Ledeno kocko
postavim na sonce.
Gledam v ta led,
znotraj je uklenjeno
nekaj živega.
Nekaj,
kar ne zmore pobega
iz zmznjene ječe.
Ledeno kocko pustim
na soncu.
Sčasoma izginja,
led se tali.
Sonce pozna
pot v odrešitev.
Sijalo je toplo,
kot je ustvarjeno.
Tako je rešilo
ujeto jetnico.
Živi!
|