|    Teža kliče k olajšanju. 
Pred nevihto nebo potemni, 
zgosti se soparni zadah, 
težko se diha. 
 
Razprem dlani 
in spustim iz njih konce starih vrvi. 
Nikamor več niso pritrjene, 
držala sem jih iz navade. 
Odprte dlani predejo predivo 
in tkejo novo tkanino.
  Izpraznim nahrbtnik. 
Naramnice so me ožulile, 
njegova vsebina  
je v staranju okamenela. 
Nosila sem jo iz navade. 
Izpraznjen nahrbtnik 
napolnim s hranljivo popotnico. 
 
Odložim očala. 
Njih dioptrija  
mi zdaj ne izboljšuje vida. 
Nosila sem jih iz navade. 
Brez njih 
je moj vid zdaj jasnejši. 
 
Zravnam hrbtenico 
in dvignem ramena. 
Moja drža je bila prisiljena. 
Nekoč in nekje 
sem se je navadila. 
Zravnana se bolje počutim. 
 
Počutim se, 
kot po očiščenju. 
Manj nerabne šare, 
več možnosti, novih priložnosti. 
Več svobode! 
 
Odložena teža prinese olajšanje. 
Po nevihti se nebo zjasni, 
odpre se jasnina, prostranost, 
svežina prepiha, 
življenje spet diha.
  |