Ko se znova preseliš v že odseljeno dušo
in nosiš svoje breme s seboj, vedi,
da se v vsaki deželi z vetrom jok suši drugače
in da včerajšnji dan tvojih solz ne bo prepoznal.
Vate zre oko, ki te vabi naprej.

Pomlad se je odselila s cvetoče jablane.
Sadovnjak je poln rdeče obdarjenih dreves.
Ne išči svoje odseljene duše med pajčevino
preteklosti, saj v njej biva nekdo drugi,
ki te ne pozna. Plesalka je odplesala
med novo zaporedje dogodkov.
Odnesel jo je veliki val časa.


Jutra, ki si jih zamudil, niso več okrašena
z istim cvetjem in sonce vzhaja
z drugačnim pogledom nate.
Le breme, ki ga nosiš v sebi in se ga nisi
naučil izkričati vetru in odložiti na breg tvoje
plovbe, vstaja ob isti uri s teboj in leže
zvečer ob istem času s tabo v posteljo.

Ne obžaluj zbledelih barv na oblačilih,
ki prekrivajo tvojo kožo. Ne išči rešitev
v krajih, v katerih nisi bil nikoli dobro sprejet.
Zabredel si v močvirje na svoji zgrešeni poti.
Kraji, v katere se podajaš, imajo zavezane oči
in odrezana ušesa. Tvoj glas ječi v koreninah
tvojih poslavljanj z nikoli izvršenim slovesom.

Slišim glas iz davne preteklosti, v katero se
neprestano zavijaš, razseljen po slikah,
ki jih nisi nikoli naslikal s svojo roko.
Ležiš na žimnicah, na katerih nisi nikoli mirno spal.
Ponoči z delto obdeluješ stare zamere in poslušaš
molk besed, ki te niso nikoli ogovorile.
Orumeneli listi tvojih bremen odpadajo,
ti pa še vedno objokuješ reko, ki jih odnaša.

Nagnjen s k skrajnostim, ki niso sposobne
sprejeti luči novega dneva in ti si hrana
morskemu psu, ki te grize pri živem telesu.
Tvoja vračanja in selitve se utapljajo v skledi,
v kateri ni vode, da bi splaval na površje.