Bron je odjeknil svoj glas v ton,
ki je oznanil jutro. Ti si dozoreval.
Ob zori si vstal in odšel.
Ko si rinil iz svojih korenin
kot zelena pena proti nebu,
si obračal sadeže drevesa na drugo stran.
Raznežil si me in jaz sem se te dotaknila
s svojo nežno roko in grebla po koreninah,
da bi še kaj ostalo v mojih rokah.
Objemi in delitve naju združujejo.
Ostal si in odšel. Oboje hkrati.
Kot sonce, ki niha med dvema tečajema.
Stene so ovešene s spomini
in lepo je, ko potrkaš na vrata
in se vračaš mednje.
|
Otrok
Prispeval/a: Nuška Golobič dne sreda, 2. maj 2007 @ 15:28 CEST
Ostal si in odšel. Oboje hkrati.
Kot sonce, ki niha med dvema tečajema.
Tatjana,
čisto vse se občuti v tej pesmi: osamljenost, upanje, žalost in ljubezen. Zelo lepo.
Pozdravček Nuška
Otrok
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 2. maj 2007 @ 15:51 CEST
Lep pozdrav
Tatjana
Otrok
Prispeval/a: Ajda dne sreda, 2. maj 2007 @ 17:51 CEST
Mislim pa, da je Tatjana pisala o otroku, ki mora zapustiti varno narocje mame, kot sem razbrala v njenem odgovoru.
lp, ajda
Otrok
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 2. maj 2007 @ 18:08 CEST
Lep pozdrav
Tatjana
Otrok
Prispeval/a: Weirdness dne petek, 4. maj 2007 @ 19:40 CEST
Bron je odjeknil svoj glas v ton,
Ti si odrasel, postal si on.
Ob zori pripeljal si svoji dve veji,
Ki pili sta tebe v najhujši žeji.
Zdaj listje njuno mlado, košato,
Senco mi daje v vročem dnevu,
Pogled razveseli se z barvo to zlato,
Ki sije z njih listov v življenja napevu.
Naj ta te napev na vnučka le spomne, na sina, ki pognal je dve veji ljubezni, naj pijeta vode za rast iz izvira v tvojem srcu in preneseta hrbtenico kulture v svojo generacijo...
Lep pozdrav, Weirdness
---
You don't know me, you don't know me at all...
Otrok
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 4. maj 2007 @ 22:19 CEST
Hvala! Prisrčen pozdrav
Tatjana