35. Slovenski knjižni sejem

  • petek 29-nov
  • Živa glasba in ples v restavraciji Via Bona

  • sobota 30-nov
  • Vodstvo po razstavi Ljubljana. Zgodovina. Mesto

  • nedelja 01-dec
  • 35. Slovenski knjižni sejem

  • ponedeljek 02-dec
  • Prednovoletne zabave z živo glasbo

  • torek 03-dec
  • Ta veseli dan kulture
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart

  • sreda 04-dec
  • Prednovoletne zabave z živo glasbo

  • četrtek 05-dec
  • Antično gledališče: teater v Tespijah

  • petek 06-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart - delavnica za otroke

  • sobota 07-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart

  • nedelja 08-dec
  • Srečanje z Bracom v Ljubljani

  • ponedeljek 09-dec
  • Potopisni ponedeljki v Celici: Gringo trip

  • torek 10-dec
  • Odvrzite očala in leče….Izboljšajte si vid po naravni poti - g. Leo Angart - delavnica za otroke

  • sreda 11-dec
  • Prednovoletne zabave z živo glasbo

  • četrtek 12-dec
  • Glasbene jaslice za dojenčke in mamice z Julcsi

  • petek 13-dec
  • Prednovoletne zabave z živo glasbo

  • sobota 14-dec
  • Vitez, zmaj in praznični direndaj

  • nedelja 15-dec
  • Otvoritev božičnih jaslic v Štanjelu

  • ponedeljek 16-dec
  • Prednovoletne zabave z živo glasbo

  • torek 17-dec
  • Prednovoletne zabave z živo glasbo

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Čas brez časa   
    torek, 22. november 2005 @ 06:15 CET
    Uporabnik: sima

    Petek je. Konec tedna in peljem se domov. Srečam tebe, tebe, ki si tako lep, da bi te posrkala, ampak ne morem, nimam pravice saj ti tega nočeš in spoštovati moram tvojo odločitev. Rada bi bila zraven tebe, danes, včeraj in tudi jutri. Rada bi s tabo vstala, se sprehajala, te čakala s kosilom in v objemu zaspala, rada bi se s tabo ljubila, te božala, rada bi… Vendar tako globoko čutim le jaz, ti se tega otepaš, praviš, da to ni prava ljubezen, praviš, da te s temi besedami le odbijam, da te hočem zase, da si le trenutek v mojem življenju, da se hranim s tvojo energijo. Praviš, da je telesna ljubezen najnižja oblika izkazovanja ljubezni. Misliš, da sem egoist?

    Egoizem je privzgojen, vendar se je treba znati zaustaviti, dvema, ki se ljubita, si prisluhneta in ki se ne bojita začetka bi to uspelo. Ampak…

    Zapelješ mimo mene. Dvigneva roke v pozdrav, začutim prijetne mravljince in toploto po celem telesu. Poznam ta občutek, že nekaj časa, celih pet mesecev. Te mesece nisem bivala tu. Živela sem nekje drugje, tam kjer ni glasbe pa jo slišiš, tam kjer ni temnih barv, vse so mavrične, tam kjer sem se z lahkoto premikala, tam kjer sem lebdela, tam ker sva bila le midva. Vse okoli naju se je zaustavilo, premikala sva se le jaz in ti. Ti dragi, ki si tako lep, tako sočen, vrelec ljubezni. Pila sem iz tega vrelca tako dolgo, kakor dolgo si mi dovolil. Zahvaljujem se Bogu, da mi je dovolil se te dotakniti, se s tabo ljubiti, te vsepovsod čutiti. Predala sem se ti z dušo in telesom.


    Praviš, da to še ni vse, da je lahko še več. Zame je bilo popolno in česa več si res ne morem želeti. Predala sem se ti cela, vzel si me. Bila sva moški in ženska…. Seks s tabo je eno samo čutenje. Je nežen, doživet, trenutek raztegnjen v neskončnost. Vse okoli naju je nehalo obstajati, samo midva, ti in jaz. In te tvoje oči, kako rada sem zrla v njih.

    Sprašujem se kdo si, da sem si te pustila tako globoko v svojo notranjost, tako hitro, brez sodelovanja razuma. Našla sva se in se začutila kot dva človeka, kot moški in ženska. Vodila me je meni neznana energija. Včasih so se mi misli nehote poigrale, videla sem naju z otrokom. Razmišljala sem, le kaj to pomeni, saj sem jaz svoje materinsko poslanstvo že opravila. Zdaj vem. Otrok je nekaj lepega, čistega, sad ljubezni in glih taka je moja ljubezen do tebe. Iskrena. Ne bi je mogla zatajiti, pred nikomer.

    Tisto srečanje na pošti je bilo prelepo. Nisem te videla. Prišel si z moje hrbtne strani. Le čutila sem toploto po celem telesu. In ko sem te opazila, me je do tebe vodil prostor s prelepo barvo, bil je kakor travnik z neštetimi rožicami, kar poneslo me je do tebe. Ostale ljudi sem dojemalo tako nežive. Kod da sva v nekem drugem svetu.

    Bila sem nekdo, ki ga ne poznam, vendar sem si ugajala. Bivala sem v pravljici, kjer sem bila pogumna, kjer sem si upala biti drzna, kjer sem bila tisto kar še nikoli nisem bila, bila sem svobodna, čutila in lebdela sem. Pučutila sem se tako lahko, kot v breztežnostnem prostoru, kakor če bi plavala v vesolju. To je dom, tu se počutim tako domače, prijetno… Kar slišim pozdrav »dobrodošla doma«.

    Nekako si se ohladil, stopil korak stran. Praviš, da hočem s tvojo ljubeznijo le zapolniti svoje luknje. Prav imaš. Kaj pa ti? A jih nimaš? Seveda jih imaš, drugače se ne bi srečala. Čeprav deluješ nezlomljivo, vem da si zelo ranljiv. Podarjam ti ljubezen, vendar več kot si je pripravljen sprejeti, več ti je ne morem dati.

    Zdaj vem, tudi jaz sem bitje ljubezni, ljubezen je v meni, v tebi, ljubezen je vsepovsod, le odpreti se ji moramo in potem se dogajajo čudeži.
    Sprašujem se, kako to, da tega občutka do sedaj nisem poznala, verjetno si ga nisem upala dovoliti, ali pa si res moral priti ti, da okusim to drugačnost.

    Še vedno se peljem. V prsih čutim hudo bolečino, zajame me krčevit jok. Ustavim avto. Jokam, kot majhen otrok, kot če bi izgubila kako svojo last. Dopovedujem si, saj ničesar nisem imela v lasti in potem ničesar ne morem izgubiti. Vendar stiska je prehuda. Čutim praznino. Pa vendar, našla sem ljubezen, po kateri sem tako dolgo hrepenela in vem, da si jo želi večina ljudi, pa le malokdo jo okusi. Pa tudi nimam je, ker je ne morem prijeti, je udomačiti v svojem domu in v svojem srcu, tkati iz nje življenje, družino, srečo.

    Tolažbo mi daje ta misel: »Tam kjer je ljubezen ni trajne ločitve, to pravi zakon privlačnosti«. Torej, če sva si namenjena se bova našla. Prelepo pravljico, ki sem jo s tabo doživljala pošiljam v večnost, naj se še tako prijetno dotakne koga drugega.

    Končno sem prispela, doma sem.
    Čas je, da se prepustim vesoljni energiji, naj me vodi tja kamor mi je namenjeno.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja sima
  • Več s področja * Ljubezen in spolnost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/CasBrezCasa

    No trackback comments for this entry.
    Čas brez časa | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Čas brez časa

    Prispeval/a: titanic dne torek, 22. november 2005 @ 13:22 CET
    Pozdravljena Sima
    Tvoja zgodba, ki je čudovita, me je spomnila na občutke, ki sem jih doživljala sama. Ljubezen, ki sem jo "našla" in sem mislila, da moram narediti vse, da jo ohranim imam zase, ob sebi, pri sebi, večno, kar bi lahko zadržala le z stvaritvijo novega bitja, ki bi bil odraz "najine" ljubezni. Otrok, ki bi ga rodila, bi materializiral ljubezen, ki jo čutim, vendar ne morem zadržati za vedno, kot bi lahko kot bi si želela.

    Ljubezen je resnična, je lepa in kar je, ko jo enkrat človek izkusi. Pa vemo, kdaj je prava ljubezen? Sami mislimo, da je tista edina, resnična in večna ljubezen vedno, ko se zaljubimo. Ko smo zaljubljeni v človeka, se v našem telesu dogaja isto, kot bi uživali drogo. Ljubezen je lahko tudi droga, ko nas zaslepi, premami in ko se v zaljubljenosti počutimo tako vsemogočni, da bi lahko premagovali vse napore, sprejemali vse, le da bi to ljubezen ohranili, imeli zase, za vedno in povsod. Ko nastane dvom, ko morda oddite ta ljubezen od nas stran, ko naredi nekaj, čemur lahko rečemo "neljubezen" do nas, ko nam ne vrača na enak način te ljubezni, kot jo dajemo mi, se pokaže resničnost. Takrat vemo, če je bila res prava ljubezen.

    Ljubezen je v nas, od drugih ne želi nič, ni posestniška in ne pričakuje. Še manj zahteva kaj zase, ker samo je in živi. Ne more odditi, nas zapustiti ali miniti.

    Če dajemo to ljubezen partnerju ali nekomu drugemu, se ta ne more čutiti prestrašen, da mu jemljemo energijo, ampak le še bolj poln energije, ker mu jo naša ljubezen daje. Prava ljubezen do človeka je svobodna in ljubi voljo drugega in sprejema njegove odločitve, ne glede na to, če se ujemajo z našimi pričakovanji ali pa tudi ne. Zaljubljenost je slepa in vidi, kar želimo videti sami. Ko mine, se vidi, če ljubezen ostane ali je bila to le potrebna droga, ki je sicer dovoljena, vendar za posameznika boleča, ko je ni več. Pri pravi ljubezni ni bolečine, ko partner odide. Je veselje in sprejemanje njegove odločitve, je blagoslov in vedenje, hvaležnost za vse, kar je bilo in upanje v dobro. Občutki so neegoistični ampak vseobsegajoči, prežeti s ponižnostjo in ljubeznijo do Boga. On že ve in če se spoštujemo njegove odločitve, ne moremo trpeti tudi ob še tako veliki preizkušnji, pred katero nas postavijo situacije in življenje samo.

    Ljubezen je lepa, ne more boleti, saj je v nas in spreminjamo lahko le sebe in nikogar drugega. Ko človek enkrat sprejme možnost, da ima več različnih poti za katere se lahko odloči v svojem čutenju, ima priložnost, da sprevidi tudi to, da ima možnost ohraniti sebe v ljubezni in zavarovati svojo dušico pred bolečinami.

    Nihče nas ne more prizadeti, če sami to ne dovolimo. Nihče ne more tudi nas spremeniti, le sami se lahko. Nihče ni dolžan nam vračati ljubezen, če ne želi, na način, ki ga mi določimo ali pričakujemo. Za čustva in ljubezen, za bolečino in trpljenje, za vse lepo in slabo, kar občutimo, smo odgovorni sami, saj le sebe lahko kontroliramo in vodimo kot želimo, seveda s pomočjo višje avtoritete, ki nam izpolni želje, če jih imamo in ki nas obvaruje težjih preizkušenj, kot smo jih deležni takrat, ko delamo po svoji volji.

    Tvoja zgodba kaže razvoj od začetka čutenja, do konca, ko si sprevidela na lastni izkušnji, da človek sam ne more spreminjati nič, kar je izven našega občutenja. Lahko rečemo temu vesoljna energija, jaz temu rečem preprosto Bog, ker je to najlažje in najbližje dosegljivo mojemu razmišljanju.

    lp Titanic


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2019 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,96 seconds