NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

četrtek 01-dec
  • Cofestival

  • nedelja 04-dec
  • Bolšji sejem starin

  • sreda 07-dec
  • Plečnikova Lectarija

  • četrtek 08-dec
  • Predstavitev knjige Biblija ljubezni 1.

  • sobota 10-dec
  • Praznično dogajanje v Ljubljani

  • sreda 14-dec
  • Božični koncerti festivala Ljubljana

  • nedelja 18-dec
  • Božični koncerti festivala Ljubljana

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Kdo sedi na Petrovem stolu?   
    ponedeljek, 1. december 2008 @ 10:00 CET
    Uporabnik: Sonce

    Kdo sedi na Petrovem stolu?

    Samo za bistre glave in dobre analitike

    Že sam naslov pove, komu je namenjena ta knjiga. Samo tistim, ki se neprestano trudijo opazovati, primerjati in analizirati in nato na podlagi jasno dokazanih dejstev priti do zaključkov. Knjiga navaja dejstva in bralcu pušča proste roke, da si ustvari lastno mnenje.

    Knjiga, ki ima tri dele (v slovenščino sta prevedena prvi in drugi del), je nastala na podlagi radijskih oddaj z istim naslovom, ki so jih predvajali v Nemčiji. Citiramo nekaj odlomkov iz prvega in drugega dela.

    Ali so izjave Mojzesovih knjig verodostojne?
    Njihov tekst so napisali duhovniki
    šele v 6. stol. pr. Kr.

    V Bibliji, ki je po katoliški predstavi vendar obvezujoča in sveta, piše, da naj ne bi bilo duhovnikov in „očeta“ – torej tudi „svetega očeta“ ne. Katoliška cerkev pa ima duhovnike in ima nekoga, ki ga imenuje „sveti oče“. Tu bi lahko kdo argumentiral (ker sta Stara in Nova zaveza domnevno sveti in dani od Boga). „Duhovniki so vendar obstajali že v stari zavezi, v času Mojzesa.“ V Mojzesovi knjigi dejansko piše, da naj bi Bog po Mojzesu umestil duhovnike.

    To naj bi se zgodilo v tistem trenutku, ko je bil Mojzes na gori Sinaj in je prejel od Boga Deset zapovedi. Je res bilo tako? Je to verodostojno? Kdor študira teologijo, ve, da današnji znanstveniki izhajajo iz tega, da je bila ta Mojzesova knjiga napisana šele mnogo kasneje, in sicer v 6. stoletju pr. Kr. Ko je bila dežela Izrael v ruševinah in izraeliti v ujetništvu v Babilonu, so duhovniki sedli skupaj in na novo napisali Biblijo, dotedanjo zgodovino.

    Danes je splošno znano, da je eden od tekstov, iz katerega izvira Stara zaveza, tako imenovani „duhovniški spis“. Ta spis vsebuje vse tisto, kar še danes beremo v Stari zavezi. Tam je prvikrat rečeno, da ima Mojzes od Boga dana navodila za duhovništvo. Do takrat to ni bilo poznano. Torej tudi znanstveniki potrjujejo, da ni vse verodostojno, kakor beremo v Stari zavezi.

    Da „Mojzesova knjiga“ ne more biti od Mojzesa, lahko vidimo že iz preprostega dejstva, da na koncu 5. Mojzesove knjige, v Devteronomiju, 34, piše: „Mojzes pa je imel, ko je umrl, sto dvajset let.(5 Mojzes 34,7) Tega torej ni mogel sam napisati.

    Bilo bi zanimivo raziskati, kateri vidiki starozaveznega duhovniškega tingeltangla, ki naj bi ga postavil Bog, se ponovno pojavljajo v zvezi s Petrovim stolom. Pokažimo torej paralele. Kaj je bilo takrat predpisano in določeno za umestitev duhovnikov, za njihova oblačila in za njihove žrtvene darove. In kako se ravna danes v katoliški cerkvi? Tudi kratek pogled na poganske kulte, na katerih je vse osnovano, bi lahko  pomagal pojasniti stanje stvari.

    Sveta oblačila“ za duhovnike,
    naročilo Boga? Ali demonska
    infiltracija, da bi duhovnikom zagotovili
    privilegije in poseben položaj med ljudstvom?
    Eklatantna protislovja Jezusovim izjavam

    Kaj je bilo dozdevno nujno potrebno za oblačila duhovnikov, lahko preberemo v Eksodusu 28. Tam piše: „Narêdi bratu Aronu sveta oblačila za čast in v okras! Govôri z vsemi, ki se razumejo na umetnost, ki sem jih napolnil z umetelnim duhom, da napravijo Aronu oblačila, da bo posvečen in mi bo služil kot duhovnik!. (2 Mojzes 28, 2-3) Tu se vprašamo, ali se da prek oblačil postati svet? In če je le eden sveti, to je Bog, naš Oče, ki je v nebesih – kaj potem pomenijo „sveta oblačila“?

    Razlaga bi lahko bila: Pod zunanjim „okrasjem“, pod čudovitimi oblekami se da skriti kot za masko, kaj tisti, ki to masko nosi, v resnici misli. In v zvezi s tem so preroki marsikaj rekli, npr. Ozej: „Kakor zaseda razbojnikov je družba duhovnikov“ (Oz 6, 9) Iz tega lahko sklepamo, da je za demonstrativno svečanostjo, za oblekami in tingeltanglom pogosto le golo nasilje. Drugi vidik bi lahko bil: mogoče so oblačila preprosto izraz tega, da ima človek, ki takšna oblačila nosi, poseben položaj. Povzdignjen je nad množico in očitno oznanja, da je samo on posrednik med Bogom in človekom.

    Že od nekdaj so se pismouki drugače oblačili kot ljudstvo in tudi drugače kot preroki, ki jih je poslal Bog. Kdor si predoči, da naj bi Bog rekel po Mojzesu, kako naj se oblači duhovnik, bi moral pravzaprav dvomiti v Jezusa, Kristusa. Kajti ta „bog“ govori drugače kot Jezus, ki je bil proti razkazovanju zunanje podobe duhovniške kaste. Moramo se torej vprašati, ali je tisti, ki je to govoril pri Mojzesu, resnično Bog  ali pa gre tu za demonski dogovor glede prednosti in privilegijev takratne duhovniške kaste? Ali pa je bil Jezus, Kristus, napačni prerok? On je namreč govoril drugače kot tako imenovani „bog“ v Stari zavezi.

    Ko človek to bere, se zamisli, zakaj pravzaprav morajo biti Aron in duhovniki tako oblečeni, kot je opisano. Mojzes sam, veliki prerok, pa kakor ti in jaz? Že v Mojzesovi knjigi vidimo protislovje med duhovniki in prerokom! Drugič: berimo v Novi zavezi, kaj je Kristus, takrat Jezus iz Nazareta, rekel duhovnikom. Uporabil je jasne besede:„Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker dajete desetino od mete, kopra in kumine, opustili pa ste, kar je v postavi pomembnejše: pravičnost, usmiljenje in zvestobo. To bi bilo treba storiti in ónega ne opustiti. Slepi vodniki! Precejate komarja, kamelo pa požirate. (Mt 23, 23-24)

    Ali: „Podobni ste pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in nepostavnosti. (Mt 23, 27-28)

    Tako torej govori Jezus, Kristus, Božji Sin. In Bog, Njegov Oče naj bi v Mojzesovi knjigi rekel, da je treba farizejem in pismoukom nameniti „sveta oblačila“? Tu vendar nekaj ne more biti v redu!

    Bog, naš Oče je v aprilu leta 2005 po Gabriele izgovoril jasne besede: „Jezus, ki je bil po mesu sin tesarja, se je oblačil kot ljudstvo. Tudi preroki, ki sem jih poslal k ljudem, so bili oblečeni kot ljudstvo. Nobeno nebeško bitje, ki je postalo človek, da bi kot človek oznanjalo Moje sporočilo, se ni oblačilo v škrlat, zlato in svilo. “*

    Kriminalni prekršek, totalitarizem, fašizem

    religiozne vrste – zakaj se človeštvo tako
    dolgo pusti vleči za nos?


    Kako se da pojasniti fenomen, da se je človeštvo pustilo tako dolgo vleči za nos tej kriminalni in skrajno nevarni neumnosti? Ko to malo raziščemo, ugotovimo, da so vedno obstajali ljudje, ki so opozarjali na nepravilnosti na področju katoliške cerkve. Helvecij, francoski filozof iz 18. stoletja, je npr. rekel: „Če človek bere legende njihovih svetnikov, najde na tisoče imen zločincev, ki so jih razglasili za svetnike.“ Obstaja še veliko drugih citatov, ki govorijo podobno. V knjigah Karla Heinza Deschnerja npr. je ta kultna religija jasno okvalificirana za zločinsko. Kako je torej možno, da ljudje še vedno in vedno znova nasedajo tej zločinski kultni religiji?

    Bistven vzrok za to je, da ljudje na splošno veliko premalo vedo o tem, koga vse je ta organizacija, imenovana „katoliška cerkev“, razglasila za svetnika. Ljudje ne vedo, koliko zločincev se nahaja med njimi. Ljudje nadalje ne vedo, kakšno praznoverje tiči za tako imenovanim čaščenjem svetnikov. Posebno presenetljivo je seveda, da v 21. stoletju, ko se vse gradi na naravoslovju, to praznoverje ponovno prihaja na dan, pa nihče ne reče: „To je vendar absurdno“, ko zdajšnji papež, ki velja za posebno izobraženega moža, čaka na prve čudeže, ki jih bo zdaj naredil njegov predhodnik, da bi ga lahko kolikor se da hitro razglasili za blaženega in za svetnika.

    Pravzaprav bi moralo to obnašanje Petrovega stola cel svet spraviti v smeh. Če ne bi bilo tako žalostno, bi se res lahko smejali. Žalostno je zaradi tega, ker cerkev na ta način ponovno grobo izdaja Jezusa iz Nazareta, a se verbalno vendarle sklicuje Nanj.

    Bistvo pa je: s pomočjo čaščenja svetnikov cerkev ljudi ponovno vodi proč od Boga. Namesto da bi jim svetovala, naj se obrnejo neposredno na Kristusa in na ljubečega Očeta, vsemogočnega Boga, jih pripravi do tega, da milo prosijo za pomoč svetnika. Na ta način svoje energije ne predajo Bogu, ampak svoje prošnje, svojo predanost darujejo vprašljivemu svetniku, ki je bil morda celo zločinec.

    Bog je oblast in moč v vsej neskončnosti. Njega lahko najdemo in naj bi Ga našli v sebi, kajti On je Duh, moč in substanca v globini naše duše. Naša notranjost, večno bitje, je eno z Njim.

    Če bi Jezus, naš Odrešitelj, knez miru, zagovarjal svetnike, potem nas Jezus, Kristus, ne bi učil Očenaša. Prav Očenaš je neposredni stik z Bogom, našim Očetom: „Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno je Tvoje ime, in godi se Tvoja volja“ je čaščenje Očeta. Tako nas je učil Jezus. In kdor se tega ne drži, je proti Jezusu, Kristusu, velikemu učitelju svobode, ki nam je prinesel ljubezen večnega Očeta in nam jo tudi približal v Očenašu.

    Vsak dober analitik bi to lahko tudi sam opazoval in iz tega potegnil zaključke. Lahko si predstavljamo, da tudi lastniki Petrovega stola zelo dobro vedo za te soodvisnosti. Vedo, da niti njihovi „svetniki“ niti oni sami ne morejo delati čudežev. Tudi papež Janez Pavel II., zdaj na vrsti za beatifikacijo, ki naj bi baje čudežno ozdravil ljudi, je vedel, da ne more zdraviti. To dokazuje že dejstvo, da sam ni zaupal svoji zdravilni moči, ampak umetnosti zdravnikov, vse do odpiranja sapnika.

    Odlomki so iz knjige:
    Samo za bistre glave in dobre analitike
    Kdo sedi na Petrovem stolu? 1. In 2. del
    Knjigi je izdalo Univerzalno življenje.
    Vezava: mehka
    Vsaka knjiga ima 216 strani (format 17 cm x 12 cm)
    Cena: 6 € (+ poštni stroški)
    Knjigi lahko naročite na naslovu:

    Univerzalno življenje, Celovška cesta 87, 1000 Ljubljana
    Dežurna informacijska pisarna vsak torek od 10.00 do 12.00 ure
    Tel./fax 01/568 41 48 – informacije vsak ponedeljek od 18.00 do 19.00 ure
    in vsak torek od 10.00 do 12.00 ure

    Internet: www.univerzalno-zivljenje.si
    Email: info@univerzalno-zivljenje.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.univerzalno-zivljen...
  • info@univerzalno-zivlje...
  • Več od avtorja Sonce
  • Več s področja * Ekskluzivno in intervjuji

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran



  • Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2022 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,83 seconds