Pisatelja Ivana Cankarja pa je treba razumeti globlje v smislu novozaveznega krščanstva. V. Snoj je opisal smisle hrepenenja v Cankarjevih delih tako-le:

Hrepenenja je v Cankarjevi literaturi stalnica, ugotavljajo tako rekoč vsi cankaroslovci. Hrepenenje bo iztočnica pri vpraševanju o Cankarjevi literaturi in Novi zavezi.

Novozavezna beseda za hrepenenje je epithymía. V Pavlovih pismih je navadno kontekstualno določena z sárx in sóma in tedaj ne pomeni hrepenenja, pač pa poželenje mesa ali telesa. Takšno poželenje je za Pavla temeljni vzgib načina biti življenja »po mesu«, ki je v nasprotju s krščansko preobraženim življenjem zapisano smrti: življenje verujočega je sicer še vedno življenje »v mesu«, a ne več »po mesu«, pač pa »po duhu«. Epithymía pa lahko pomeni tudi pozitivno naravnanost – »naravnanost hrepenenja«. Gre za hrepenenje po razvezi od mesa, hrepenenje po smrti, ki vodi v biti-s-Kristusom (syn Christô eînai).

Ta sintagma je tudi zgled za napačno grško pojmovanje Nove zaveze. Eînai v tej sintagmi namreč poimenuje nekaj nenavadnega, nemogoč način biti, ki pa ga omogoča edinole Božja modrost. Tako presega starogrško filozofsko delitev na bivajoče in nebivajoče. Hrepenenje, ki se sklicuje na Božji klic (ki sega preko delitve na nebivajoče in bivajoče in nebivajoče kliče v bivanje) ima zato paraontološki smisel.

Z apostolskimi očeti, še bolj pa z apologeti je v krščanstvo kot orodje za obrambo resnice začela vstopati grška filozofija. Prednjačili so Platonovi pogledi – zaradi naravnanosti na »onstran bitnosti« in zato dostopno le mističnemu uvidu. Krščanstvo je samo sebe prepoznalo za izpolnitev platonizma.
Hrepenenje po smrti je torej tudi v poznejšem krščanstvu ohranilo značaj izsvetne naravnanosti k Bogu in se v platonizirajočih ubeseditvah Božje presežnosti nad bitnostjo hkrati izostrilo tako, da je dobilo izrecen metaontološki smisel. Hrepenenje je postalo koprneča želja po združitvi z Bogom, kar v mistiki metaforično prikazuje vzpon duše.

Neoplatonizem združuje Platonovo erotologijo (prehajanje od lepih reči k Lepemu) združeval z Aristotelovo ontologizacijo erosa (vse kar živi je vzgibavano po Bogu kot prvem gibalu, saj je Bog v vse vsadil željo - zato bivajoče giblje kot želeno). Tako se je razvilo razumevanje o vsesplošni navzočnosti hrepenenja v vesoljstvu. Preneslo se je tudi v literaturo (judovska: ibn Gabriol – govori o poti hrepenenja, na cilju opeva slavo Bogu, Stavrniku vsega; Dante v Komediji v zadnjem verzu zapoje »ljubezen, ki giblje sonce in druge zvezde«. Po takšnem razumevanju je hrepenenje vsajeno v človeka od Boga z namenom, da ga združi z Bogom (kot neka cikličnost).

Kakšen pa je smisel hrepenenja pri Cankarju? Ogledali si bomo le najznačilnejše primere.

V eseju Dragotin Kette (1900) Cankar (človeško) hrepenenje uporabi kot posamezni primer splošnega, vesoljnega hrepenenja. Spet drugič v istem eseju govori o Ketteju kot pesniku, ki hrepeni po resnici, po lepoti, po večnem, po Bogu. To je le navidezno Platonistična dikcija (Platon Resnico in Lepoto razume kot ideji, kot dva obrazca Dobrega, ki je izenačeno z Božjim – vse pa je onkraj bitnosti). V Cankarjevi rabi hrepenenja po resnici in lepoti ni zaznati da bi le-ti segali onkraj bitnosti, da bi bili (meta)ontološko resnični.

Ob prebiranju Maeterlincka Cankar spet govori o hrepenenju – tokrat je njegov sedež človeška duša, ki se v hrepenenju ozira v nedoločni nekje. Vendar ta nekje spet nima statusa platonistične metaontološke resničnosti, ampak se vzpostavlja kot lastni svet duše, ki ga iz nedoločnosti potegujejo sanje. Takšne sanje izhajajo iz mladostnih spominov in pravljic.

Kaj je torej resničnost Cankarjevega hrepenenja, če to ni platonistično metaontološka resničnost? Željenska lestvica pri Cankarju sega od potrebe, ki jo je mogoče zadovoljiti (potreba lačnega po kruhu), do želje v pravem pomenu, ki ne najde potešitve na tem svetu – hrepenenje bomo raziskovali kot željo v tem drugem smislu.

Urbančič hrepenenje razume kot središče Cankarjevega pisanja, Lepo Vido in Milan in Mileno pa kot zadnji hrepenenjski deli. V njiju vidi padec hrepenenjskega ideala, kjer se ta pokaže kot ničev. Svoja spoznanja zgradi na vključevanju Cankarjevih tekstov v kalup ničejanske filozofije (premalo pa na tekstih samih).

Boljši namig, kako razbrati smisel hrepenenja pri Cankarju ponuja M. Kos v Kako brati Kosovela?. Ta ob razmišljanju o »lepi duši« namreč duhovito trdi, da Kosovel (1904-1831) ni poznal Hegla (1770-1831), da pa je Hegel poznal Kosovela. S tem misli, da je za Kosovela še vedno konstitutiven horizont romantizma oz. romantične subjektivnosti. Podobno in še bolj pa velja za Cankarja. Cankarsko hrepenenje je postalo paradigma v slovenski literaturi, Kosova interpretacija Kosovelovega cankarjanstva s Heglovo analizo lepe duše pa opozarja, da hrepenenje kot njegovo jedro spada v novoveško-romantični subjektivitizem. Hegel je rešil problem jazovskega subjekta (Fichte pred njim meni, da jaz postavlja jaz in hkrati tudi ne-jaz). Hegel pa meni, da mora jaz sam stopiti v resničnost, da bi si jo prisvojil – najprej se mora povnanjiti oz. odsvojiti, da bi se lahko opazoval kot objekt, nato pa se mora spet zapogniti nazaj v um. Lepa duša, ki jo obravnava ni nič drugega kot spodrsljaj vzpostavitve jazovskega subjekta. Je zavest, ki ne zna stopiti v resničnost, zmožna pa je zgolj sodbe. Lepa duša se torej ne spusti v realnost, temveč jo zanika v sodbi in s tem sama ostane prazna. Hrepenenje, ki ga Hegel razume kot občuteno ničnost lepe duše, ki hkrati vključuje tudi hotenje nečesa neničnega, resničnega – in izhaja iz izničenja celotne resničnosti.

Cankar seveda hrepenenja ne tematizira filozofsko glede na vzpostavitev subjekta in njegovega razmerja do resničnosti. Vendarle pa se njegovo hrepenenje (zadnja postaja na njegovi željenski lestvici) vedno pojavlja skupaj z pojmom življenja. To pa ni nepomembno, saj je Nietzsche dejal, da o biti nimamo druge predstave kot življenje.

Hrepenenje je pri Cankarju tista vzigbanost duše, kjer je celotna duševnost in ima ontološko vrednost. […o ontološki dimenziji hrepenenja in o nemetafizičnosti, pač pa o moralnosti hrepenenja]

Povest Hlapec Jernej in njegova pravica se zaključi z vzklikom, ki prosi Boga za usmiljenje nad Jernejem, sodniki in vsemi grešnimi ljudmi. Bog je za Cankarja izključno pravični Bog (kadar je krivičen, je predstavljen skozi oči kakega nastopajočega lika).

Kakšno vlogo ima v Cankarjevi literaturi pravični Bog, Božja pravičnost glede na to, da je osrednje gibalo te literature hrepenenje, to pa zajema ontološko sodbo ib v pripovedi priklicuje izrecno moralno sodbo?

 Črtica Kristusova procesija: eshatologizacija (nauk o zadnjih ciljih življenja in sveta ) ontološke sodbe hrepenenja

Črtica je bila večkrat interpretirana. Kreft jo označi za predhodnico Hlapca Jerneja, za Cankarjevo »malo biblijo socializma«, kjer je Kristus v rdeči halji glasnik socializma. Virk rdečo haljo poleg simbola socializma razume še za simbol krščanske ljubezni. Črtica se paradoksno umešča v Brate Karamazove. Pri Dostojevskem sicer Kristus pride iz usmiljenja nad ljudstvom, gre za vmesni prihod, pri Cankarju pa Kristus pride na Gospodov dan (»Gospodov dan je bil…«).

Gospodov dan se pojavlja tako v Stari kot Novi zavezi – v slednji kot drugi prihod Kristusa, ki bo zgodovino popeljal h koncu, da bo sodil živim in mrtvim. Cankarjevo delo torej popisuje Kristusov drugi prihod. Legendni pričetek te črtice (šivanje suknje) je v kasnejši različici opuščen – iz njega nastane samostojna Legenda o Kristusovi suknji.

Kristus Dostojevskega ljudem pušča svobodo, le pritrjuje velikemu inkvizitorju, da prinaša svobodo, drugače pa ne govori. Cankarjev Kristus pa govori podobno, kot je govoril svojim učencem.

V to pripoved so večinoma vključene prvine iz evangelijske pripovedi, čeprav so tudi strukture antitetičnega paralelizma, ki se navezujejo na mesijansko prerokbo v Izaiji. Vendar Kristus ob prvem prihodu poziva naj se mu ljudje priključijo, ob drugem prihodu pa jih ločuje na dobre in slabe.

O tem, da se Kristus obrača na uboge, Cankar sledi vsem trem sinoptikom (Matej, Marko, Luka), ti pa tudi popisujejo Jezusovo srečanje z nekim bogatinom, ki je deloval po postavi, ni pa hotel ubogati Jezusa, ki mu je kot vstopnico za popolnost velel, naj še razda svoje imetje revežem. Tedaj reče »Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« (Mr, 10,25). Ko so učenci nato vprašali, kako sploh lahko komu uspe, jim je rekel, da kar je pri ljudeh nemogoče, je pri Bogu mogoče. S tem pokaže, da ne obsoja imetja nasploh, pač pa odnos njegovega lastnik do imetja (ne sme biti zaslepljen ali zasužnjen od imetja) in trdi, da je usoda (morebitno razdajanje) imetja v rokah tistega, ki imetje ima. Kristus bogatina svari, ne pa vnaprej obsoja.

Zanimivo pa v cankarjanskem Kristusovem drugem prihodu le-ta ne poziva več vseh, pač pa le »ponižane in užaljene« kot družbeno zapostavljeno ljudstvo. V prvi različici Kristusove procesije pride od hiše z zvonikom tudi »debel gospod v črnji suknji« - seveda gre za župnika, ki je hkrati bogataš. Kristus ga sploh ne poskuša spreobrniti, pač pa ga le prekolne z »Apage santas!«. Kristus ne daje več na izbiro, pač pa je že izbral svoje; njegov poziv je kar sodba sama. In njegova rdeča suknja je bolj kot simbol socializma ali evangelijske ljubezni simbol eshatološke sodne oblasti.

Črtica se zaključi s Kristusovim »Božje kraljestvo je v vas!«, ki je iz Lukovega evangelija. S tem ko reče še, to je vaš (in v poznejši različici: naš) dan, se obrača še na tiste, ki so koprneli – in tako potrjuje prav notranjost, dušo, vzgibavano s hrepenenjem, kot mesto rešitve, ki je vzdržalo do drugega prihod. Zato reče, da so oči koprnele že v zmagoslavju, ne več v hrepenenju.

Hrepenenje se prav v eshatološki sodbi izpolnjuje kot zmagoslavje. Ali se s tem spremeni smisel hrepenenja samega? Ali upa »proti upanju« t.j. upa na nemogoče? Po čem hrepeni v eshatološki sodbi, ki prinaša zmagoslavno izpolnitev?
Sam Cankarjev tekst na to neposredno ne odgovori. Kristus se pojavi kot cilj hrepenenja ponižanih in užaljenih, s tem da se zabriše meja med Kristusom kot ciljem hrepenenja in hrepenečim Kristusom. To se zgodi ob zamenjavi vaš-naš dan.

Kristus na čelu procesije daje zapostavljenim znamenje zmagoslavja njihovega hrepenenja in kot hrepenelec (hrepeneči) daje hrepenenju prosto pot.

Zato je hrepenenje v tej črtici hrepenenje po večni radosti in življenju.

Obrat smisla hrepenenja

Roman Novo življenje se spet srečuje z Dostojevskim, z Zapisi iz podtalja. Nanaša pa se tudi na epilog v Zločinu, ko Raskolnikov vstopi v novo življenje.

Novost tega dela je v tem, da skuša glavni junak Grivar novo življenje, ki je njegov cilj hrepenenja, tudi dejansko zaživeti v realnem življenju. Vendar se mu to novo življenje, ki je hrepenenje zaradi nezadoščenosti in umetniške neizpolnjenosti, vedno izmika ter kaže kot zgolj želenjska podoba, podoba iz sanj.

Zbirka črtic Moja njiva govori tudi o »avtobiografski« kraji, ki ji sledi bolestne odziv kesanja. Temeljni ton pripovedovanja je patos. Patos je občutje, ki ga zaradi delovanja nečese občuti duša. Patos ni gola brezupnost in tesnoba, pač pa skrušenost, ki jo lahko doseže le duhovno prebujen človek. To žalost ob spoznanju svoje strastnosti, nagonskosti, ki jo je mogoče ozavestiti šele z razvojem duhovnega bistva.

Grešnost, neizbežna danost strastnosti, se najbolj pokaže tam, kjer ni nobenega razloga za greh – ob najbolj ljubljenem bitju, ob materi. Cankar zaves o grehu razvije kar na svojem lastnem grehu.

Zbirka črtic Podobe iz sanj najnazornejše pokaže obrat smisla hrepenenja. Človek, ki je bil prej v hrepenenju opravičen po trpljenju, se zdaj ob poslednji sodbi vidi kot spaka, kot grešnik in je v Podobah vedno prikazan v strahu in gorzi.
Hrepenenje Cankar prikazuje kot življenjsko oporo in spodbudo svoje matere – vse do Podob, ko hrepenenje postane samo neresnično, zgolj izsanjano. Vseeno pa gre za hrepenenje po novem življenju po smrti, vzbujenem ob materini podobi ob smrti. V njegovi moči ne več poslednji sodba, temveč ga prežema strah; izhaja iz trpljenja, a v njem nima več opravičenja… Prva in zadnja beseda hrepenenja je življenje.

[ Odgovori na to | # ]