Dr. Romana Jordan Cizelj, evropska poslanka in podpredsednica Slovenske demokratske stranke, je v prvi letošnji oddaji Piramida izjavila, da je cerkev moralna avtoriteta.

Ob tej milo rečeno sporni izjavi sem se spomnil na nagrajenega pisatelja in znanega cerkvenega zgodovinarja Karla Heinza Deschnera, ki je dejal: »Po intenzivnem raziskovanju zgodovine krščanstva v antiki, srednjem veku in novejšem času, še posebej v 20. stoletju, ne poznam nobene organizacije na svetu, ki bi se obdržala tako dolgo in neprekinjeno in bi bila tako strahotno obremenjena z zločini kot je Rimskokatoliška cerkev.

Ta izjava, ki sem jo napisal in izdal v publikacijah, kritičnih do cerkve, je krita (poprej posneta na najmanj petih kasetah) in skozi mojo »kriminalno zgodovino krščanstva« še bolj potrjena in bo toliko časa veljavna, dokler ne bo nekoč nekdo mojemu dobro utemeljenemu gradivu nasprotoval z ravno tako dobrim gradivom, da na svetu obstaja druga organizacija, ki je ravno tako dolgo in neprekinjeno in tako strahotno obremenjena.« Karl Heinz Deschner, Die beledigte Kirche, s.42.

Nedavno sem prebral knjigo Nadškof genocida, v kateri je avtor Marco Aurelio Rivelli temeljito raziskal zgodovino ustaške diktature v Neodvisni državi Hrvaški in njihovo tesno sodelovanje z RKC, nacisti in fašisti. Če se zaenkrat ne usmerimo na starejšo zgodovino RKC, ali lahko rečemo, da je nekdo moralna avtoriteta, če podpira in vzpodbuja najbolj krute in zverinske pokole, ki so jih med drugo svetovno vojno izvajali katoliški ustaši nad Srbi? Avtor je po dvajsetih letih znanstvenega dela v knjigi zbral ogromno dokazov, ki bremenijo tedanjega hrvaškega nadškofa Stepinca in Vatikan kolaboracije z ustaškimi klavci.

Ustaši Anteja Paveliča so s podporo Hitlerja in Mussolinija pobili na stotisoče pravoslavnih Srbov in na desettisoče Judov in Romov. Pokole je spremljalo prisilno spreobračanje pravoslavcev v katoliško vero, toda žrtvam ustaškega divjanja pogosto tudi to ni rešilo življenja. Etnično in versko čiščenje hrvaškega ozemlja je potekalo s katoliško gorečnostjo, kakršne Evropa ni doživela vse od križarskega pokola Katarov z juga Francije na začetku trinajstega stoletja. V dogajanju, ki se je v zgodovino zapisalo kot balkanski holokavst, je imela eno od odločilnih vlog rimskokatoliška cerkev. Zagrebški nadškof Alojzij Stepinac je kot osvoboditelja pozdravljal Mussolinija in Hitlerja ter aktivno sodeloval z vodstvom ustaškega gibanja. Del hrvaškega katoliškega klera je osebno, včasih tudi na poveljniških položajih ustaških enot, sodeloval v krvavih pokolih.

Med klavci so bili tudi številni hrvaški duhovniki

Jugoslovanski zgodovinar M. Bulajić je uredil seznam z imeni 629 katoliških cerkvenih predstavnikov, ki so bili neposredno odgovorni za ustaške poboje. Poveljnik zloglasnega taborišča Jasenovac je bil denimo frančiškanski redovnik Miroslav Filipović Majstorović, ki je bil poznan pod imenom Fra Satan. Med njegovimi zločini je tudi pokol otrok v osnovni šoli v Krivaji. Eden od očividcev poboja je povedal: »Filipovič, oblečen v redovniško oblačilo in z ustaško kapo na glavi, je v spremstvu z nekaterimi ustaši vstopil v razred in ukazal učiteljici, naj pravoslavne otroke loči od katoliških in muslimanskih. Učiteljica, ki ni ničesar slutila, je iz učilnice poklicala srbske učence. Ko so prišli na hodnik, se je fra Filipovič z nožem pognal na eno od skupin in vse poklal v prisotnosti ostalih otrok, ki so kričali od groze. Z razparanimi, okrvavljeni vratovi in prsmi, so otroci kot ponoreli tekali po hodniku, se vračali v učilnico in tulili od bolečine in groze.«

V vseh ustaških enotah so delovali katoliški kaplani in nekateri med njimi so kar v duhovniški obleki tudi osebno sodelovali v akcijah množičnega pobijanja, drugi pa so bili bolj zadržani in so v božjem imenu pokole zgolj blagoslavljali. Njihov nadrejeni je bil Alojzij Stepinac. Na Dvoru na Uni so ustaške enote leta 1941 v akciji, ki jo je osebno vodil župnijski vikar iz Divuše Ante Djurič, ubile občinskega tajnika in enajst drugih oseb srbskega porekla, potem ko so jim ožgali roke in noge. Pavelič je nato duhovnika odlikoval s križem za zasluge. Ustaši, med katerimi je bil tudi menih Jovan Popović, so poslanca beograjskega parlamenta Dobrosavljeviča prisilili, da je gledal usmrtitev svojega sina, nato pa so ga več ur mučili in končno ubili. V Hercegovini so 559 Srbov vrgli v brezno Golubinke, kjer je v naslednjih dneh končalo na tisoče žrtev. Pri množičnem poboju sta bila prisotna dva katoliška duhovnika. 14. maja 1941 je predstojnik frančiškanskega samostana v Čuntiću, pater Hermenegild, z ustaškim ministrom organiziral pokol 700 oseb v pravoslavni cerkvi. Ljubo Jednak, edini preživeli v pokolu, je jeseni 1946 na zagrebškem procesu proti nadškofu Stepincu povedal med drugim: »Ena od prvih žrtev je morala glavo prisloniti na mizo, eden od ustašev pa ji je z nožem prerezal grlo. Ob tem je tulil: »Zdaj pa poj!« In oni je začel peti. Iz grla mu je bruhnila kri in brizgala dva metra daleč. Eden od nas je dejal: »Vsem bodo naredili isto, drugemu za drugim.« Ob teh besedah so se ustaši drli: »Zakolji tega sina srbske kurbe!« Vrgli so se na onega, ki je spregovoril in ga dva do trikrat zabodli. Ko je padel na tla, sta se druga dva vrgla nanj in mu raztreščila glavo.«

V taboriščih so med krvniki organizirali spretnostna tekmovanja, v katerih so morali taboriščnim zapornikom kar najhitreje prerezati grlo s posebnim ukrivljenim nožem. Zmagovalec teh tekmovanj je bil Petar Brzica, nekdanji gojenec frančiškanskega kolegija. V noči 29. avgusta 1942 naj bi v taborišču Jasenovac uspel pobiti 1300 ljudi.

V vaseh Drakulić in Sargovac so na pobudo bližnjega frančiškanskega samostana pobili 2300 ljudi. Redovnik Agostino Cievola iz splitskega frančiškansega samostana je kot vodja ustaških oddelkov nosil kuto in pištolo, duhovnik Božidar Bralo je bil obtožen za sodelovanje v množičnem poboju 180 Srbov v Alipašinem Mostu, duhovnik Nikolas Pilogrv iz Banje Luke je bil odgovoren za sistematične poboje pravoslavnih Srbov iz njegovega okrožja, redovnik in vojaški kaplan Dionis Juričević je vodil napade na srbske vasi, v taborišču Stara Gradiška so redovnice pomagale ustaškim krvnikom…

RKC: Paveličeva diktatura je blagoslovljena od boga

Toda duhovniki niso samo klali in organizirali klanja, pač pa so tudi zelo pogosto motivirali svoje vernike s prižnic cerkva in preko katoliških časnikov. Župnik iz Udbin Mate Moguša je svojim vernikom v pridigi 31. junija 1941 povedal: »Doslej smo za katoliško vero delovali s knjigo molitev in Kristusovim križem v roki. Zdaj je nastopil trenutek, da začnemo uporabljati puško in pištolo. S Hrvaške bomo pregnali ali iztrebili srbsko prebivalstvo. Poglejte, ljudje, teh šestnajst ustašev, ki so ob meni. V nabojnikih imajo šestnajst tisoč krogel in pobili bodo šestnajst tisoč Srbov.«

Dnevnik Hrvatski narod je 24. junija 1941 objavil poročilo o srečanju med Paveličem in vodjo Katoliške akcije duhovnikom Jesihom. Potem, ko je krvoločnemu ustaškemu diktatorju predal darila, je svoj obisk zaključil z besedami: »Naša vera v to, da vam je Bog dodelil svojo pomoč, se je izkazala kot pravilna, saj vam je uspelo očistiti polje krščanstva na Hrvaškem.« Pri podpiranju in širjenju ustaške ideologije ter pri prepričevanju vernikov, da je krvoločna Paveličeva diktatura blagoslovljena od boga, je hrvaška katoliška cerkev sodelovala s svojim celotnim razvejanim ustrojem, od Katoliške akcije, ki jo je vodil nadškof Stepinac do križarjev. Njihova propaganda je bila objavljena v reviji Nedelja, 6. julija 1941: »Ustaška Hrvaška bo Kristusova in naša in od nikogar drugega. Ves hrvaški narod, od Paveliča do najmanjšega otroka, je v teh dneh občutil Kristusovo roko.« V istem tedniku so križarji 27. aprila 1941 zapisali: »Bog, ki upravlja z usodami narodov in vodi srca kraljev, nam je dal Pavelića in je vzpodbudil Hitlerja, voditelja prijateljskega in zavezniškega naroda, da uporabi svoje enote za uničenje naših zatiralcev in nam omogoči ustanovitev Neodvisne države Hrvaške. Slava Bogu!«

Skorajda vsi hrvaški katoliški duhovniki in njihovi najvišji upravni organi so torej brezpogojno in neizpodbitno podprli ustaško diktaturo. Nadškof Stepinac je od vsega začetka pel hvalnice genocidnemu diktatorju. Ob njegovem prihodu v Zagreb, 15. aprila 1941, mu je izrekel dobrodošlico: »Veliki človek je prispel, da bi uresničil največjo nalogo v vsem svojem življenju.« V pastoralnem pismu, ki ga je 5. maja 1941 objavila nadškofijska revija Katolički list, je Stepinac spodbujal katoliški kler, da se pridruži diktatorju in podpre novo državo, pa ne zato, ker je hrvaška, temveč zato, ker »predstavlja sveto katoliško cerkev«.

Cilj Pavelića in nadškofa Stepinca je bil rasno versko očiščenje Hrvaške

Polna podpora Stepinca ustaški diktaturi ni bila omejena le na javno izražanje stališč in blagoslove. Takoj po razglasitivi Neodvisne države Hrvaške se je zagrebški nadškof dejavno vključil v prizadevanja, da bi Vatikan diplomatsko priznal novo ustaško državo. Stepinac je med obiskom pri Paveliću pohvalil diktatorja, o čemer sta 30. junija pričala katoliška časopisa Katolički list in Hrvatski narod: »Mi vemo, da poglavnikovo delovanje razsvetljuje Gospod v svojem usmiljenju… Cilj Paveliča in Stepinca je bil, da Hrvaška postane domovina hrvaškega naroda, brez rasnih primesi in očiščenega posameznikov, ki jim je tuja katoliška vera. Ustaški režim si je zastavil nalogo, da bo Neodvisno državo Hrvaško spremenil v edino državo na svetu poleg Vatikana, ki bo naseljena samo s pripadniki katoliške vere. Zato je Pavelič kmalu po prevzemu oblasti razglasil katoliško vero za državo vero, razpustil vse politične stranke in v začetku leta 1942 ustanovil parlament, v katerem je bilo enajst poslanskih mest zagotovljenih visokim predstavnikom hrvaškega katoliškega klera na čelu z nadškofom Stepincem.

Kljub številnim protestom in kritikam zaradi genocida je poglavar hrvaške katoliške cerkve molčal in vsa štiri leta aktivno sodeloval z ustaši pri etnično verskem čiščenju. Po koncu vojne je stopil v ospredje propagandni vatikanski stroj. Jezuit Cavalli je leta 1947 na izrecno naročilo katoliške cerkve objavil knjigo Proces zagrebškega nadškofa. V njem je nadškofa označil za svetnika in žrtev komunizma, vse dokaze o njegovi odgovornosti za balkanski holokavst pa je zavrnil z eno samo besedo: »zavajanje«. Vatikan je leta 1953 Stepinca povišal v kardinala. Papež Pij XII je ob tem dejal: »Hočemo, da bi vsi vedeli, da smo ga s podelitvijo kardinalske časti hoteli nagraditi v skladu z njegovimi zaslugami.« Vatikan je med drugim izobčil raziskovalca Viktorja Novaka, avtorja knjige Magnum crimen, ki predstavlja dokumentirani zgodovinski prispevek o balkanskem holokavstu. Papež Janez Pavel II. je leta 1998 razglasil Stepinca za blaženega. Eno najbolj škandaloznih izjav v zgodovini RKC pa si je privoščil nadškof Josip Bozanić ob stoti obletnici rojstva Stepinca, 8. maja 1998, ko je o njem dejal: »Stepinac je pogumno in neustrašno obsodil vsako krivico in vsako vrsto sovraštva: rasno, razredno, nacionalno, versko, politično. Brez obotavljanja je zagovarjal človekove pravice vsakega človeka in vsakega naroda, še posebej preganjanih Judov, Srbov, Romov.«

Zelo podobno blamažo si je leta 2006 privoščil tudi dr. Anton Stres, celjski škof, predsednik Komisije Pravičnost in mir pri SŠK: »Blaženi Alojzij Stepinac je bil pogumen mož, ki je pokončnost izkazoval tudi v odnosu do nacističnih, ustaških in komunističnih oblastnikov. Nedvoumno je obsojal pobijanje nedolžnih ljudi in vsako teptanje človekovega dostojanstva.«
Vir: http://radio.ognjisce.si/novice/cerkvene_slovenija/20060718254249740125.php

Slike o etnično verskem genocidu, ki ga je podpiral nadškof Stepinac, so na strani
http://www.ciceron.si/site/images/stories/ciceron/pdf/Nadskof_genocija_foto.pdf

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru