Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/CasBrezCasa

Čas brez časa torek, 22. november 2005 @ 06:15 CET Uporabnik: sima Petek je. Konec tedna in peljem se domov. Srečam tebe, tebe, ki si tako lep, da bi te posrkala, ampak ne morem, nimam pravice saj ti tega nočeš in spoštovati moram tvojo odločitev. Rada bi bila zraven tebe, danes, včeraj in tudi jutri. Rada bi s tabo vstala, se sprehajala, te čakala s kosilom in v objemu zaspala, rada bi se s tabo ljubila, te božala, rada bi… Vendar tako globoko čutim le jaz, ti se tega otepaš, praviš, da to ni prava ljubezen, praviš, da te s temi besedami le odbijam, da te hočem zase, da si le trenutek v mojem življenju, da se hranim s tvojo energijo. Praviš, da je telesna ljubezen najnižja oblika izkazovanja ljubezni. Misliš, da sem egoist? Egoizem je privzgojen, vendar se je treba znati zaustaviti, dvema, ki se ljubita, si prisluhneta in ki se ne bojita začetka bi to uspelo. Ampak… Zapelješ mimo mene. Dvigneva roke v pozdrav, začutim prijetne mravljince in toploto po celem telesu. Poznam ta občutek, že nekaj časa, celih pet mesecev. Te mesece nisem bivala tu. Živela sem nekje drugje, tam kjer ni glasbe pa jo slišiš, tam kjer ni temnih barv, vse so mavrične, tam kjer sem se z lahkoto premikala, tam kjer sem lebdela, tam ker sva bila le midva. Vse okoli naju se je zaustavilo, premikala sva se le jaz in ti. Ti dragi, ki si tako lep, tako sočen, vrelec ljubezni. Pila sem iz tega vrelca tako dolgo, kakor dolgo si mi dovolil. Zahvaljujem se Bogu, da mi je dovolil se te dotakniti, se s tabo ljubiti, te vsepovsod čutiti. Predala sem se ti z dušo in telesom. Praviš, da to še ni vse, da je lahko še več. Zame je bilo popolno in česa več si res ne morem želeti. Predala sem se ti cela, vzel si me. Bila sva moški in ženska…. Seks s tabo je eno samo čutenje. Je nežen, doživet, trenutek raztegnjen v neskončnost. Vse okoli naju je nehalo obstajati, samo midva, ti in jaz. In te tvoje oči, kako rada sem zrla v njih. Sprašujem se kdo si, da sem si te pustila tako globoko v svojo notranjost, tako hitro, brez sodelovanja razuma. Našla sva se in se začutila kot dva človeka, kot moški in ženska. Vodila me je meni neznana energija. Včasih so se mi misli nehote poigrale, videla sem naju z otrokom. Razmišljala sem, le kaj to pomeni, saj sem jaz svoje materinsko poslanstvo že opravila. Zdaj vem. Otrok je nekaj lepega, čistega, sad ljubezni in glih taka je moja ljubezen do tebe. Iskrena. Ne bi je mogla zatajiti, pred nikomer. Tisto srečanje na pošti je bilo prelepo. Nisem te videla. Prišel si z moje hrbtne strani. Le čutila sem toploto po celem telesu. In ko sem te opazila, me je do tebe vodil prostor s prelepo barvo, bil je kakor travnik z neštetimi rožicami, kar poneslo me je do tebe. Ostale ljudi sem dojemalo tako nežive. Kod da sva v nekem drugem svetu. Bila sem nekdo, ki ga ne poznam, vendar sem si ugajala. Bivala sem v pravljici, kjer sem bila pogumna, kjer sem si upala biti drzna, kjer sem bila tisto kar še nikoli nisem bila, bila sem svobodna, čutila in lebdela sem. Pučutila sem se tako lahko, kot v breztežnostnem prostoru, kakor če bi plavala v vesolju. To je dom, tu se počutim tako domače, prijetno… Kar slišim pozdrav »dobrodošla doma«. Nekako si se ohladil, stopil korak stran. Praviš, da hočem s tvojo ljubeznijo le zapolniti svoje luknje. Prav imaš. Kaj pa ti? A jih nimaš? Seveda jih imaš, drugače se ne bi srečala. Čeprav deluješ nezlomljivo, vem da si zelo ranljiv. Podarjam ti ljubezen, vendar več kot si je pripravljen sprejeti, več ti je ne morem dati. Zdaj vem, tudi jaz sem bitje ljubezni, ljubezen je v meni, v tebi, ljubezen je vsepovsod, le odpreti se ji moramo in potem se dogajajo čudeži. Sprašujem se, kako to, da tega občutka do sedaj nisem poznala, verjetno si ga nisem upala dovoliti, ali pa si res moral priti ti, da okusim to drugačnost. Še vedno se peljem. V prsih čutim hudo bolečino, zajame me krčevit jok. Ustavim avto. Jokam, kot majhen otrok, kot če bi izgubila kako svojo last. Dopovedujem si, saj ničesar nisem imela v lasti in potem ničesar ne morem izgubiti. Vendar stiska je prehuda. Čutim praznino. Pa vendar, našla sem ljubezen, po kateri sem tako dolgo hrepenela in vem, da si jo želi večina ljudi, pa le malokdo jo okusi. Pa tudi nimam je, ker je ne morem prijeti, je udomačiti v svojem domu in v svojem srcu, tkati iz nje življenje, družino, srečo. Tolažbo mi daje ta misel: »Tam kjer je ljubezen ni trajne ločitve, to pravi zakon privlačnosti«. Torej, če sva si namenjena se bova našla. Prelepo pravljico, ki sem jo s tabo doživljala pošiljam v večnost, naj se še tako prijetno dotakne koga drugega. Končno sem prispela, doma sem. Čas je, da se prepustim vesoljni energiji, naj me vodi tja kamor mi je namenjeno. Komentarji (1) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog