»Kot ženska ti čisto nič nisi!«
Te tvoje besede so nož –
poglej ga tu v purpurni lisi,
tu, glej, kjer je moj prsni koš,

še vedno se suče po njej
in veča jo, veča in veča…
Nekoč si dejal: »Moja sreča…«
A to je bilo davno prej.

Tedaj si še bil nebogljen
in vdan si mi bil še tedaj.
A travnik ni nič več zelen
in minil je, minil je maj.

A vem, tudi jaz sem nekoč
zadala ti rano – v ponos
in moško srce… Zdaj si bos
in slečen vsega, kar je moč

miline, strasti… In drugam
že tvoje so misli zazrte.
Mar vidiš, prav nič me ni sram
prositi, naj najine črte

na rokah se spet prepleto –
vse tŕdneje in vse topleje.
Samo prej poglej me, kot greje
žar ognja, ki bruha v nebo.

Bogdana Namestnik