Pozna noč je, svetle zvezde
osvetljujejo nebo,
gledam jih in nisem srečna,
meni v srcu je hudo.
Je govoril, da me ljubil
bo do konca svojih dni,
in trdno mi je obljubil,
nikdar me ne zapusti.
Ko v srečo sem verjela,
duša je prepevala,
čustva njemu so zbledela,
kakor tujca sva bila.
Kje njegova je ljubezen,
ki mi grela je srce.
kje njegov objem je nežen?
Vse to izpuhtelo je.
Ko lahko bi poletela
tja med zvezde vrh neba,
da bi z njimi zažarela
brez bolečega srca.
|