Ne glej na gomilo mojih ruševin,

ko bo noč težka pila spomine,

pod črno zemljo, polno grenkobe

in nad rdečimi nageljni kapljic,

ki bodo umivali venčne cvetove

s slano vodo življenja.

Poglej na nebo, ki presekalo bo jasnino

na oblaku tvoje kristalne čistosti

in v gromu resk strele zaznalo.

Tedaj pogasi zadnji plamen, ki gori

in ozri se nazaj v dan,

ko v deviškosti videla sva ga umreti

v poslednji dih na ustnicah prebran.


Naslikaj v sivini, kako znala odpreti

prazne že oči sva, še preden ga vzela je pena

v svojo gomilo brez nagrobnega imena.

Naj podoba tvoja razpre to gomilo

in se s hladom sovražnim v ocean

izgubi, da najde ran zaceljenih zdravilo,

ki v dečkovi roki na čereh krvavih čaka zaman...