NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 27-nov
  • 36. Slovenski knjižni sejem

  • nedelja 29-nov
  • Voden ogled muzejskih zbirk

  • ponedeljek 30-nov
  • Izvirna e-mobilna pustolovska igra na Bledu

  • petek 04-dec
  • Glasbene jaslice za dojenčke in mamice z Julcsi

  • nedelja 06-dec
  • Miklavževa predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 12-dec
  • Od kolišča do mestnega središča

  • torek 15-dec
  • Pravljični sprehod s svečkami in baklami

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Kako je »svetnik« pater Pij jemal nase grehe tega sveta   
    nedelja, 9. junij 2013 @ 23:59 CEST
    Uporabnik: živahnež

    * Pisma bralcevV svetu in tudi pri nas obstaja kar precej privržencev patra Pija, ki je postal znan zaradi svojih stigem. Pater Pij naj bi bil prvi duhovnik stigmatik v katoliški cerkvi, ki je nosil rane kot Jezus na križu, s katerimi naj bi spominjal na Kristusovo trpljenje.

    Preden se posvetimo problematiki stigem, navajam odlomek iz knjige »Nabirka«, avtorja Cursia Maltesa: »Celotno dvajseto stoletje so skoraj vsi papeži, od Benedikta XVI. do Janeza Pavla I. – vsaj ko je bil beneški patriarh -, gledali na meniha iz Pietrelcine kot na glumača, sleparja in politikanta, češ, da se je pripravljen okoriščati z zapuščino poganskega praznoverja ljudi, ki so živeli na kamnitih predelih južne Italije.

    Oče Agostino Gemelli – znan zdravnik in psiholog, po katerem se imenuje bolnišnica v Rimu -, ki so ga leta 1920 poslali na oglede, je ocenil, da ima oče Pij »vse značilnosti histerika in psihopata«. Njegove znamenite stigme naj bi bile po zdravnikovem prepričanju »prevara … plod patološkega in bolezenskega delovanja … bolnika, ki poškoduje samega sebe.«

    Leta 1960 je Vatikan organiziral še eno odpravo, ki naj bi zadevo raziskala na kraju samem. Rezultati so bili tako presenetljivi, da je papež Janez XXIII. zapisal: »Prejemam strahotne informacije o očetu Piju in o stvareh s krajem San Giovanni Rotondo. Kratki filmski posnetki, ki so jih odkrili, pričajo o njegovih intimnih in neprimernih odnosih z ženskami, ki so sestavljale njegovo pretorijansko stražo. Vse kaže na hudo duhovno katastrofo, … Velikanska prevara.«

    Vidimo torej, da ta gospod vendarle ni bil takšen svetnik, kot ga danes želi prikazati katoliška cerkev.

    Niti najmanj slučajno ni bilo, da »je leta 2002 papež Karol Wojtyla sklenil, da njegovi predhodniki navsezadnje niso bili tako nezmotljivi, in je dal očeta Pija po hitrem postopku razglasiti za svetnika, santo subito. Hkrati so se začele širiti govorice o kultu svetnika.« Novi svetniški kult je postal podlaga za z velikanskimi državnimi subvencijami podprt megalomanski katoliški verski turizem. »Toda poslovni boom se je kaj hitro vrnil kot bumerang.

    Predrzno vodenje »poslovne operacije padre Pijo« s strani menihov kapucinov, vpletenih v strašne prevare, je prisililo sveti sedež, da je v San Giovanni Rotondo poslal svojega poverjenika.« Verski turizem se je razblinil kot milni mehurček. V duhu morbidne katoliške tradicije čaščenja kosti kot relikvij se je »v skrajni stiski porodila ideja, da bi svetnikovo truplo izkopali in ga postavili na ogled množicam; to je bil zadnji srhljiv poskus oživljanja turizma v teh krajih.« Konec citatov iz »Nabirke«.

    Poglejmo si sedaj nekaj dejstev o »svetništvu« zloglasnega katoliškega farja. V nadaljevanju so objavljeni odlomki iz knjige Pater Pij, izdajatelj Ognjišče d.o.o., ter komentarji na te citate:

    Pravila pri kapucinih, da novinci gledajo v tla

    Ne oče ne mati še nista videla sina, kakšen je v kapucinski redovniški obleki. Med pogovorom je gledal v tla namesto v starše. Gvardijan ga je potolažil, da sin ni prav nič bolan, le pri postu pretirava. Gledanje v tla pa je predpis v noviciatu.

    Komentar: Je tudi Jezus svojim učencem naročil naj gledajo v tla? Takšen predpis služi zgolj temu, da se podredi in zlomi volja mlademu človeku, da bo zvesto služil in sledil katoliški cerkvi.

    Je to res božja milost, da si ranjen celo življenje?

    Pogovor med očetom in mamo: »Pomisli, naš Pij je svetnik. Župnik mi je povedal, da ima naš Pij rane, kakor jih je imel Jezus na križu.« Oba sta zajokala, ker je Bog njunemu sinu podelil takšno milost.

    Komentar: Če je pater res dobil rane, to gotovo ni prišlo od Boga, ampak od njegovega nasprotnika, demonskih energij. Kajti Bog si ne želi, da bi bili mi ranjeni, zato je tudi nemogoče, da bi nam on povzročal celo doživljenske rane.

    Pij ni hotel narkoze, ker je želel trpeti

    Pred operacijo kile: »Zdravnik je hotel dati patru uspavalno sredstvo. Nova težava. P. Pij pa ni pustil. Hotel je, da pri zavesti »trpi malo več za spreobrnjenje grešnikov«.

    Komentar: Pater Pij se primerja z Jezusovim trpljenjem. Toda pomislimo: Jezus ni sam splezal na križ in se dal pribiti, Jezus ni želel trpeti. Patrovo zavestno trpljenje, da bo s tem spreobrnil grešnike, je popoln nesmisel.

    Želja posnemati Kristusa v trpljenju - to je norost

    V nekem nagovoru je papež rekel o p. Piju: »P. Pij je imel izredno močno željo zvesto posnemati Kristusa.»

    Komentar: Kaj če bi kleriki začeli resnično posnemati Kristusa, toda ne v trpljenju, ki si ga on ni želel, pač pa v njegovih dejanjih?

    Jezus se ni daroval na križu, njega so ubili

    Križani Jezus in p. Pij z ranami sta pri maši ustvarjala pretresljivo edinost. Obnavljala se je kalvarijska žrtev brez razdvojenosti: isti Jezus se je daroval na križu in v p. Piju! Kako živo je sodeloval p. Pij pri Jezusovem križanju, ki ga je ponovno doživljal na oltarju med mašo, nam pove odgovor, ki ga je p. Pij dal neki svoji duhovni hčerki. Ta ga je vprašala, kako more celo mašo nepretrgoma stati na ranjenih nogah. P. Pij ji je odgovoril: »Draga hčerka, med mašo jaz na nogah ne stojim, ampak visim.«

    Komentar: Če je pater Pij tako zvesto želel posnemati Jezusovo trpljenje na križu, zakaj potem ni tudi zahteval, da ga zabodejo, tako kot so Jezusa? A to pa ne? Tako močno pa se ne bi hotel »žrtvovati«.

    Prevzemal je grehe drugih ljudi?

    Ta gorečnost za zveličanje duš je plamtela tudi v p. Piju in se kazala na razne načine: zanje je molil, zanje trpel, prevzemal nase njihovo grešnost in odgovornost pred Bogom. Ta mistična zamenjava, ko pravični plača za grešnika, je pravo herojstvo ljubezni.

    Komentar: Kakšna dobrota! Predstavljamo si kako bi svet funkcioniral, če bi takšno »herojstvo ljubezni« tudi zapisali v ustavo. Potem bi lahko zločinci klali in ubijali ljudi, pater bi plačal za njihove grehe ter jih vzel nase, zločinci bi bili očiščeni grehov in bili lahko spet naprej klali. Ker bi jim pater sproti pral njihove grehe, seveda ne bi šli v zapor.

    Pater Pij odjemlje grehe sveta?

    »Kaj dela p. Pij?,« je nekoč vprašal Pij XII. manfredonskega nadškofa. »Svetost, odjemlje grehe sveta,« mu je takoj odgovoril nadškof.

    Komentar: Kako uspešen je bil pater Pij pri »odjemanju grehov« sveta? Očitno ne preveč, kajti svet po njegovi smrti ni postal paradiž. Ravno nasprotno, svet se utaplja v greznici nasilja in pokvarjenosti.

    Pater Pij je bil žgalni dar za grehe naroda?

    Petdeset let smo gledali p. Pija na bojišču: bil je…. Vsakdanji žgalni dar za krivde in grehe naroda. Dobesedno je pokazal resničnost božje besede: »Brez krvi ni odpuščanja« (Heb 9,22).

    Komentar: Brez krvi ni odpuščanja? In nekateri resnično verjamejo, da je to božja beseda. Odpustimo jim. Brez krvi.

    Pij pravi, da je bilo njegovo življenje nevredno

    Ko so mu njegovi duhovni sinovi čestitali k 60-letnici redovništva, jim je jokaje odgovoril: »Šestdeset let nevrednega življenja!«.

    Komentar: Reči, da je bilo tvoje življenje nevredno, to ni skromnost, ampak spoznanje, da si zapravil življenje.

    Skočil bi skozi okno, če bi mu nadrejeni tako rekli

    Prav izklesan je Pijev rek: »Jaz sem sin pokorščine. Zato ne bi pomišljal, če bi mi predstojnik zapovedal, naj skočim skozi okno.«

    Komentar: Takšna slepa pokorščina spominja na japonske kamikaze, ki so jim prav tako oprali možgane, da so žrtvovali življenje za »višji« cilj.

    Ljudje so po spovedi pri njemu postali božji otroci?

    Tisti, ki so se pri p. Piju spovedali, so zato tudi žareli od miru in sreče… P. Pij jim je večkrat tudi jasno povedal: »Bog te sedaj zares ljubi!« »Bodite srečni, zdaj ste božji otrok.«

    Komentar: Tukaj nekaj ni jasno. Po nauku cerkve človek postane božji otrok že pri krstu, toda pater Pij je trdil, da so ljudje šele po njegovi spovedi postali božji otroci. Vprašanje tukaj ni, kdo ima prav: cerkev ali pater, ampak kdo bolj za nos vleče vernike oz. se norčuje iz njih?

    S svojim trpljenjem je olajšal Jezusovo bolečine?

    Msgr. Paolo Carta: Hotel je biti žrtev za grehe sveta, željan trpljenja, da bi olajšal bolečine dobremu Jezusu.

    Komentar: Če trpimo, olajšamo bolečine Jezusu? Po tej logiki, če se veselimo in smo zdravi, povečamo bolečine Jezusu? Mazohistična vera, ki nima nobene zveze z Jezusom in Bogom.

    V nadaljevanju so objavljeni odlomki iz knjige Pater Pij, avtor Lorenzo Da Fara, ter komentarji na te citate:

    Pater Pij se je bičal

    Brat Pij je sprejel kot dolžnost do sebe in do Boga vsa pravila samostanskega življenja: pokorščino, molčečnost…, še več, dodal je še kaj svojega: bičanje…

    Komentar: Se tudi njegovi privrženci bičajo, ker menijo, da s tem lajšajo bolečine Jezusu?

    Stigme je dobil pred razpelom in to naj bi bila božja milost

    Pred seboj na ograji je imel velik križ z bledim, krvavečim Kristusom. Prikazala se mu je »skrivnostna oseba« in od vznemirjenosti je omedlel. Ko se je znova prebudil, je iz rok, prsne strani in nog kapljala kri. Bili so namreč ljudje, ki so v svoji duhovni veličini ali evangeljski preprostosti bili takoj sposobni videti v teh dogodkih znamenje Božje milosti.

    Komentar: Da ti »nekdo« celo življenje povzroča rane, je znamenje božje milosti? Je potem za cerkev božja milost tudi to, da recimo nek pedofilski župnik »dobrohotno« več let spolno zlorablja otroke? Je božja milost tudi to, da tega župnika premestijo v drug kraj, ko se začne v vasi govoriti o njegovih »milostnih« dejanjih?

    Zakaj je skrival stigme?

    Na rokah ima brezprstne rokavice, pod katerimi je skrival stigme.

    Komentar: Zakaj je skrival stigme? Ali ni bil ponosen na »božje delo«?

    Ob smrti so stigme izginile?

    V trenutku smrti ran na rokah, nogah in prsni strani ni bilo več, popolnoma so se zacelile in tudi nobenih sledi kakršnih brazgotin ni bilo videti.

    Komentar: Je to še ena v nizu »božjih milosti«?

    Damjan Likar,
    http://www.zalozba-planet.si/

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • http://www.zalozba-plan...
  • Več od avtorja živahnež
  • Več s področja * Pisma bralcev

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20130609235900341

    No trackback comments for this entry.
    Kako je »svetnik« pater Pij jemal nase grehe tega sveta | 4 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Očitno je pri mnogih katoliških svetnikih pogoj za svetništvo ropanje in morjenje v korist cerkv

    Prispeval/a: živahnež dne ponedeljek, 10. junij 2013 @ 16:05 CEST
    Na spletni strani http://www.dnevnik.si/novice/svet/248806/ je objavljena novica o tem, kako je cerkev pomagala nacistom po vojni pobegniti v Argentino. Več informacij o sodelovanju med nacionalsocialisti in cerkvijo si lahko preberemo v knjigi »Resnična Odessa«. Toda v zgodovini rimskokatoliške cerkve je zaslediti še več takšnih pobratenj z zločinci. Malokdo ve, da je cerkev na stotine kriminalcev razglasila za svetnike. Toda preden razkrijemo nekaj teh »svetih« množičnih morilcev, se vprašajmo, zakaj cerkev za svete proglašajo mrtve, ne pa živih?

    Po nauku Jezusa, Kristusa, je svet samo eden, nebeški Oče. Tako so preroki vedno učili in tako je učil tudi Jezus: edino Bog je svet. Petrov stol pa to zanika, s tem da ljudi proglaša za „svetnike“. Nenavadno se zdi, ko danes človek pri katoliški božji službi sliši, kako pri izpovedovanju vere častijo „skupnost svetnikov“ in znotraj cerkve na vsakem vogalu vidi stati sveti kip. Če torej cerkev neprestano proizvaja „svetnike“ ali pa lastnika Petrovega stola označuje s „sveti oče“, ali s tem ne zasmehuje, sramoti ter se javno in neprikrito norčuje iz velikega Duha, nebeškega Očeta, Boga? Odgovor na to je preprost. Ker se pripadniki Petrovega stola spoznajo na spise, lahko trdimo, da Petrov stol na ta način zavestno sramoti Boga (vir: knjiga »Kdo sedi na Petrovem stolu?«).

    Jezusova beseda v Mt. 23, 9 jasno pove: „Tudi na zemlji nikomur ne pravite 'oče', kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih..“ Cerkev pa razlaga, da je papež „sveti oče“. S tem Petrov stol obrekuje Jezusa, Kristusa. To počne zlasti na ta način, da svojim vernikom celo predpisuje verovati v tako imenovane „svetnike“, ki jih je imenovala cerkev. V cerkvenih dokumentih izrecno piše: Kdor ne veruje v svetnike in ne časti njihovih relikvij, „naj se ga izključi“.

    To ni samo nasprotje tega, kar je učil Jezus iz Nazareta, je tudi nasprotje tega, kar so delali prvi kristjani in kako so živeli. Niso častili svetnikov; tega sploh niso poznali. Vedeli so, da je vsak človek tempelj Svetega Duha, da je vsak človek poklican prizadevati si za popolnost in da Bog na tej poti v notranjost stoji ob strani vsakemu človeku, ki Ga pokliče na pomoč. Torej ne potrebujemo posredništva duhovnikov, tudi ne „svetnikov“, ampak se lahko neposredno povežemo z Bogom, s Kristusom v notranjosti človeka samega. To je bil nauk prvih kristjanov in tudi njihovo življenje: Človek je tempelj Boga in Bog biva v človeku, globoko na dnu njegove duše.

    Nekaj nam da misliti: Zakaj za svete proglašajo mrtve in ne živih? Zakaj mora telo prej umreti, preden človeka proglasijo za svetega? Ali ljudstvo mogoče ne bi smelo opaziti, da omenjeni sploh ni bil tako svet? Kajti vse mogoče lahko razširjajo o umrlem, vsakovrstne legende, ki v ljudeh ustvarjajo utvaro, da je taisti živel „sveto“. Ko se družimo z živim človekom, si mogoče lahko zelo hitro ustvarimo drugačno sliko. Razen tega lahko poveličevanje umrlega pogojuje tudi to, da so v mnogih poganskih kultih, npr. v starem Egiptu, gojili kult mrtvih. V bistvu je kult svetnikov nadaljevanje kulta mrtvih.

    V katoliški cerkvi najdemo tudi paralele z religioznimi predstavami iz Babilona. Babilonci so imeli okrog 5000 bogov in boginj. Tudi v cerkvi ima prav tako vsaka poklicna skupina svojega svetnika. Obstajajo svetniki za pleskarje, za odvetnike, za lekarnarje, za spovednike, za rudarje, za žganjarje, za knjigotržce, za puškarje, celo za paznike v zaporih, za menjalce denarja, pridelovalce zelenjave, sodnijske služabnike, mavčarje, župnike in ne pozabimo, za gospodinje v župniščih. Celo za ameriškega pilota v vojni, za iskalce zakladov in vojake so pristojni posebni svetniki. Prav tako lahko človek pokliče svetnika za vse mogoče pripetljaje – na primer pri invaziji mravelj, ali kadar je v brezupnem položaju. Obstajajo tudi svetniki, ki naj bi človeku pomagali ravnati z vestjo in s svobodnim duhom, na primer svetniki proti svobodomislecem. Obstaja svetnik proti slabi vesti; če ima človek slabo vest, lahko moli k temu svetniku in ta jo potem zatre. Zanimivo je, da je Ignacij iz Loyole, ustanovitelj jezuitskega reda, med drugim dejal: „Da bi v vseh stvareh služili resnici, moramo verjeti, da je to, kar sem imel za belo, v resnici črno, če tako določi hierarhična cerkev.“ Tudi proti pretirani želji za plesom, za loterijo ali če nekdo išče igre na srečo, obstajajo svetniki, za telefon in tudi za internet, za vse to človek lahko pokliče „svetnike“.

    Toda povrnimo se k vprašanju, ali so vsi ti tako imenovani svetniki za časa zemeljskega življenja delali čudeže, za kar bi lahko bili razglašeni za svetnike. Kakšni so pogoji, da nekdo postane „svetnik“?

    Pred razglasitvijo za svetnika morata biti izpolnjena dva pogoja: prvič sloves svetosti in zglednega življenja, drugič sloves čudodelnosti. Tu imamo primer svetnika, ki je patron kovačev in zlatarjev, kolarjev in živinozdravnikov, škof Eligij iz Noyona, z naslednjo – v pravem pomenu besede „legendarno“ – predzgodovino: v 7. stoletju je bil Eligij kovač. Pripovedujejo, da je upornemu konju nogo kar odrezal in ko jo je podkoval, spet namestil. Nogo je torej odnesel s seboj v kovačnico, nanjo prikoval podkev in jo potem zunaj konju spet namestil tja, kamor je spadala. Tako pravi legenda. Zato zdaj Eligija častijo kot patrona kovačev.

    Takšnim legendam se pogosto smejimo. Toda kar je veliko bolj usodno: mnoge kriminalce so razglasili za svetnike in tu postaja vse skupaj zares grozljivo. Vzrok, zakaj mora nekdo že biti mrtev, da ga razglasijo za svetnika, bi bil lahko tudi v tem, da temu človeku mogoče to ne bi bilo po volji. Kajti „svetnikov“ ne vprašajo, če hočejo postati svetniki. Marsikdo bi potem rekel: „Proti mravlji nadlogi sploh ne morem pomagati.“ Ali: „Kovaču oz. pilotu v vojni ne morem pomagati.“ Ali pa bi ga bilo strah, da njegovi zločini pridejo na dan. Možno je, da se sploh ne bi strinjal, da ga razglasijo za svetnika. Mogoče si je predstavljati, da razglasitev za svetnika tudi zaradi tega izpeljejo šele po človekovi smrti.

    Celota je tako kult mrtvih in konec koncev spiritizem: klicanje mrtvih. In kaj pravi cerkev o spiritizmu? Cerkev prepoveduje spiritizem le, če se drugi ukvarjajo z njim. Sama ga prakticira vse do danes, npr. v obliki izganjanja hudiča. V Rimu obstajajo tečaji o tem, kako se iz ljudi izganja hudiča in pri takšnih izganjanjih hudiča je umrlo že precej ljudi. Če si podrobneje pogledamo vprašanje, zakaj ljudje molijo k „svetnikom“, spoznamo star temeljni vzorec: verjamejo, da potrebujejo nekoga, ki bo pomiril jeznega Boga, da bo blag in milosten. Vedno znova torej naletimo na prvotno pogansko naravnanost, da se Bog jezi in maščuje. Če bi človek rad, da ga usliši, tedaj je potreben posrednik, ki Boga pomirja – naj bo to s tistimi brutalnimi žrtvami, o katerih smo že slišali, ali pa tako, da mrtvi, ki jih povzdignejo v „svetnike“, pri Bogu zastavijo dobro besedo.

    Načeloma lahko postavimo še nadaljnje vprašanje: Zakaj sploh potrebujemo priprošnjike pri Bogu, ko je vendar sam papež „usmerjevalec zemeljske oble“? Ravno on, kot usmerjevalec zemeljske oble, bi torej moral posedovati moč, da vse usmerja. Zakaj potem potrebujemo tako imenovane priprošnjike, svetnike? In še eno vprašanje: Če je toliko svetnikov, zakaj je potem na svetu toliko gorja? Kakšni pa so bili ti ljudje, ki so jih proglasili za svetnike? Nekateri so bili zločinci, torej sploh ne morejo vladati s Kristusom v nebesih in ne morejo izboljšati Zemlje. Kaj dobrega naj bi se na primer izcimilo, če molimo h Konstantinu ali h Karlu Velikemu, ki sta bila množična morilca?

    Janez Pavel II. je na primer kmalu zatem, ko si je v Izraelu prizadeval za simpatije Judov, proglasil za blaženega Pija IX. – papeža, ki je dal ugrabiti judovskega otroka, ga prisilno vzgojiti v katoličana in na koncu v duhovnika. Ta papež je v svoji cerkveni državi spet odprl judovski geto, v katerem so morali judovski someščani živeti v najbolj bednih razmerah. To je samo en primer iz novejšega časa, kaj katoliška cerkev razume pod „blažen“ ali „svet“.

    In kako je s cesarjem Konstantinom, ki je bil odgovoren za številne zločine? Je cerkev tudi njega razglasila za svetnika? Konstantin je bil resnično zločinec. Vseskozi je bil cilj njegovega delovanja povečati svojo moč: leta 310 je dal obesiti svojega tasta, cesarja Maksimijana; svojega svaka Licinija je dal zadaviti; njegovega sina je degradiral v sužnja in ga dal na smrt pretepsti. Krispa, svojega sina iz prvega zakona in Fausto, svojo ženo, je dal umoriti, ker je oba osumil skupnega razmerja. Torej ni vprašljivo, da je bil Konstantin zločinec. V katoliškem imenskem koledarju navajajo Konstantina kot svetnika: katoliška cerkev torej dopušča, da ga častijo. Dejansko ga za svetnika niso razglasili, kar pa ni bilo povezano z njegovo zločinsko potjo, ampak samo s tem, da ga je krstil pripadnik arianizma, Evzebij, ki so ga pozneje preganjali kot krivoverca. Zaradi tega Konstantin ni formalno priznan za svetnika, ne zaradi načina življenja, ampak zaradi katoliške formalnosti. Smejo pa ga častiti kot svetnika. Cerkev tudi pravi, da je tisti, ki se nahaja v imenskem koledarju, patron. Če otroka tako kličejo, potem mu je samodejno zagotovljena priprošnja tega zaščitnika. Konstantin torej vsakomur, ki se danes imenuje Konstantin, zagotavlja svojo priprošnjo – tako nauk katoliške cerkve. Iz teh dejstev bi budni analitik lahko naredil zaključke in postavil vprašanje: Ali je zato na svetu toliko zločinov?

    Naslednji primer je Karel Veliki. Tudi njega po formalnem postopku niso razglasili za svetnika, toda na veliko ga častijo kot svetnika – čeprav je bil množični morilec, ki je 44 let zapored vodil vojne, masakriral in moril ljudi. Kljub temu velja za veliko, sveto podobo katoliške cerkve. Kasneje so to zločinstvo, ki ga razglašajo za sveto, prenesli na nekatere papeže. Obstajali so papeži, ki so bili kot inkvizitorji odgovorni za poboje mnogih soljudi in so jih pozneje razglasili za svetnike.

    Morali bi si enkrat ponazoriti, kakšne posledice ima to za posameznega vernika. Če zdaj nedolžen, pobožen človek moli k množičnemu morilcu – ali je potem mogoče, da molivca inspirirajo morilčeva dela? Po znanem pravilu, da enako vedno pritegne enako in nanj vpliva, je to povsem mogoče. Zato je tudi skrajno zaskrbljujoče, da na primer v Aachnu vsaki dve leti podelijo tako imenovano „Karlovo nagrado“. Evropski politiki romajo v Aachen, da bi jim podelili nagrado, ki se imenuje po Karlu Velikem, ki je zagrešil celo vrsto zločinov, danes pa velja za „velikega očeta Evrope“. Če Karel Veliki velja za „svetnika“, kaj so bili njegovi čudeži? Morjenje? Njegovi „čudeži“ so bili bojni pohodi, na katerih je uničeval svoje sovražnike. Nadalje je njegov „čudež“, da je z morjenjem in ubijanjem naropal državo, iz katere je na koncu izšla Evropa. Zato o Karlu Velikem govorijo kot o ustanovitelju Evrope.

    Karel Veliki je torej z orožjem širil katoliško vero. In kar je bilo za cerkev še tudi pomembno: Karel Veliki je – prav tako z orožjem – izterjeval cerkveno desetino. To je bilo za Petrov stol zelo pomembno. Še tretje: bil je prvi vladar v takratni germanski državi, ki se je dal okronati papežu - papežu Leonu. To pomeni, da je vzpostavil povezavo med prestolom in oltarjem, ki se je potem obdržala mnogo stoletij in v nemški državi privedla do krvavih državljanskih vojn. Zveza s cerkvijo, ki jo je vzpostavil Karel Veliki, je imela prednosti za obe strani: papež je lahko okrepil svojo pozicijo, razširil svoj vpliv, ker je okronal cesarja; za cesarja Karla pa je s tem njegova dinastija, dinastija roparjev prestolov, lahko postala legitimna – njegov stari oče je prišel na oblast tako, da je ukradel prestol. Če se točno izrazimo, lahko torej Karla Velikega zato častimo kot svetnika – ker je moril za cerkev.

    Še danes velja, da so v zgodovinopisju tistega, ki je naropal veliko zemljiško posest, imenovali „veliki“. Zločini so bili tisti, ki so Karlu prinesli vzdevek „veliki“. Po drugi strani običajno gledamo na človeka, ki pobije svoje sosede ter izropa njihove hiše kot na roparskega morilca. To shizofrenijo v zgodovini beležijo vse do danes. V aachenski katedrali je razstavljena mala knjižica, ki je napisana za otroke in v njej piše: „Karel Veliki je obhodil vso Evropo, da bi branil meje svoje države.“ Mogoče bodo čez tisoč let pisali o Adolfu Hitlerju: „Obhodil je vso Evropo, da bi v Stalingradu in Moskvi branil meje nemške države.“ To bi bila približno enaka logika. Pri doslednem logičnem razmišljanju bi lahko celo postavili vprašanje: Ali ne obstaja možnost, da bodo nekoč tudi Hitlerja imenovali za svetnika? Težko verjetno, da bi se to zgodilo. Zakaj ne? Hitler je moril zase in za svoj rajh, ne v korist in čast Rimskokatoliške cerkve.

    Če od Karla Velikega potegnemo lok malo dlje, ugotovimo: mnoge druge, ki so morili za cerkev – npr. v križarskih vojnah – so prav tako poplačali s statusom „svetnika“. Primer za to bi bil papež Leon I. Tudi on je neusmiljeno preganjal drugoverce, manihejce, skoraj že s krvoločnostjo inkvizitorja. Tudi on je konec koncev cerkvi pomagal do več moči in razglasili so ga za svetnika – po pomoru drugovercev. Papeža Leona I. niso samo razglasili za svetnika, ampak so ga kot enega od dveh papežev povrhu imenovali še za cerkvenega učitelja. Leon je katolikom prepovedal vsakršno druženje z nekatoliki in zahteval, da jih zaničujejo. Ukazal je izogibati se nekatolikov „kot strupa, ki prinaša smrt! Prezirajte jih, izogibajte se jih in ne govorite z njimi.“ „Ni občestva s tistimi, ki so sovražniki katoliške vere in so kristjani samo po imenu!“ To je „originalni ton“ Leona Velikega, „svetnika“ katoliške cerkve.

    Spričo tukaj povedanega bi prikrivali dejstva, če stvari ne bi navedli poimensko: kar se tu dogaja – in to pod imenom „kristjansko“ – je resnično satansko. Kajti Jezus, Kristus, ni nikdar učil kaj takega. On je bil mož miru, mož enakosti, mož ljubezni, ki nam je našega večnega Očeta približal kot Očeta ljubezni in Ga tudi utelešal. Govoril je: „Vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani.“ (Mt. 26, 52) On je bil in je knez miru.

    Vir: knjiga »Kdo sedi na Petrovem stolu«


    Versko svetniški lunapark

    Prispeval/a: eckhart dne petek, 14. junij 2013 @ 01:22 CEST

    Spodaj sta dva zanimiva video dokaza o rezultatih cerkvenega jahanja države, žal ne samo v Italiji. Brez denarja italijanskih davkoplačevalcev ne bi bila premaknjena niti ena opeka pri izgradnji verskega zabaviščnega parka po imenu kult »svetnika« p. Pija na jugovzhodu Italije:

    Zlata kripta (grobnica urejena kot kapela) mrtvega »svetnika« Pija v cerkvi p. Pija:
    http://www.youtube.com/watch?v=PKDqIjZ6UBw

    Nova cerkev p. Pija v San Giovanni Rotondu:
    http://www.youtube.com/watch?v=6nAHSSb_xng

    Kako neverjetno razmetavanje denarja s ciljem razmaha tako verskega biznisa kot oblasti nad dušami sedanjih in morebitnih novih vernikov s strani katoliških klerikov! Kdo je že rekel, da so faraoni zgodovina?! Eden je pokopan v kripti v San Giovanni Rotondu. Tako kot staro egipčanski »božanski« faraoni, je tudi ta novodobni katoliški naslednik faraonske tradicije po katoliškem prepričanju odrešenik ljudi – pa čeprav se vsaj uradno cerkev sklicuje na Jezusa Kristusa in njegovo glavno vlogo pri duhovni spreobrnitvi ljudi. Mogoče se pa motim glede Kristusove vloge v cerkveni ideološki greznici. Na kapelici v eni vasi v okolici Slovenske Bistrice z velikimi črkami piše: »Mariji, naši rešiteljici.« Če zraven prištejem še kopico polbogov/svetnikov, ni čudno, da vlada taka zmeda v glavah častilcev katoliških farjev.

    ---
    Bog ja, cerkev ne!

    Bog daje, cerkev vzame!

    Borislav Kosi, Slovenska Bistrica



    Kako je »svetnik« pater Pij jemal nase grehe tega sveta

    Prispeval/a: Lukc dne sobota, 20. julij 2013 @ 19:31 CEST
    Sem kristjan, hodim k maši, vendar ne podpiram vsega kar so svetniki delali.
    Kar je čisto normalno.


    Kako je »svetnik« pater Pij jemal nase grehe tega sveta

    Prispeval/a: Lukc dne sobota, 20. julij 2013 @ 19:36 CEST
    Naš Bog je Jezus Kristus in ne kakšen svetnik.
    Zavedam se da je treba delati za majhno plačo in pa vedno prosim Kristusa naj mi pomaga, kadar delam.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,51 seconds