Med milijon - mnogoterimi izrazi, s katerimi se je ta svet
in mi ljudje v njem srečali, obstaja en prav poseben izraz,
ki nas nikakor ni zaobšel in utrudil.

Največji ljudje zemlje - imenovani odrešitelji človeških tegob,
mojstri, slikarji, glasbeniki... Vse od Jezusa, Bude, Osha, Picassa so vrhunec
svojega stanja, v simboliki, razcveteli, zaključili in pospravili v ta preprosti izraz.

To je izraz; " Srce otroka."

Tudi mi sami velikokrat uporabljamo ta preprosti izraz, všeč nam je, razoroži nas.

Opazimo lahko kako družba in tudi vzgojiteljski sistem bolj zna dušiti kot pa razvijati
to srce otroka, in to že otrokom. Že v najmlajših letih ga dušijo z raznoraznimi zmaji,
gusarji, gozdnimi možmi... itd.

Tudi mi, veliki ljudje, si to srce otroka dušimo z vsemogočimi junaki,
romantičnimi tragedijami in še nešteto stvari bi se našlo.

Čas nam že kar nekaj časa kaže to.

" Spomiti se je treba, da je Srce otroka nekultivirana stvar, rodili smo se s tem blagoslovom.
Ne kultivira jo nobeno poznanstvo z Desetimi božjimi zapovedmi, desetimi koraki do popolne ljubezni
in ne nastane iz kultiviranja našega znanja o zakonu vzroka in posledic.

Srce otroka je le vonjava, ki je posledica stika z našo največjo preprostostjo
in ta preprostost je istočasno tudi naša največja fundamentalnost.

Govorim o naš najglobji preprostosti kar jih je,
ta preprostost in fundamentalnost začne življenje vsakemu novorojenčku. Ko se ta preprosta
fundamentalnost konča, potem največji milionar ali najboljši papež, kar jih je svet videl, ostane brez moči, tudi mi.

Srce otroka je srce otroka zato, ker je še popolno povezano s to notranjo preprostostjo.
Zaradi tega stika, je otrok lahko mehka eterna jasnovidnost, ki se ne zaveda sama sebe.
Nima še nobenega osebnega značaja.

Srce otroka je preprosti otoček, vedno pričujoči znotraj nas. Na ta otoček se pride z našo najglobjo preprostostjo in na njemu se lahko živi le s to našo največjo notranjo preprostostjo. Potem pot postane cilj, preprostost do preprostosti.

Potrebno je imeti pogum, da si upaš stopiti na ta otoček, da si ga upaš živeti, da si upaš to notranjo pot preprostosti. Ponavadi moraš dobiti notranjo državljansko vojno, da prispeš nanj.

Ta vojna je vojna z našimi ambicijami, tako duhovnimi kot materjalnimi, tako ljubezenskimi kot sovražnimi.
In duhovne ambicije so lahko še bolj kompleksne kot materjalne. In ta vojna se dobi z zavedanjem te notranje fundamentalne preprostosti.

Srce otroka je sinonim za to fundamentalno.

Nekateri mojstri predlagajo, naj si kupimo flaško v katero si bomo natočili mleko in jo cuzali, nekaj znotraj nas bo izpolnjeno, bo čutilo to preprostost.

Učimo se lahko tudi v prisotnosti otrok, tako, da sprejmemo njihovo tišino. Ne potrebujemo postati njihovi prijatelji, bolj esencialno je to, da opazimo njihovo tišino, ki je prijateljstvo z celim vesoljem in zvezdami. In naj nas ta eter razoroži in začne hraniti.

Naše srce otroka potrebuje našo pozornost,
Vse naše notranje drže, ki držijo znotraj nas naše upe in obupe v ravnovesju pridejo pod velik vprašaj. Na začetku nam vse izginja, tudi mi, vendar kasneje se začne otkrivati svet brez Boga in brez Hudiča, preprosto samo svet.

Kasneje ne živiš več skozi svojih pet glavnih čutil, ampak živiš skozi srce otroka. To je preprostost, ki ne more soditi.

To je tvoj naslov, Budin vrt - v katerem ne raste cvetje z trnji.