|  Ženske se obnašajo kot se obnašajo. Za nekatere super. Za druge neugodno, problematično.
Svet je tak kot je. Za nekatere super. Za druge neugoden. Problematičen. Grozljiv.
A bi bil svet drugačen, boljši(?), slabši(?), če bi se ženske obnašale kot boginje?
Preverite odgovor v tem članku, ki ga lahko pogledate tudi v VIDEO obliki.
Kaj pomeni biti boginja?
Dajmo najprej razčistiti naslov o ženskah kot boginjah, da ne bodo religiozni fanatiki skakali v zrak od ogorčenja.
Ne govorim o boginjah v religioznem smislu. Vse je torej OK in ne gre za bogoskrunstvo.
Besedo boginja uporabljam v takem smislu kot je mišljen recimo stavek: Marilyn Monroe je bila za mnoge moške »boginja« ali pa »boginja seksapila« ali kaj podobnega.
Kako izgleda odnos moški-ženska?
Če so religiozni fanatiki sedaj pomirjeni, si poglejmo najprej odnos moški-ženska z določenega zornega kota, da bomo razumeli, kaj naj z ženskami kot boginjami.
Odnos moški-ženska je v krizi. Da to vidiš, ni treba biti posebno pameten. Posledica so ločitve, razpadi družin in vse negativne posledice, ki iz tega izhajajo.
Razlogov je najbrž cel kup. Tukaj si bomo pogledali to problematiko z zornega kota, ki je najbrž za marsikoga nov.
Kdo je odgovoren za tako stanje?
Najprej kontroverzna izjava oziroma trditev: »Za slab odnos moški-ženska so odgovorne ženske!«
Seveda bodo ženske skočile v zrak. »Bric, kako si drzneš valiti krivdo na nas?! Krivi so vendar moški, ki so taki kot so.« In tako naprej v istem ali podobnem stilu.
Zakaj je temu tako?
Sedaj pa razlaga, zakaj je temu tako (= da so krive ženske) in kaj je možno narediti.
Se splača prisostvovati tej razlagi do konca, spoštovane dame in spoštovani gospodje. Če seveda želite izboljšati odnos moški-ženska.
Mi moški smo…
Eden od razlogov, da je odnos moški-ženska slab je v tem, da smo mi, moški rod, v bistvu pustili ženske na cedilu.
Mi moški bi morali biti trdni in močni in mogočni. Pazite! Ne govorim trdni in močni in mogočni v seksualnem smislu, čeprav je tudi to potrebno in koristno in marsikdaj in marsikje od marsikoga celo zahtevano.
Ne govorim torej v seksualnem smislu, ampak v življenjskem smislu.
Mi moški pa nismo trdni in močni, ker smo začeli pozabljati, da imamo hrbtenico in jajca.
S problemi življenja se ne znamo več primerno soočati. Na primer s tem, da nismo tako uspešni kot smo si zamislili. S tem, da nimamo tako dobre plače kot bi želeli. S tem, da našega otroka vzgaja nek drugi moški, ki je sedaj z našo bivšo ženo. S tem, da nam doma razpada odnos s partnerko, ki smo jo še nedavno tega ljubili in si jo želeli.
In tudi s tem, da zaradi vseh življenjskih problemov tudi pri organih v seksualnem življenju nismo več trdni in močni in mogočni. Posledice so jasne. Seks s partnerko je slab ali ga sploh ni.
In tako pride do zatekanje k alkoholu, mamilom, delu, seksu (seveda ne doma!) in še kaj.
Ali pa moške prevzame malodušje in celo apatičnost.
Zakaj smo mi moški taki?
Kako lahko moški, ki je bil naravno postavljen, da bo močan in trden in mogočen, tako nizko pade?
Kontroverzni odgovor je: Ker mu njegova ženska to pusti oziroma dopusti!
Ženska mu v svoji ljubezni in s svojo neskončno močjo pogleda skozi prste. In si nadene na hrbet poleg otrok, ki jih ima, še njega kot sicer odraslega otroka.
In hodi v službo in nakupuje in pere in kuha in lika in po potrebi celo tudi seksa z njim, čeprav je bolj revež na vseh področjih.
Taka ženska začne tudi tolerirati pomanjkanje higiene svojega moškega, njegovo navezanost na alkohol ali utapljanje v njem, odsotnost z doma zaradi neprestanega dela, pomanjkanje življenjske energije, sposobnost reševanja problemov in še marsikaj.
Lahko bi bilo tudi drugače!!!
Kako bi bilo drugače, če bi se ženske obnašala kot boginje? In če bi zahtevale, da se moški dvignejo na njihov nivo?!
To gre lahko recimo takole.
»Poslušaj, Janez, če želiš seksati z mano, se boš moral nehati smiliti sam sebi. Moral se boš redno umivati. Prenehal se boš opijati. Več časa boš preživel z družino. Pomagal mi boš pri domačih opravilih. Ne boš več delal za firmo ob vikendih in bomo kam šli skupaj.« In še marsikaj.
Kdaj to deluje?
Seveda bo to delovalo samo, če se bo ženska dejansko počutila kot boginja. S pravo udarno mogočno energijo boginje. Dokler se ženska počuti in obnaša kot kuharica, služkinja in čistilka, se to ne bo zgodilo.
So tudi drugačni moški…
Imamo tudi določeno število moških, ki vsaj navzven niso taki reveži kot so moški kljukci, ki jih lahko prepoznamo iz aviona. To so tisti s prenapihnjenim egom in s hrbtenico, ki jim leze v vse predele telesa.
Taki moški tudi niso tako koristni za svet kot si sami mislijo.
Prava boginja takega moškega spregleda in mu da buciko z besedami: »Tukaj imaš, da boš sploh lahko vstopil pred moje preddverje. Da boš pa lahko vstopil, se boš moral primerno izkazati in si primerno zmanjšati napihnjeni ego.«
Če tak moški vpraša: »Zakaj si mi pa dala buciko?«, mu itak ni pomoči, ker se je že avtomatsko uvrstil med kljukce.
Kje leži rešitev za problematične odnose moški-ženska?
Rešitev problema v odnosu moški-ženska torej leži v ženskah. V energiji boginje, ki jo nosijo v sebi, ampak so jo nekako pozabile ali dale na stran.
Zamislite si svet, kjer se vse ženske dvignejo na nivo energije boginje in enostavno zahtevajo od moških, da jim sledijo na ta nivo, ker ne bodo več tolerirale nivo plazilcev, mehkužcev, kljukcev, kekcev, gumpcev in lolekov.
Tak svet je sicer znanstvena fantastika, bi bil pa res fantastičen za življenje.
Spoštovane dame, zahtevajte od nas, moških, da se dvignemo iz samopomilovanja in se postavimo v vlogo, ki nam je bila naravno dana ob svojih boginjah.
Svet bo posledično lepši, ker bo v njem dosti več pristnih nasmeškov. V takem svetu pa je lepše živeti.
Do naslednjič vse super
Robert Bric
Poglejte še soroden članek: Na kaj vse vplivajo ženski čevlji z visoko peto
|
NE ZAMUDITE
Kakšen bi bil svet, če bi se ženske obnašale kot boginje
Prispeval/a: en_bk dne ponedeljek, 19. oktober 2015 @ 14:23 CEST
Dej enkrat poglej prste na roki, ko pokažeš na nekoga, ki ga kriviš...za
karkol...v tem primeru za svoje jade in mizerije.
Kva vidš?
En prst je usmerjen v unga, ki ga kriviš, en je usmerjen navzgor /v
Boga/, kva pa ostali trije?
Kažejo nate.
Dokler boš druzga krivil za svojo mizerijo, tolk cajta boš predajal
odgovornost za svoje počutje, za svoje življenje v roke tega druzga.
On bo tist, ki ti bo določal, a se mej fino al slabo, a si v redu al nisi, a si
vreden al nisi, a boš živel al životaril.
Tvoja filozofija je filozofija žrtve, filozofija luzerja, filozofija
brezhrbteničarja, ki ni sposoben sprejet odgovornost za svoje življenje,
ki zmerej rab enga, da s prstom kaže nanj in zvrača krivdo nanj za
svojo nesposobnost in izraža prezir do podobnih brezhrbteničarjev, ker
se ne zna in ne zmore sprijazniti s svojo sliko, ki mu ga le-ti kažejo.
Evo, kot protiutež /da ne boš zajamral, da kritiziram brez svojga
pogleda/ še moj pogled na odnos in odgovornosti v njem. Sicer je star
že ohoho let, ampak še zmerej aktualen:
Z roko v roki
Jaz sem samo en bk, ki z razmišljanjem ni nikakor na vi, sploh pa ne na
ti /skorajda bi si upal posumiti, ali sem mogoče prepričan celo, da je za
neskromen razvoj te moje nesposobnosti kriv omamen vonj bele
ivanjščice, ki se bohoti na gladkem cvetličnem vzorcu nečesa, kar je bila
nekoč baje siva razbrazdana gmota pod lobanjskim svodom/, zato si niti
ne drznem poskusiti razmišljati o iskanju univerzalnega recepta za
uspešnost nekaj tako vsakdanjega, čudovitega, skrivnostnega,
raznolikega, lepega in srce parajočega od bolečine, veličastnega,
nizkotnega, božjega in podlega, kot je lahko partnerski odnos. Iskanju
enovitega odgovora na vprašanje o smislu življenja bi šlo kaj lahko ob
bok.A če bi si dovolil prepustiti se iluziji, da nekoč morda razmišljanje ne
bo bolelo, bi danes poskusil razmišljati približno takole, v nekem drugem
trenutku morda drugače.
Lahko si predstavljam, koliko dejavnikov bi moral upoštevati, če bi
nekoč rezimiral svojo pot, ki se ji reče življenje, v kratko ugotovitev, da
je bilo lepo, ali da ni bilo, da je bilo še kar, ali kaj drugega. V partnerski
odnos pa sta vpleteni življenjij dveh bitij z vso enkratnostjo in
raznolikostjo socialnih, psiholoških, telesnih, duhovnih in ostalih
momentov posameznika, ki se poleg tega še neprestano spreminjajo.
Izpeljati iz te kopice spremenljivk in neznank enovito in splošno veljavno
formulo za uspešno partnersko zvezo je najbrž nemogoče. A zvez je
veliko in dokaj njih tudi uspešnih, torej je vredno poskusiti vsaj, a ne.
Ne gre. Evo, ni recepta, razen hudega glavobola po polurnem silnem
iskanju vsaj temeljnih sestavin. Bom poskusil najti recept vsaj zase
/hehe, ob predpostavki, da domnevam, da svojo ženo in njene želje,
pričakovanja, hrepenenja, misli, strahove, njeno preteklost, njeno srce,
njeno dušo…in tako dalje…poznam že več kot šestindvajset let. Sebe pa
še bistveno dalj. Kaj res?/ Enostavno.
.
.
Ma ni tako silno enostavno sploh.
/Če sem iskren, sem za teh par vrstic spodaj porabil približno…eee…hja,
kar dobrih trideset let. Dolgo ali kratko? Če je kratko, si čestitam, če je
dolgo, si oproščam, saj sem samo en bk, pa še z razmišljanjem nisem
na vi, sploh pa ne na ti/.
Recept je pa sledeč:
nikoli dovolj ljubezni,
v zvezi sva dva…jaz in moja žena,
ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me osrečuje in tako ravnati z njo,
ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me onesrečuje in tako nikoli
ravnati z njo,
odgovornost,
komunikacija.
Vse sestavine dobro premešaš, prepleteš, pregneteš in jih z veliko žlico
zajemaš štiriindvajset ur na dan, vsak dan. Kako preprosto…se sliši. Da
pogledam malce v drobovje sestavin.
Nikoli dovolj ljubezni
Kaj je ljubezen? Je to kemija, ko te zadane kot strela z jasnega, ko ne
moreš spati, ko gledaš svet skozi rožnata očala, ko si eno z njo, ko
pamet odpove, ko hrepeniš po njej petindvajset ur na dan? Je ljubezen,
ko pomisliš, da bi bil lahko sam, a si raje z njo? Je ljubezen, ko občutiš
njeno zgubano, s starostnimi pegami posuto kožo dlani na svojem licu
kot dotik svile? Je ljubezen, ko te njena bolečina boli, njen smeh
osrečuje? Je ljubezen, ko pogled boža, ko molk poje? Je ljubezen, da
sem raje z njo kot s kom drugim? Je…vse to… in še tisoč drugih stvari…v
različnih pojavnih oblikah v različnem času, bolj ali manj inzenzivna,
vedno potrebna nege in nikoli, nikoli samoumevna.
V zvezi sva dva…jaz in moja žena
Nisva eno. Jaz sem jaz, ona je ona, med nama so pa niti, ki naju
povezujejo. To je najina zveza. Je to samoumevno? Naj bi bilo, a se
spomnim tiste enosti v fazi goreče zaljubljenosti, pa silnih poskusov, da
bi jo spremenil, oblikoval po svojih pričakovanjih /ko sem začel
odkrivati, da vseh njenih lastnosti pa le ne ljubim/, pa poudarkov na
moja /kot da je moja lastnina, ne partner/. Sprejeti partnerja takega kot
je, je tako zelo enostavno reči, pa toliko težje storiti. In sebe, sebe še
težje. Sprejeti sebe takega kot si, ne pomeni, da si rečeš “jebiga, tak
sem”, ampak, da odvržeš maske, tančice ki te prekrivajo, neguješ, kar
je dobrega v tebi in odpravljaš, kar ni.
Ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me osrečuje in tako ravnati z
njo,
ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me onesrečuje in nikoli tako
ravnati z njo.
Tu ni kaj dosti za filozofirat. Že Gandhi je rekel, da delaj drugim, kar bi
rad, da drugi delajo tebi. Želim, da mi žena izkazuje ljubezen, mi
pokaže, da sem dragocen, enkraten, popoln, lep…pa tko a ne da ja.
Želim, da je iskrena, zvesta, da me razume, spoštuje, hrepeni po meni,
je nežna, čuteča…pa tko a ne da ja. Torej? Vsaj to, kar pričakujem od
nje, ji moram nuditi in ji nikakor povzročati bolečin, ki si jih sam ne
želim.
Odgovornost
Za svoje življenje sem odgovoren sam. U, tole je tako široko področje.
Najprej je potrebno počistiti pred svojim pragom je rek, ki drži še kako.
Ko pa tako paše, da so vsega krivi drugi, sploh pa partner a ne. In se je
tako težko zazreti sam vase, pa spremeniti sebe, počistiti s svojo
preteklostjo, z ranami in praskami iz svojega otroštva, ki so v večini vir
mojega delovanja, pa naj bo, kakršno že je. Koliko lažje si je reči, če bi
se partner spremenil, potem bi bilo vse super ali vsaj znosno in
namesto, da bi se lotil reševanja problemov pri sebi, spreminjanja sebe,
poskušam spreminjati njega, ali pa bežim od problemov kamorkoli…v
delo, v molk, v prepir, v varanje, v otopelost, v novo zvezo, v
depresijo…v samomor ali umor celo. Ma, tudi ločitev si je potrebno
zaslužiti, sicer je to spet samo beg. Moja odgovornost je tudi, da odidem
iz zveze, če ni več ljubezni, če sem poskusil vse, da bi jo obudil. Če so
otroci v zvezi, je odgovornost še toliko večja. Ne se slepit, da otroci ne
občutijo hladu in nesoglasij. So kot občutljiva seizmografska igla, ki
začuti potres mnogo prej kot mi. Ker so le otroci, si nažalost večinoma
pripisujejo krivdo za težave in jim naše vztrajanje v zvezi, kjer vlada
hlad, prepir, pretep, vpitje, alkoholna omama, psihični teror…povzroča
mnogo večjo škodo, kot pa razveza.
Komunikacija
Brez komunikacije ni zveze…slej ko prej umre. No to je malce lažja
sestavina zveze, ker se jo je dokaj enostavno možno naučiti. In kakšna
naj bi bila? Kot prvo, prepir ni pogovor, v prepiru izgubita oba. Prednosti
pravilne komunikacije se pokažejo predvsem, ko sem v stiski in ko
nisem. Ženi povem svoje občutke, brez očitkov. Ker ona komunikacijo
kar dobro obvlada, me posluša do konca, ne da bi se že med mojim
govorjenjem pripravila na napad ali obrambo, se vživi v moje občutke,
kolikor pač zmore in si prizna, da so to pač moji občutki, do katerih
imam pravico. Potem je ona na vrsti, če je potrebno. Pomembno je, da
si poveva čimprej, če pride do konflikta, da se ta s pometanjem pod
preprogo, ali z molkom, ali z begom, ne razbohoti in ne pridobi na teži.
Partnerska zveza naj bi ne bila boj, marveč skupna pot. Z roko v roki.
Tako. Zelo na kratko bi bilo to to. Če bi znal razmišljati seveda.
en bk
Kakšen bi bil svet, če bi se ženske obnašale kot boginje
Prispeval/a: Nan dne ponedeljek, 19. oktober 2015 @ 22:42 CEST
Odličen komentar.
Kakšen bi bil svet, če bi se ženske obnašale kot boginje
Prispeval/a: aries_1 dne četrtek, 22. oktober 2015 @ 17:39 CEST
...odličen članek,
...ker dvigne žesko in njeno sposobonost, spoštovanje,
...ter ljubezen do Nje,
...'v nebo' ! :)
...lep dan