NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

četrtek 29-sep
  • Festival Stare trte

  • petek 30-sep
  • Jesenski meditativni umik z Gyalton Rinpochejem
  • Kreativni studio za otroke in starše / konS + Nagib

  • nedelja 02-okt
  • Bolšji sejem starin

  • ponedeljek 03-okt
  • Posvet ob Tednu otroka

  • sreda 05-okt
  • Razstava: Vse je v naših rokah

  • četrtek 06-okt
  • Podnebju in okolju prijaznejša hrana: rastlinske alternative mesu

  • nedelja 09-okt
  • Vegan hangouts: Izmenjevalnica oblačil in večer namiznih iger

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Tavčarjev dvorec iz Visoške kronike   
    sreda, 21. september 2022 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Tatjana Malec

    Moj prednik Janez Stibell je bil lastnik dvorca Visoko v Poljanah (Tavčarjev dvorec iz Visoške kronike). Pavle Hafner opisuje Visoko, kot veliko domačijo pod Sv. Volbenkom v Poljanski dolini, ki je spomenik Kalanovih in pisatelja dr. Ivana Tavčarja.

    Domačija, ki ima edinstveno arhitekturo, je doživljala od leta 1650 pestro zgodovino vzpona in propada Kalanovih visoških gospodarjev ter od leta 1893, ko je prešla v last dr. Ivana Tavčarja, vzpon in konec družine pisatelja romantika ter njegovih naslednikov. Nihče pa ni raziskoval kdo je bil in od kje je prišel prvotni lastnik Janez Stibell, pred Kalanovimi.

    Hafner navaja: Iz urbarjev je ugotovljeno, da je Visoko že od leta 1291 obsegalo troje zemljišč, to je tri hube. Ta zemljišča so bila leta 1560 v lasti treh kmetov in sicer Andreja Stormana in njegovega sina Gregorja ter Tomaža Legata. Po letu 1626 so se lastniki visoškega posestva hitro menjali. Pred letom 1613 je bil lastnik Urban Podreka. Ta ni bil kaj prida gospodar ter je posestvo leta 1613 prodal Andreju Smoletu. Tudi Andrej Smole ni bil dolgo časa gospodar. Leta 1626 je od njega kupil Visoko Janez Stibell.

    Ta mož je po nekaj letih umrl, posestvo pa je podedoval njegov sin Lovrenc, ki je bil poročen z Magdaleno Kallan, sestro Filipa Kallana. Lovrenc Stibell ni imel srečne roke. Razne zadolžitve so ga spravile v težak položaj. Leta 1648 si je izposodil večjo vsoto denarja pri poljanskem župniku. Po preteku dogovorjenega roka Lovrenc ni mogel vrniti dolga. Ta dolg je leta 1650 odplačal Filip Kalan, svak Lovrenca Stibella. Tako je visoško posestvo prišlo v roke Kalanovih. (Vir: inž. Pavle Hafner, Začetek in konec visoških Kalanov). Tu je treba dodati, da je Janez Stibell kupil posestvo z dolgovi vred.

    Zgodba bratov Boltežarja in Janeza Stibell

    Pri raziskovanju je rodoslovec Robert Fonda v okviru svojega obsežnega rodoslovnega projekta 'Ljudje s slovenskega Krasa, Brkinov, Vipavske doline, ... in še veliko več' našel v cerkvenih maticah za Ustje zapis z imenom Balthazarius Stibell, ki velja za najstarejši najdeni zapis vipavske župnije, kot sledi: Die /26. 8bris 1627/: Contractus fuit Matrimonium Commisis Comittetibus nullos detecto impedimento inter Gabriele Balthasarius Stibell filius ex Ustia, et inter Margaretha Sebastiani Goriane ex Shumaria, kar v prevodu pomeni: Istega dne kot zgoraj/ je bila brez odkritih zadržkov sklenjena pogodba o poroki med Gabrijelom Boltežarja Stibella, sinom iz Ustij in Marjete, hčere Boštjana Goriane iz Šmarij.

    Balthazarius, Boltežar Stibell, (* okoli 1577, †___) je imel brata Johanna, Janeza, Janža Stibella (* okoli 1580, † 1642), slednjega omenja Pavle Hafner (Začetek in konec visoških Kalanov, Loški razgledi, 1969, letnik 16, št. 1), omenjen je še z drugimi podatki, ki so zapisani v urbarjih, starih cerkvenih maticah in arhivskih listinah. Iz navedenih podatkov sledi rodovno povezana pričujoča zgodba. Janez Stibell, lastnik dvorca Visoko je bil protestantski pastor.

    Za razumevanje te zgodbe o prihodu obeh bratov, Boltežarja in Janeza v naše kraje, je treba poznati zgodovinsko ozadje. Maksimilijan II. je bil nagnjen k protestantizmu, a je ostal zvest obljubi očetu in je ohranil katolicizem kot državno vero. Na verske spore je gledal kot na teološki prepir, ki se je vnemal tudi med različnimi protestantskimi strujami (kalvinisti in luteranci). Prizadeval si je, da bi družba te razlike presegla. Naročil je izdelavo enotnega cerkvenega reda in ga leta 1571 s svojimi popravki tudi izdal.

    Protestanti so dobili nove pravice in leta 1574 so imeli na Dunaju nekaj časa celo pravico do javne božje službe in porok pastorjev. Tu bi omenila poroko protestantskega reformatorja Davida Pareusa (1548- 1622) z dne 5.1.1574 z Magdaleno Stibell, sestro pastorja Johannesa Stibeliusa (Janeza Stibela) * okoli 1538, Kaiserslautern, † 8.3.1595, Kreuznach, ki samega sebe v svoji pesnitvi Elegija VII. poimenuje Iohani Stibeli, iz priimka lahko utemeljeno domnevamo, da je izpeljanka priimka laškega izvora, (polatinjeno ime Johannes Stibelius). Njegova sestra Magdalena Stibel (* okoli 1556, † 1615) je bila poročena z Davidom Pareusom Wänglerjem (1548-1622), teologom, profesorjem, in verskim reformatorjem, kalvinistom.

    Do poroke je prišlo, ker se je Davidov oče Wangler zanjo dogovoril z Johanesom Stibeliusom. V zakonu sta imela sina Johanna Philippa Pareusa (* 24. 05. 1576 v Hemsbachu, Bergstraße; † 1648 v Hanau). Njun sin Johannes Philippe Pareus je bil latinist, verski reformator, pedagog in rektor na univerzi v Heidelbergu. Imel je sina Daniela,* 1605, Neuhausen (Worms, Palatinate), † 17. Julija 1635, Kaiserslautern, je padel v vojaških spopadih.

    Rod Stibell izhaja iz starodavnega judovskega mesta Ceafarea iz Svete dežele, ki se je v času križarskih vojn preselil v mesto Speyer. Izhaja pa iz družine rimskih prokuratorjev in spremstva, ki je imelo družinski priimek Stibelli – STIBELL.

    Glede na sosledje dogodkov, pisne vire in ustno izročilo o predniku na bavarski kneževini, ki se je prenašalo iz roda v rod, je bil po raziskovanju odkrit Dr. Johann, Janez Stibell (* okoli 1538, † 8.3.1595), kot minister pri grofu Johannu Casimirju na Bavarskem. Zagotovo je pri njem zanimiva v prelomna točka na njegovi življenjski poti, ki predstavlja prehod od katoliškega duhovnika do reformiranega kristjana, t.j. protestanta, ki je pomenila odmik oziroma odcep od rimske smeri. V bistvu gre za reformo, ki predstavlja etično poglobitev in preroditev krščanstva. Ime Johann Stibell je polatinjeno v Johannes Stibelius.

    Oče bratov Boltežarja in Janeza, Jonannes Stibelius je bil leta 1577 reformiran in izključen kot univerzitetni predavatelj, ki je od .25. maja 1575 je poučeval na Univerzi v Würzburgu, ustanovljeni 11. maja 1575 (Wiederbegründung der Universität Würzburg), vendar Johannes Stibelius, st. se ni mogel podrediti zahtevi papeža, da vsi profesorji in doktorski kandidati prisežejo Tridentinsko veroizpoved. Okoli leta 1577 se je Johannes Stibelius kot reformirani protestant izključil iz RKC in se poročil z Lydio. Najprej se jima je rodil sin Balthazarius Stibell, okoli 1577, nakar še drugorojeni Johann, Janez Stibell, okoli 1580. V Wittenbergu, univerzitetnem mestu, ki je tesno povezano z Martinom Luthrom, voditeljem protestantske reformacije.

    Lutherhaus, nekoč samostan in Lutrov dom, je zdaj muzej, v katerem so razstavljeni njegovi osebni artefakti in slike. Od leta 1577 je Johannes Stibelius deloval kot reformiran protestant. Bil je minister in pridigar, služboval je pri knezu Johannesu Casimirju Palatinskem (*1543, † 1592), sinu Friderika III, Palatinskega in Marije Brandenburške – Kulmbaške v Haidelbergu. Na znani univerzi v Heidelbergu je Janez Stibel, Stibelius dne 19.1.1587 doktoriral iz pravnih in teoloških znanosti. Kneza Casimirja je spremljal tudi v Kölenski vojni.

    Okoli leta 1577 se je poročil z Lydio, imela sta najmanj dva sinova, Balthazarja in Johannesa Stibella. Na teh podlagah se je stkala pripoved, ki bo zanimiva ne le za potomce tega rodu, temveč tudi za kraje in ljudi, ki jih zanima časovno odmaknjena preteklost, do koder spomin ne seže. Opisovanje je oprto tudi na številne objavljene srednjeveške zapise in pričevanja o izvoru in življenju oseb s priimkom Stivel, Stibell in njegovimi izpeljankami. O rodu Stibell pišem knjigo, ki bo kmalu izšla.

    Sorodstvo družinskega debla Stibellov se prepleta s preseljevanji, selitvami, bodisi zaradi živahnega trgovanja, študija na tujih univerzah in služb, bodisi s spremljanjem svojih gospodarjev ob selitvah, bodisi iz verskih razlogov tudi daleč časovno odmaknjeno nazaj. Zaradi pomanjkljivih podatkov za obdobja, za katera ni možno najti zapisov v maticah, so bile možne le rekonstrukcije s pomočjo delnih ali nepopolnih podatkov. Vseh praznin, ki sta jih zapustila za seboj zgodovina in praznine v rodoslovju, ni mogoče zapolniti.

    Po porokah potomcev Stibell in imetju ter načinu življenja generacij, je videti, da so bili ti predniki in tudi njihovi potomci delovni in sposobni možje in žene, izobraženci, duhovniki, verski reformatorji, zemljiški gospodje, svobodniki z določenimi sorodstvenimi in drugimi zvezami in zaslugami na grofijah v Svetem rimskem cesarstvu in dobrih službah na grofijah Habsburškega gospostva. Prva takšna gospoda iz rodu Stibell, ki sta bila odkrita pri nas, sta bila Baltazarius Stibell * okoli 1577 iz Ustij (Robert Fonda navaja njegovo približno letnico rojstva * okoli 1575, vendar se njegov oče, leta 1577 reformiran, lahko šele tedaj lahko poročil)).

    Baltazar, je bil gospoščinski skrbnik Attemsov v sv. Križu. V prvi polovici 16. stoletja so Attemsi živeli pretežno še na svojih furlanskih in goriških posestih ter tam zasedali visoke položaje kanclerjev, svetovalcev in deželnih glavarjev. Na Goriškem je bila njihova pomembna posest Sveti Križ (danes Vipavski Križ) v Vipavski dolini, ki ga je od grofov Thurn-Valsassina 1605 kupil Friderikov pravnuk Herman Attems (1564–1611). Tega leta je bil Herman tudi povišan v baronski stan in dobil predikat, ki je vključeval njegovo svetokriško posest (25 let kasneje je njegova vdova Uršula skupaj z otroki prejela še grofovski naziv). Leta 1615 je Boltežar napisal listino za Križane glede sejma v Štanjelu (Viri: ARS, AS 1087, Zbirka dopolnilnih mikrofilmov, Državni arhiv RS).

    Johannes, Janez, Janž Stibell pa je postal posestnik in imetnik dvorca Visoko v Poljanski dolini, ki ga je kupil 1626 in ga omenja Pavel Hafner v Loških razgledih, 1969. Pisatelj Ivan Tavčar je v Visoški kroniki opisal življenje v dvorcu Visoko, prelil je značaje ljudi in slikovito pokrajino v zgodovinsko povest. Inž. Pavle Hafner v kronologiji ZAČETEK IN KONEC VISOŠKIH KALANOV piše, da je Janez Stibell leta 1626 kupil Visoko in da je po nekaj letih umrl. Posestvo je podedoval njegov sin Lovrenc, ki je bil poročen z Magdaleno Kalan. Janeza Stibella škofjeloškem kronika kraja skoraj ne omenja.

    Razne zadolžitve so njegovega sina Lovrenca spravile v težak položaj. Leta 1648 si je izposodil večjo vsoto denarja pri poljanskem župniku Juriju Mayrhofferju. Po preteku dogovorjenega roka Lovrenc ni mogel vrniti dolga. Ta dolg je leta 1650 odplačal Filip Kalan, svak Lovrenca Stibella. Tako je visoško posestvo prišlo v roke Kalanovih. Življenje na dvorcu Visoko opisuje tudi Ivan Tavčar v Visoški kroniki, vendar krajevna zgodovina ne ve, kdo in od kje je prišel tedanji lastnik dvorca Visoko Janez, Janž Stibell. Rod sem raziskovala in prišla do zanimivih odkritjih, ki so pomembna za našo zgodovino.

    Na Notranjeavstrijskem je deželni knez Karel, sam prepričan katoličan, potreboval vse več denarja in vojakov za obrambo pred Turškimi vpadi. V zameno je moral popuščati deželnim stanovom in je z graško in bruško pacifikacijo zagotovil prebivalstvu kar precej verske svobode; v mestih Celovec, Ljubljana, Gradec in Judenburg so bili nekaj časa dovoljeni celo protestantski pridigarji; razmere so se drastično spremenile po njegovi smrti (1590).

    Zares huda protireformacija pa se je začela po letu 1595 na Notranjeavstrijskem, ko je postal polnoleten in je prevzel vladanje sin nadvojvode Karla, nadvojvoda Ferdinand, kasnejši cesar. Posebne verske komisije so v spremstvu najemnikov po deželi zapirale in uničevale protestantske cerkve, zažigale evangeličanske knjige, izganjale pridigarje. Leta 1628, po velikem kmečkem uporu proti Bavarcem, je ponovno prišla pod avstrijsko oblast tudi Zgornja Avstrija.

    Za območje Avstrije je cesar izdal patent, ki naj bi bil zaključil rekatolizacijo. Prišlo je do množičnega izseljevanja protestantov vseh slojev, kar je pomenilo za Avstrijo veliko izgubo na tisoče dragocenih ljudi. Viri navajajo veliki val izseljevanja v času reformacije in preganjanja luterancev, in sicer od leta 1527, ko je Ferdinand I. prepovedal protestantizem, še zlasti pa od leta 1582, ko je nadvojvoda Karel II. izdal prve odloke o izgonu protestantov.

    Brata Balthazar, Boltežar Stibell in Janez, Janž Stibell sta se z Bavarske priselila na Vipavsko, kjer je grof Lanthieri podpiral luteranstvo. Naposled sta se zaradi nemirov med katoliki in luteranci umaknila z Vipavske doline - Boltežarjevi v Karnijo, najverjetneje na Attemsova ali na svoja posestva v Furlaniji, Janeževi pa na Visoko v Poljanski dolini.

    Za Balthazariusa, Baltazarja, Boltežarja Stibella * okoli 1577 iz Ustij, † ___, je mogoče utemeljeno sklepati, da je bil gospoščinski skrbnik Attemsov v Sv. Križu (Berger di Santa Croce), saj je bil zapisovalec in prevajalec volje Križanov leta 1615 (Sv. Križ), prevajalec in pisar sopra pregier d' tutti, 'nad vsemi' (Sv. Križ), * ____,† ____. Balthazar je leta 1627 omenjen pri poroki sina Gabrijela Stibella z Margareto Gorian iz Šmarji. Attemsi so imeli dvorec v Vipavi in Velikih Žabljah ter svoje posesti na Goriškem in po Vipavski dolini.

    Boltžar Stibell je verjeto bil tudi vinogradnik, posestnik in trgovec. Na Vipavskem se je razvilo vinogradništvo, ozemlje okrog Gorice se je specializiralo predvsem za pridelavo belih vin, ki so jih izvažali v Avstrijo. V drugi beneško – avstrijski vojni (1615-1617) so nekateri dobili od cesarja za vojaške in druge zasluge posesti, knežje naslove in druga priznanja.

    Vzpon rodbine Attems je tesno povezan s prehodom goriške grofije pod habsburško oblast po letu 1500. Frideriku Attemsu (1447–1517), ki je zasedal visok položaj dvornega kanclerja že pod zadnjim goriškim grofom Leonardom, je novi goriški deželni knez, cesar Maksimilijan, malo pred njegovo smrtjo ponudil mesto vladnega svetovalca. Na ta način se je začela tkati tesna vez med Attemsi in habsburškimi deželami. V prvi polovici 16. stoletja so Attemsi živeli pretežno še na svojih furlanskih in goriških posestvih ter tam zasedali visoke položaje kanclerjev, svetovalcev in deželnih glavarjev.

    Na Goriškem je bila njihova pomembna posest Sveti Križ (danes Vipavski Križ) v Vipavski dolini, ki ga je od grofov Thurn-Valsassina 1605 kupil Friderikov pravnuk Herman Attems (1564–1611). Tega leta je bil Herman tudi povišan v baronski stan in dobil predikat, ki je vključeval njegovo svetokriško posest (25 let kasneje je njegova vdova Uršula skupaj z otroki prejela še grofovski naziv). V Vipavskem Križu še stoji kapucinski samostan, ki so ga Attemsi dali zgraditi 1634.

    Omenjeni zgodovinski vir navaja, da se Kranjski deželni vicedom ni obrnil neposredno na mesto, ko je Križane spraševal za mnenje glede podelitve tedenskega sejma župi in taboru Štanjel. Dopis iz Ljubljane iz leta 1615 je bil očitno naslovljen na lastnico kriškega gospostva, vdovo Attemsovo, živečo v Gradišču ob Soči (Gradišča), ta pa je gospoščinskemu skrbniku (ßeger di Santa Croce) naročila, naj skliče kriško sosesko in jo vpraša za mnenje.

    Vir navaja, da Križani naj bi poročilo sicer sestavili sami, vendar ga niso podpisali kot meščani niti ne pečatili z neobstoječim mestnim pečatom, ampak so za pisanje naprosili Baltazarja, brez navedbe priimka, z oznako Nemca (navedeno: Nemiza), omenja se gospoščinski skrbnik Atemsovega gospostva (Berger di Santa Croce). Vir: ARS, AS 1087, Zbirka dopolnilnih mikrofilmov, Državni arhiv Trst, Glavarstvo združnih grofij Goriške in Gradiške 1754-1777, št. 207, posnetki 1, 2, 37. ZU Vipavski Križ, krstni matični knjigi 1753-1782 in 1783-1820; poročna matična knjiga 1785-1819; mrliška matična knjiga 1785-1820. Goričani ob povzdignitvi Sv. Križa 102 103 104 105 Prav tam, šk. 183, 1/103, lit. K 1-12, 29. 8. 1615, 30. 8. 1615. -

    Janez Stibell, lastnik dvorca Visoko v Poljanski dolini

    Janez, Janž Stibell * okoli 1580, † 1638, moj prednik, je leta 1625 prišel v Poljansko dolino, kjer je 1626 kupil dvorec Visoko, pozneje imenovan Tavčarjev dvorec iz romana Visoška kronika. Imel je več otrok, med njimi tudi sina Lovrenca Stibella, poročenega z Magdaleno (Meyda) Kalan * okoli 1612 iz Bukovice št. 6, ki je po smrti očeta Janža leta 1638, podedoval navedeno imetje.

    Rodoslovec Janez Kalan navaja: Janez, Janž Stibell je bil vpisan kot gospodar na dveh gruntih leta 1625 in je bil ob nakupu posestva Visoko Janez, Janž Stibell že starejši zemljiški gospod, s premoženjem, saj je kupil dvojno posest. Njegovi predniki niso vpisani v freisinški urbar iz leta 1560, torej ni bil rojen na Loškem, na Vipavskem tudi ne.

    Oče obeh sinov - bratov Janez Stibell, Johannes Stibelius

    Leta 1567 je bil Johannes Stibelius rektor v Alzeyu; od 1570 je bil župnik v Heppenheimu, 1577 odpuščen kot reformiran; od 1583 je bil kaplan grofa Palatina Johanna Casimirja med kölnsko vojno; 1584 pridigar v Heiliggeistkirche v Heidelbergu, hkrati dvorni pridigar in član cerkvenega sveta Palatinata; V času 1587-1595 je bil župnik v Kreuznachu.

    V zgodovinskem registru družin iz Heppenheima je zapis: 1357 a Johann Stibelius: Pfarrer H 1575 (pastor), Pfarrer Kreuznach (pastor v Kreusnachu) 1589; der Hofprediger (dvorni pridgar) 1592. Vir: Iz gradiva za knjigo tretje izdaje Ernsta Lösleina, ki vodi zgodovinski register družin iz Heppenheima, vrstica B zvezek 6, Heppenheim an der Bergstrasse.

    V pesnitvi Elegija VII. Johannes Stibelius navaja: 'Oče Stibeli in Lydia je poročna nevesta s prekrškom (Foede) pogodbene zakonske zveze.

    Johannes Stibelius je sklenil zakonsko zvezo z Lydio tako kot njegova sestra Magdalene Stibell, * (* okoli 1558, † 1616) z Davidom Pareusom, (* 1548, † 1622), protestantskim reformatorjem. David in Magdalena, ki sta se poročila 05.01.1574, v Hemsbachu, za Johannesa Stibeliusa pa točen datum poroke ni znan, najverjetneje pa naj bi se poročil potem, ko je bil leta 1577 reformiran in odpuščen kot duhovnik. Poroka Martina Luthra 1525 je veljala za uradno dovoljenje evangeličanskim duhovnikom, da se poročijo.

    David Pareus v pismu z dne 31.12.1573 Zahariusu Ursinusu pravi, da pozna nevarnosti nepremišljenega in prenagljenega vstopa v zakon. Posledična moralna škoda za cerkev in skupnost postaja v današnjem času še posebej opazna. Pareus se zaveda Ursinusovih pogostih pritožb glede te težave. Kljub temu se Pareusu po dolgem premisleku in zaradi svoje starosti (26 let) zdi priporočljivo spremeniti življenjske pogoje in se poročiti.

    Navaja, da se bo 5. januarja poročil s sestro heppenheimskega župnika Johannesa Stibeliusa. Ni poželenje, temveč moralno častni premisleki, ki so ga spodbudili k temu koraku, zato si za to želi Ursinov blagoslov. Pareusu bi bilo v veliko čast, če bi se Ursinus potrudil odpotovati v Hemsbach in biti prisoten na poroki. Ob tej priložnosti se bo Ursinus lahko srečal tudi s Christophom Schillingom in Johannom Jungnitzom, ki sta bila znana univerzitetna profesorja in učitelja Davida Pareusa.

    Sestra Johannesa Stibeliusa Magdalena Stibel (* okoli 1556, † 1615), poročena 5. januarja 1574 z Davidom Pareusom Wänglerjem (1548-1622), teologom, profesorjem, in verskim reformatorjem, kalvinistom. Do poroke je prišlo, ker se je Davidov oče Wangler zanjo dogovoril z Johanesom Stibeliusom. V zakonu sta imela sina Johanna Philippa Pareusa (* 24. 05. 1576 v Hemsbachu, Bergstraße; † 1648 v Hanau). Njun sin Johannes Philippe Pareus je bil latinist, verski reformator, pedagog in rektor. Imel je sina Daniela,* 1605, Neuhausen (Worms, Palatinate), † 17. Julija 1635, Kaiserslautern, je padel v vojaških spopadih.

    Boltežarjev mlajši brat Johann, Janez, Anže Stibell (* okoli 1580, † 1638), je bil pastor, ki je bil do leta 1615 v benediktinskem samostanju sv. Štefan v Retzbachu in je nato kot zemljiški gospod leta 1626 kupil dvorec Visoko v Poljanski dolini (kasnejši Tavčarjev dvorec, znan iz Visoške kronike). Johann, Janez Stibell (* okoli 1580, † 1638) je kot protestantski pastor pred tem maševal v Retsbachu s polatinjenim imenom Johannes Stibelius, ml. (oznaka avtorice: ml.).

    Vir navaja, da je P.M. Johannes Stibelius istočasno s pastorjem M. Wendelinom Adelmannom OSB iz samostana Sv. Sthephana začasno prihajal maševat iz sosednjega mesta Retzbach do marca 1615, nadalje vir omenja, da je Johannes Stibelius iz samostana sv. Štefan župnijsko oskrboval mesto Retzbach ter da je Johannes Stibelius (ml.) duhovno poslanstvo oskrbovanja mesta prevzel najkasneje leta 1600 (op.: verjetno kot mlad pomočnik v spremstvu pastorja M. Wendelina Adelmanna, saj je bil leta 1600 star že okoli 20 let).

    Isti vir omenja mesto Feliu, kjer naj bi Johannes Stibelius, (op. ml.) prevzel dolžnost pastorja in jo obdržal do leta 1606 (op.: star okoli 26 let) oziroma vir navaja, da je bil do leta 1615 v benediktinskem samostanu sv. Štefan Retzbachu (op.: star okoli 35 let). Benediktinske opatije so bile v srednjem veku izrazita verska središča, vendar tudi nosilke znanosti, umetnosti in kulture ter gospodarske dejavnosti. Njihova osnovna dejavnost pa je bilo že od samega začetka misijonarstvo.

    Istoimenski oče Johannes Stibelius v omenjenem obdobju vse do leta 1616 ni mogel biti Rezbachu, saj je umrl 8.3.1595, zato je v tem kontekstu logično, da gre za istoimenskega sina Janeza Stibela, Janža, ml. ki je prišel na Vipavsko, se leta 1625 preselil na Visoko in nato leta 1626 (star okoli 46 let) kupil dvorec Visoko v Poljanski dolini. S seboj je pripeljal sina Lovrenca * okoli 1611, ki je najverjetneje dobil ime po zavetniku mesta Retzbach svetem Lovrencu, kjer je bil najverjetneje tudi rojen in krščen. Na orožju je sveti Lovrenc, zavetnik mesta, za ščitom s kombiniranim orožjem zvezne države Würzburg in škofovim orožjem.

    Ime Lovrenčeve matere ni znano.

    Na Loškem so mnogi gojili simpatije do protestantizma. V Stari Loki (naselje Škofje Loke), v hiši nasproti kapelice na obodu gotskih vrat je možno videti vklesan napis Hans Hos 1592. V tej hiši je živel Janž Kos, vodja loških luterancev. Freisinško-deželnoknežja komisija je Janža Kosa leta 1589 izgnala iz mesta, sama hiša pa je bila verjetno Raspov dvorec.

    www.tatjana-malec.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.tatjana-malec.si
  • Več od avtorja Tatjana Malec
  • Več s področja * Aktualne, dobre novice, pozitivne novice in za

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20220917162713855

    No trackback comments for this entry.
    Tavčarjev dvorec iz Visoške kronike | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2022 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 2,30 seconds