Kako je »svetnik« pater Pij jemal nase grehe tega sveta
nedelja, 9. junij 2013 @ 23:59 CEST
Uporabnik: živahnež
V svetu in tudi pri nas obstaja kar precej privržencev patra Pija, ki je postal znan zaradi svojih stigem. Pater Pij naj bi bil prvi duhovnik stigmatik v katoliški cerkvi, ki je nosil rane kot Jezus na križu, s katerimi naj bi spominjal na Kristusovo trpljenje.
Preden se posvetimo problematiki stigem, navajam odlomek iz knjige »Nabirka«, avtorja Cursia Maltesa: »Celotno dvajseto stoletje so skoraj vsi papeži, od Benedikta XVI. do Janeza Pavla I. – vsaj ko je bil beneški patriarh -, gledali na meniha iz Pietrelcine kot na glumača, sleparja in politikanta, češ, da se je pripravljen okoriščati z zapuščino poganskega praznoverja ljudi, ki so živeli na kamnitih predelih južne Italije.
Oče Agostino Gemelli – znan zdravnik in psiholog, po katerem se imenuje bolnišnica v Rimu -, ki so ga leta 1920 poslali na oglede, je ocenil, da ima oče Pij »vse značilnosti histerika in psihopata«. Njegove znamenite stigme naj bi bile po zdravnikovem prepričanju »prevara … plod patološkega in bolezenskega delovanja … bolnika, ki poškoduje samega sebe.«
Leta 1960 je Vatikan organiziral še eno odpravo, ki naj bi zadevo raziskala na kraju samem. Rezultati so bili tako presenetljivi, da je papež Janez XXIII. zapisal: »Prejemam strahotne informacije o očetu Piju in o stvareh s krajem San Giovanni Rotondo. Kratki filmski posnetki, ki so jih odkrili, pričajo o njegovih intimnih in neprimernih odnosih z ženskami, ki so sestavljale njegovo pretorijansko stražo. Vse kaže na hudo duhovno katastrofo, … Velikanska prevara.«
Vidimo torej, da ta gospod vendarle ni bil takšen svetnik, kot ga danes želi prikazati katoliška cerkev.
Niti najmanj slučajno ni bilo, da »je leta 2002 papež Karol Wojtyla sklenil, da njegovi predhodniki navsezadnje niso bili tako nezmotljivi, in je dal očeta Pija po hitrem postopku razglasiti za svetnika, santo subito. Hkrati so se začele širiti govorice o kultu svetnika.« Novi svetniški kult je postal podlaga za z velikanskimi državnimi subvencijami podprt megalomanski katoliški verski turizem. »Toda poslovni boom se je kaj hitro vrnil kot bumerang.
Predrzno vodenje »poslovne operacije padre Pijo« s strani menihov kapucinov, vpletenih v strašne prevare, je prisililo sveti sedež, da je v San Giovanni Rotondo poslal svojega poverjenika.« Verski turizem se je razblinil kot milni mehurček. V duhu morbidne katoliške tradicije čaščenja kosti kot relikvij se je »v skrajni stiski porodila ideja, da bi svetnikovo truplo izkopali in ga postavili na ogled množicam; to je bil zadnji srhljiv poskus oživljanja turizma v teh krajih.« Konec citatov iz »Nabirke«.
Poglejmo si sedaj nekaj dejstev o »svetništvu« zloglasnega katoliškega farja. V nadaljevanju so objavljeni odlomki iz knjige Pater Pij, izdajatelj Ognjišče d.o.o., ter komentarji na te citate:
Pravila pri kapucinih, da novinci gledajo v tla
Ne oče ne mati še nista videla sina, kakšen je v kapucinski redovniški obleki. Med pogovorom je gledal v tla namesto v starše. Gvardijan ga je potolažil, da sin ni prav nič bolan, le pri postu pretirava. Gledanje v tla pa je predpis v noviciatu.
Komentar: Je tudi Jezus svojim učencem naročil naj gledajo v tla? Takšen predpis služi zgolj temu, da se podredi in zlomi volja mlademu človeku, da bo zvesto služil in sledil katoliški cerkvi.
Je to res božja milost, da si ranjen celo življenje?
Pogovor med očetom in mamo: »Pomisli, naš Pij je svetnik. Župnik mi je povedal, da ima naš Pij rane, kakor jih je imel Jezus na križu.« Oba sta zajokala, ker je Bog njunemu sinu podelil takšno milost.
Komentar: Če je pater res dobil rane, to gotovo ni prišlo od Boga, ampak od njegovega nasprotnika, demonskih energij. Kajti Bog si ne želi, da bi bili mi ranjeni, zato je tudi nemogoče, da bi nam on povzročal celo doživljenske rane.
Pij ni hotel narkoze, ker je želel trpeti
Pred operacijo kile: »Zdravnik je hotel dati patru uspavalno sredstvo. Nova težava. P. Pij pa ni pustil. Hotel je, da pri zavesti »trpi malo več za spreobrnjenje grešnikov«.
Komentar: Pater Pij se primerja z Jezusovim trpljenjem. Toda pomislimo: Jezus ni sam splezal na križ in se dal pribiti, Jezus ni želel trpeti. Patrovo zavestno trpljenje, da bo s tem spreobrnil grešnike, je popoln nesmisel.
Želja posnemati Kristusa v trpljenju - to je norost
V nekem nagovoru je papež rekel o p. Piju: »P. Pij je imel izredno močno željo zvesto posnemati Kristusa.»
Komentar: Kaj če bi kleriki začeli resnično posnemati Kristusa, toda ne v trpljenju, ki si ga on ni želel, pač pa v njegovih dejanjih?
Jezus se ni daroval na križu, njega so ubili
Križani Jezus in p. Pij z ranami sta pri maši ustvarjala pretresljivo edinost. Obnavljala se je kalvarijska žrtev brez razdvojenosti: isti Jezus se je daroval na križu in v p. Piju! Kako živo je sodeloval p. Pij pri Jezusovem križanju, ki ga je ponovno doživljal na oltarju med mašo, nam pove odgovor, ki ga je p. Pij dal neki svoji duhovni hčerki. Ta ga je vprašala, kako more celo mašo nepretrgoma stati na ranjenih nogah. P. Pij ji je odgovoril: »Draga hčerka, med mašo jaz na nogah ne stojim, ampak visim.«
Komentar: Če je pater Pij tako zvesto želel posnemati Jezusovo trpljenje na križu, zakaj potem ni tudi zahteval, da ga zabodejo, tako kot so Jezusa? A to pa ne? Tako močno pa se ne bi hotel »žrtvovati«.
Prevzemal je grehe drugih ljudi?
Ta gorečnost za zveličanje duš je plamtela tudi v p. Piju in se kazala na razne načine: zanje je molil, zanje trpel, prevzemal nase njihovo grešnost in odgovornost pred Bogom. Ta mistična zamenjava, ko pravični plača za grešnika, je pravo herojstvo ljubezni.
Komentar: Kakšna dobrota! Predstavljamo si kako bi svet funkcioniral, če bi takšno »herojstvo ljubezni« tudi zapisali v ustavo. Potem bi lahko zločinci klali in ubijali ljudi, pater bi plačal za njihove grehe ter jih vzel nase, zločinci bi bili očiščeni grehov in bili lahko spet naprej klali. Ker bi jim pater sproti pral njihove grehe, seveda ne bi šli v zapor.
Pater Pij odjemlje grehe sveta?
»Kaj dela p. Pij?,« je nekoč vprašal Pij XII. manfredonskega nadškofa. »Svetost, odjemlje grehe sveta,« mu je takoj odgovoril nadškof.
Komentar: Kako uspešen je bil pater Pij pri »odjemanju grehov« sveta? Očitno ne preveč, kajti svet po njegovi smrti ni postal paradiž. Ravno nasprotno, svet se utaplja v greznici nasilja in pokvarjenosti.
Pater Pij je bil žgalni dar za grehe naroda?
Petdeset let smo gledali p. Pija na bojišču: bil je…. Vsakdanji žgalni dar za krivde in grehe naroda. Dobesedno je pokazal resničnost božje besede: »Brez krvi ni odpuščanja« (Heb 9,22).
Komentar: Brez krvi ni odpuščanja? In nekateri resnično verjamejo, da je to božja beseda. Odpustimo jim. Brez krvi.
Pij pravi, da je bilo njegovo življenje nevredno
Ko so mu njegovi duhovni sinovi čestitali k 60-letnici redovništva, jim je jokaje odgovoril: »Šestdeset let nevrednega življenja!«.
Komentar: Reči, da je bilo tvoje življenje nevredno, to ni skromnost, ampak spoznanje, da si zapravil življenje.
Skočil bi skozi okno, če bi mu nadrejeni tako rekli
Prav izklesan je Pijev rek: »Jaz sem sin pokorščine. Zato ne bi pomišljal, če bi mi predstojnik zapovedal, naj skočim skozi okno.«
Komentar: Takšna slepa pokorščina spominja na japonske kamikaze, ki so jim prav tako oprali možgane, da so žrtvovali življenje za »višji« cilj.
Ljudje so po spovedi pri njemu postali božji otroci?
Tisti, ki so se pri p. Piju spovedali, so zato tudi žareli od miru in sreče… P. Pij jim je večkrat tudi jasno povedal: »Bog te sedaj zares ljubi!« »Bodite srečni, zdaj ste božji otrok.«
Komentar: Tukaj nekaj ni jasno. Po nauku cerkve človek postane božji otrok že pri krstu, toda pater Pij je trdil, da so ljudje šele po njegovi spovedi postali božji otroci. Vprašanje tukaj ni, kdo ima prav: cerkev ali pater, ampak kdo bolj za nos vleče vernike oz. se norčuje iz njih?
S svojim trpljenjem je olajšal Jezusovo bolečine?
Msgr. Paolo Carta: Hotel je biti žrtev za grehe sveta, željan trpljenja, da bi olajšal bolečine dobremu Jezusu.
Komentar: Če trpimo, olajšamo bolečine Jezusu? Po tej logiki, če se veselimo in smo zdravi, povečamo bolečine Jezusu? Mazohistična vera, ki nima nobene zveze z Jezusom in Bogom.
V nadaljevanju so objavljeni odlomki iz knjige Pater Pij, avtor Lorenzo Da Fara, ter komentarji na te citate:
Pater Pij se je bičal
Brat Pij je sprejel kot dolžnost do sebe in do Boga vsa pravila samostanskega življenja: pokorščino, molčečnost…, še več, dodal je še kaj svojega: bičanje…
Komentar: Se tudi njegovi privrženci bičajo, ker menijo, da s tem lajšajo bolečine Jezusu?
Stigme je dobil pred razpelom in to naj bi bila božja milost
Pred seboj na ograji je imel velik križ z bledim, krvavečim Kristusom. Prikazala se mu je »skrivnostna oseba« in od vznemirjenosti je omedlel. Ko se je znova prebudil, je iz rok, prsne strani in nog kapljala kri. Bili so namreč ljudje, ki so v svoji duhovni veličini ali evangeljski preprostosti bili takoj sposobni videti v teh dogodkih znamenje Božje milosti.
Komentar: Da ti »nekdo« celo življenje povzroča rane, je znamenje božje milosti? Je potem za cerkev božja milost tudi to, da recimo nek pedofilski župnik »dobrohotno« več let spolno zlorablja otroke? Je božja milost tudi to, da tega župnika premestijo v drug kraj, ko se začne v vasi govoriti o njegovih »milostnih« dejanjih?
Zakaj je skrival stigme?
Na rokah ima brezprstne rokavice, pod katerimi je skrival stigme.
Komentar: Zakaj je skrival stigme? Ali ni bil ponosen na »božje delo«?
Ob smrti so stigme izginile?
V trenutku smrti ran na rokah, nogah in prsni strani ni bilo več, popolnoma so se zacelile in tudi nobenih sledi kakršnih brazgotin ni bilo videti.
