Vem, ti bi mi žêlel nekoga,
ki tudi kot človek imel bi me rad,
saj meni usoda se roga,
že kar sem prišla, mali škrat,

v to luč, polno tèm, polno zla –
joj, kriki, obtožbe neznosne
v nočeh brez miru in brez sna;
joj, javne obsodbe – še rosne

cvetove mladosti so trle
in gazile mi neizprosno…
Čeprav si poznal me zanosno,
ti želel bi duše mi vrle,

ti želel bi duše mi nežne…
Si videl peruti breztežne
tu v meni, a spodaj prepade
in skale, kot húdo obsežne,
in teme trnàte nasade…

Bogdana Namestnik