Na spletni strani enaa.com pišejo, da so podnebne spremembe dober biznis. In kjer je posredi denar, so posredi tudi laži. Vprašanje je le, kdo laže. Ali zagovorniki podnebnih sprememb ter napovedovalci katastrofe z Alom Gorom na čelu, ali pa skeptiki, ki naj bi jih financirala umazana industrija. Zadnje čase je vse več dokazov, da si resnico prikrojujejo prvi, ki jim predavanja in raziskave o domnevnih podnebnih spremembah, povzročenih s strani človeka, prinašajo lepe denarce.

Včasih se zdi, da se narava dobesedno norčuje iz zagovornikov teorij o globalnem segrevanju. Po tem, ko je slednje postalo glavna mantra tako na naravovarstveni, kot tudi politični sceni, je narava obrnila ploščo in postregla z nižjimi temperaturami.

Ker so znanstveniki, politiki in "znanstveniki" uvideli, da tako vendarle ne bo šlo, so besedno zvezo globalno segrevanje nadomestili s podnebnimi spremembami. Tako je po novem tudi polarni mraz, ki je zadnje dni zajel velik del planeta, posledica podnebnih sprememb. Ne glede na to, da so nizke temperature in sneg nekaj povsem običajnega za ta letni čas.

Kopenhagenski vrh o podnebnih spremembah, o katerem so imeli politiki in naravovarstveniki tako velika pričakovanja, se je končal precej klavrno. Deklaracija o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov ni bila sprejeta, hkrati pa je nad celotnim srečanjem visela senca dvoma, ki jo je povzročilo razkritje elektronskih sporočil, v katerih so se zanstveniki pogovarjali o prirejanju podatkov - seveda v takšni smeri, da so se ujemali z njihovimi teorijami o podnebnih spremembah, za katere naj bi bil kriv človek.

Poglejmo resnici v oči. Znanost že dolgo ni več takšna, kot so si jo zamislili veliki grški misleci. Postala je čisti biznis, kjer je za doseganje cilja dovoljeno potvarjati podatke, uporabljati neprimerne raziskovalne metode ter se sklicevati na dvomljive vire. In pri podnebnih spremembah so v ozadju veliki denarji ter še večji interesi.

Nič čudnega, da skušajo skeptike zatreti že v kali, pogosto kar z ad hominem napadi. Pri tem nimajo težkega dela, saj imajo za seboj takorekoč vso medijsko mašinerijo. Zagovorniki podnebnih sprememb in mediji namreč hodijo z roko v roki. Prvi potrebujejo kanale za širjenje svojih dobičkonosnih idej, drugi pa novice o (grozečih) katastrofah.

Pred desetimi, petnajstimi leti, bi imeli zagovorniki podnebnih sprememb bistveno težje delo. Brez interneta ne bi nikoli tako učinkovito dosegli množic ter jih pridobili na svojo stran. Al Gore bi se celo moral zahvaliti Pirate Bayu in ostalim spletnim stranem za nelegalno izmenjavo datotek. Brez njih Neprijetna resnica nikoli ne bi dosegla tolikšnega števila ljudi.

Kdo torej laže? Vsi po malem, najbrž. Zgodovina nas je v dovolj primerih naučila, da je resnica vedno nekje vmes. Še posebej, kadar ne gre le za spopad dveh "resnic", pač pa predvsem za spopad dveh nasprotujočih si interesov, ki se vrednotijo v milijardah evrov, še pišejo pri enaa.com.

Vir: dne.enaa.com/