NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Katoliška cerkev ustvarja napačno sliko o Bogu   
    sreda, 29. april 2009 @ 14:51 CEST
    Uporabnik: Sonce

    * Pisma bralcevV Nedeljskem dnevniku so objavili odlomek iz knjige Carle del Ponte, glavne tožilke Mednarodnega sodišča ZN za vojne zločine v Jugoslaviji in Ruandi. V knjigi opisuje kako je od papeža želela izvedeti ali je katoliška cerkev pomagala ubežniku Anteju Gotovini, ki je bil obtožen vojnih hudodelstev. Njen švicarski pomočnik, ki je bil z njo v Vatikanu, je dejal, da bo zaradi tega izobčena.

    Kaj sploh pomeni izobčenje? V oddaji Katerega preroka vaši očetje niso preganjali so gostje govorili o tej temi. Citiram: »Beseda anatema oz. izobčenje izhaja iz jezikovne rabe cerkvenih koncilskih sklepov, s katerimi so obsodili tiste verske nauke, ki cerkvi niso bili po volji. V latinskem prvotnem besedilu so za obsodbo vedno uporabljali formulo "anatema sit".

    "Anatema" izhaja iz grščine in pomeni prekletstvo, preklet. "Sit" prihaja iz latinščine in pomeni "tako naj bo". Formula se torej glasi: »Kdor verjame v to« – kar je bilo pravkar obsojeno – »naj bo preklet.« V sedanjem nemškem prevodu koncilskih sklepov se v zbranem delu Neuner-Roosa uporablja prijaznejša jezikovna raba. Ne izgovarja se več formula »ta naj bo preklet«, ampak piše »tega naj se izključi.

    «Vsebinsko pa se ni niti malo spremenilo, kajti kogar cerkev izključi, to je ekskomunicira, po cerkvenem nauku ne bo zveličan. Ne sme več prejemati t. i. zakramentov, ki jih cerkev ponuja kot sredstvo za zveličanje. Živi v težkem grehu. In če v tem stanju umre, je večno preklet. Tudi beseda »izključen« je torej anatema, ki pomeni isto kot večno prekletstvo. Pridružite se nam v razmišljanju, kaj sploh pomeni »večno« v tem kontekstu.

    Večne bolečine, večno trpljenje, brez kakršnega koli upanja, da se bo kdaj končalo. Poglejmo si na primer bolečine in trpljenje obolelih za rakom. Kako bi bilo, če bi se te bolečine kar nadaljevale – brez pomoči v obliki zdravil. Človeka prime, da bi naredil samomor, da bi ušel bolečinam. Toda duši to ni mogoče. Naprej mora trpeti, kar lahko želi samo hudič, ki hoče dušo uničiti in razkrojiti na ta način, da večno trpi. Kajti Satan je hotel in hoče razkroj vseh oblik, ki jih je ustvaril Bog.

    To je bila prva misel padca. Temu satanskemu cilju služi predstava o večnem peklu, s katerim cerkev grozi ljudem s pomočjo nauka o večnem prekletstvu. Noben človeški oče si ne bi kaj takega želel za svoje otroke. In Bogu, ki je ljubezen, podtikajo nekaj takega. To je katoliško ali luteransko. Z Bogom in z Jezusom, Kristusom, pa to nima čisto nič opraviti.

    On je prinesel sporočilo o našem ljubečem Očetu, o ljubečem Očetu, ki nikogar ne prekolne, ki hoče vse Svoje otroke, vse duše in ljudi popeljati nazaj v večno domovino. V naukih Jezusa iz Nazareta ni govora o večnem prekletstvu. Potemtakem se tako imenovane cerkve ne bi smele imenovati kristjanske. Nepravično je, da to, kar tukaj učijo, podtikajo Jezusu, Kristusu.

    Nepravično je tudi do Boga, kajti tako ustvarjajo napačno sliko o Bogu in sicer, da se jezi in svoje otroke za večno prekolne in tako del svojega stvarstva za večno pošlje v pekel. To je absurdno.« V knjigi Sam v partnerstvu in zakonu? Sam na starost? Življenje v enosti! Nisi sam – Bog je s tabo piše: »Ni greha, ki bi bil večji kot je Božja ljubezen.

    Božja ljubezen je neizčrpna. Zato tudi nikjer ni kraja, kjer bi duše večno trpele, torej ni večnega prekletstva. Če bi obstajal kraj v neskončnosti, kjer bi duše morale v ognju krivde večno trpeti, potem bi bil greh, torej krivda – ne glede na to, katere stopnje je – večji in silnejši od Božje ljubezni.«

    Niko Gorjup, Nova Gorica

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Sonce
  • Več s področja * Pisma bralcev

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Katoliška cerkev ustvarja napačno sliko o Bogu | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Katoliška cerkev ustvarja napačno sliko o Bogu

    Prispeval/a: D.z.u.ž.c. dne sreda, 6. maj 2009 @ 23:18 CEST

    Na spletni strani našega Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve lahko preberete nekaj drobcev, ki dodatno osvetljujejo katoliško-protikristjansko manipulacijo z »večnim prekletstvom«:

    Večno prekletstvo

    Trajen vpliv na cerkveni nauk je dosegel Justinijan na koncilu v Konstantinoplu (553). Vzhodnorimski cesar je sicer na zunaj postal kristjan, ampak ostal je rimski politik moči. Verske spore so ne glede na njihovo vsebino v kali zatrli. Če se je tukaj kdo skliceval na zgodnjekristjanskega učitelja Origena in oznanjal nauk o ponovnem rojstvu ali odrešitvi vseh duš in ljudi po Kristusu, ni bil le drugorazreden, ampak v razmerju do državnih interesov popolnoma nepomemben. Zato cesar ni dolgo cincal in je zboru predložil devet anatem. Dve izmed njih sta se glasili: Kdor se oklepa tega, da je človekova duša že živela pred njeno telesno inkarnacijo, naj bo preklet. Kdor veruje, da se bodo na koncu vseh časov vse duše in vsi ljudje vrnili k Bogu, naj bo preklet.

    Tu se je rimska državna cerkev dokončno poslovila od centralnih vsebin nauka Jezusa iz Nazareta: Od Njegovega sporočila o ljubečem Očetu-Bogu, ki nikogar ne prekolne, ampak bo vse duše in ljudi, celotno padlo stvarstvo povedel nazaj v večno domovino - s pomočjo Kristusove odrešilne moči in tako, da sledimo Njegovim naukom, h katerim spada tudi vedenje o obstoju duše pred rojstvom in možnost ponovnih utelesitev. Odtlej ima cerkev v roki eno najostrejših orožij: pretnjo z večnim prekletstvom, ki jo je učinkovito uporabila v naslednjem tisočletju in pol. Bila je tudi duhovna podlaga inkviziciji in križarskim vojnam, ki so terjale življenje milijonov ljudi.

    Pri tem je treba znati dobro seštevati - tudi velika števila. Kajti milijoni ljudi so samo v Evropi postali žrtve zmotnega prepričanja katoliške in evangeličanske vere in mnoge kleriške morilce v cerkvah še danes častijo kot nekoč. Cerkveni papeži, škofje, ekscelence in eminence si kot nekoč lastijo gospodovanje nad življenjem in smrtjo ter da nudijo edino pot nazaj k bogu. Večno, za vse čase bodi preklet, kdor cerkveno pot pozna in jo zavrne, pretrpi naj grozotne peklenske muke za vedno in večno, nepretrgano grozo brez možnosti na konec, mučen v neskončnost.To je grozilno sporočilo cerkve, ki se skriva za masko "veselega sporočila". Kesanje in spreobrnitev potem ne bosta več uslišana. Z nobenim javkanjem se ni mogoče vrniti v krilo velike matere cerkve, velike vlačuge, ki ljubimka skorajda z vsakim oblastnikom in je od zdavnaj preko stoletij terjala od držav smrtne kazni za ljudi, ki so si upali samostojno misliti in čutiti. Pri pogovoru v krogu znancev je bil pred kratkim izrečen stavek: "Tudi ti še pristaneš na grmadi!" in za trenutek je bilo vse tiho.

    Kdo v takih trenutkih ne čuti starega strahu, da je izročen na milost in nemilost tej oblasti, o kateri je pisal zgodovinar Karlheinz Deschner: "Po intenzivnem ukvarjanju z zgodovino krščanstva ne poznam v antiki, srednjem veku in novem veku ... nobene svetovne organizacije, ki je hkrati tako dolgo, tako neprestano in ostudno obremenjena s hudodelstvi." (v: Die beleidigte Kirche, str. 43)

    Cerkvena, "na bibliji zasnovana zahteva po izključitvi" je res slej ko prej "stalno pripravljena na skok, da na novo razneti grmade za krivoverce", kot piše filozof Karl Jaspers (Der philosophische Glaube, 9. izdaja, 1988, str- 73). Kdor pa to vedno zahteva in bi bil vsak čas pripravljen to spet storiti - takrat imajo vsi zvezane roke.

    Toda kaj so sploh grmade? Večno prekletstvo da je slabše kot vsaka še tako dolgotrajna mučeniška smrt, tako blebetajo cerkveni učitelji, če govorijo nešifriran tekst ter se ne pustimo odpraviti s površinsko mileje zvenečimi floskulami. Tudi če zdaj ni cerkvenih grmad: Groza in mučenje sta po cerkveni veri za prizadete samo preložena na čas po smrti. Grozilno delo eminenc je na dolgi rok. Toda vsak cerkveni član si lahko premisli, če bo še naprej odlašal, da bi se poslovil od tega sistema groze, groženj s prekletstvom in insceniranega tolaženja.

    Nekrščanski otroci v pekel!

    Po katoliškem nauku morajo "duše, ki so umrle v težkem grehu" v večni pekel. "Ta obstaja za duše, ki so bile obremenjene samo z izvirnim grehom (ki velja kot "težki greh"), z izgubo "Božjega gledanja". (Neuner-Roos, Der Glaube der Kirche, S. 530) Ta zadeva nekrščene dojenčke in male otroke. "Za duše z osebnimi grehi" obstaja pekel vrh tega "v peklenskih mukah". Nevarnost, da izgubi ne samo "gledanje Boga", temveč mora preko tega za vso večnost trpeti strašne muke, bi se po katoliškem nauku za nekrščenega otroka začela v trenutku, ko loči dobro od zla in lahko zagreši "težki greh." Vse to je nasprotje temu, kar je hotel Jezus. Oni ni učil niti večnega pekla niti krsta dojenčka, temveč je rekel: "Sledite mi!"

    Spoved

    Dolga stoletja je bila spoved skrajno učinkovit instrument za ugotavljanje in obvladovanje ljudi, kar je cerkvi prineslo ugled, da razpolaga z najboljšo tajno službo sveta. Daleč v 20. stoletju so po širnih delih Nemčije in drugod po Evropi krajevni župniki nadzorovali upoštevanje "spovedne dolžnosti" z osebnim pregledom najmanj enkrat letno oddanih "spovednih listkov". Spoved je do danes instrument navidezno moralnega pritiska. Po katoliškem nauku pride v "večno prekletstvo", kdor umre brez spovedi v "smrtnem greh". Kdor pri spovedi zamolči "smrtni greh", spoved tega je neveljavna. Perfekten posel s strahom.



    ---
    spletna stran Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve:
    http://www.zrtve-cerkve.org

    blog društvenega časopisa Razmisli in sodeluj:
    http://razmisli.blog.si


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,47 seconds